Aleš Galič, 2011

58Načelo obojestranskega zaslišanja ter pravice strank in obveznosti sodišča, ki izhajajo iz tega načela, so sicer najpomembnejši, vendar ne edini izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu. Iz 22. člena izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Zahteva za »enakost orožij« je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997). Na zahtevo po enakopravnosti strank se US večkrat sklicuje obenem s presojo pravice do kontradiktornega postopka, saj se navedena vidika pogosto prepletata (OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03). Če sodišče odloči na podlagi procesnega gradiva, glede katerega se je seznanila in izjavila le ena stranka, gre po eni strani za kršitev pravice do izjavljanja, obenem pa tudi za kršitev pravice do enakega obravnavanja (»enakost orožij«). Presojo enakopravnosti pravdnih strank US opravlja tako glede primerjave položaja obeh strank v istem postopku, kot tudi glede primerjave položaja strank v drugih sodnih postopkih.

59Iz obravnavanega jamstva med drugim izhaja zahteva, da morajo biti strankama (tožniku in tožencu) zagotovljene enake procesne možnosti v postopku s pravnimi sredstvi; v tem okviru tudi, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. US je že odločilo, da ustavna določba o enakem varstvu pravic obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju oziroma da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva. (obširna judikatura US glede problematike dopustnosti revizije v zvezi z navedbo oziroma izostankom pravilne navedbe vrednosti spornega predmeta so povzeta v: OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07).

60Če sodišče prve stopnje tožbo napačno oceni za popolno in jo vsebinsko obravnava (namesto da bi tožbo vrnilo tožniku v popravo) ter izda sodbo, višje sodišče ob odločanju o pritožbi ne sme enostavno ugoditi pritožbi in zavreči tožbe z utemeljitvijo, da ni bila popolna. V nasprotnem primeru namreč pride do neenakega obravnavanja pravdnih strank. Če tožba ni popolna, ima tožnik pravico, da jo popravi. Glede tega ne sme biti razlik med primerom, ko nepopolnost tožbe opazi sodišče prve stopnje, in primerom, ko to opazi šele sodišče druge stopnje (Up-695/04 z dne 6. 7. 2006, Ur. l. 76/06). Podobna so bila pred časom tudi stališča US glede izostanka ali nepravilne navedbe vrednosti spornega predmeta in posledično vpliva te okoliščine na (ne)dopustnost revizije. Določba 45. člena Zakona o pravdnem postopku sodniku nalaga, da ob predhodnem preizkusu tožbe pazi tudi na navedbo vrednosti spornega predmeta. Če ugotovi, da vrednost spornega predmeta ni navedena, ali da je navedena nepopolno (npr. v taksnih ali odvetniških točkah) ali nediferencirano (v primeru sosporništva ali objektivne kumulacije nedenarnih zahtevkov z različno podlago), pa je stvarna pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati po določbah 108. člena ZPP. Tožbo mora sodišče vrniti v dopolnitev tudi v primeru, ko je od vrednosti spornega predmeta odvisna zgolj pravica do revizije. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi stališča, da ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti, enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Ker pritožnici nista bili pozvani na dopolnitev tožbe v delu, ki se nanaša na navedbo vrednosti spornega predmeta, je stališče Vrhovnega sodišča po presoji US nedopustno poseglo v pravico pritožnic do enakega varstva pravic (22. člen). Zanju mora biti položaj enak ne glede na to, ali ju je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe ali ne (OdlUS XV, 46, Up-324/05, Ur. l. 43/06). V isti zadevi je US še izreklo, da pritožnici se smeta trpeti škodljivih posledic zaradi pasivnosti sodišča. Od tega izrazito enostranskega stališča – ki izpostavlja le napake sodišča, ne pa tudi napak strank – je US pozneje odstopilo. Poudarilo je, da tudi kadar zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku. Ker je pravdni postopek predvsem v individualnem interesu pravdnih strank, je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Stranke torej v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva in k pospešitvi postopka. To je treba upoštevati tudi v primeru, ko napako stori sodišče (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07). V primeru, ko sodišče prve stopnje ne opazi nepravilne navedbe vrednosti spornega predmeta, res tudi samo ravna narobe. Vendar pa je enako mogoče očitati tudi strankama. Tožnik bi namreč sam – če bi ravnal z zadostno skrbnostjo – lahko navedel pravilno vrednost spornega predmeta. Prav tako bi tudi toženec lahko ugovarjal nepravilni ali izostali navedbi vrednosti spornega predmeta. Z vidika enakega obravnavanja pravdnih strank konkretnega postopka (glede pravice do revizije) obravnavana zakonska ureditev ni ustavno sporna: stranki imata glede možnosti navedbe vrednosti spornega predmeta enak položaj – obe lahko vplivata na navedbo ustrezne vrednosti spornega predmeta. Če tega ne storita (pravočasno), pravice do revizije nima nobena. Ni pa mogoče te skupne napake strank in sodišča prve stopnje popravljati v času vložitve revizije z utemeljitvijo, da to zahteva enako obravnavanje strank glede na druge sodne postopke (tiste, v katerih je sodišče prve stopnje opazilo nepravilno navedbo vrednosti spornega predmeta in je tožnika pozvalo na dopolnitev tožbe). US prepričljivo ugotavlja, da je vsaj enakovredno kot stališče, da veljavna ureditev v ZPP dopušča neenako obravnavo strank, ki so bile pozvane na dopolnitev tožbe, in strank, ki na dopolnitev tožbe niso bile pozvane, mogoče zagovarjati tudi stališče, da bi možnost poznejše določitve vrednosti spornega predmeta (čeprav pod predpostavko, da bi se o tem vprašanju lahko predhodno izjavili obe pravdni stranki) lahko postavila v neenak položaj tiste, ki so vrednost spornega predmeta navedli ob vložitvi tožbe (bodisi samoiniciativno bodisi po pozivu sodišča), in tiste, ki so imeli to možnost v revizijskem postopku. Ni namreč izključeno, da bi neposreden interes za vložitev revizije ali proti njej lahko vplival na stranki, da pri določanju vrednosti spornega predmeta ne bi imeli pred očmi izključno ekonomskega pomena spora. Tožnik bi morda navedel dovolj visoko vrednost spornega predmeta, kadar bi želel doseči, da je revizija dopustna, torej v primeru zanj neugodne sodbe sodišča druge stopnje, v nasprotnem primeru pa ne  (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07). Napak strank in sodišča prve stopnje v poznejši fazi postopka pogosto ni mogoče popravljati, ne da bi s tem prizadeli neko drugo ustavno pravico. Nepopoln predhodni preizkus tožbe je lahko kršitev zakona (česar US ne presoja), ne zadostuje pa za sklep, da je bila pritožnicama kršena človekova pravica do enakega varstva pravic, saj strank v konkretnem postopku glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, ni postavilo v neenakopraven položaj.

61Tudi glede revizije proti vmesni sodbi iz pravice do enakega obravnavanja ne izhaja, da bi tožnik še po izdaji vmesne sodbe lahko spreminjal vrednost spornega predmeta. Nasprotno, prav dopustitev takšne spremembe bi lahko povzročila nedopustno neenakopravnost procesnih položajev. Ob začetku pravde ni problematično, če tožnik lahko določi vrednost spornega predmeta, saj tedaj še ni mogoče vedeti, kateri stranki bo dopustnost ali nedopustnost revizije koristila. Bistveno drugače pa bi bilo tožniku dopustiti, da samostojno vpliva na dopustnost revizije po tem, ko je pravnomočna sodba že izdana in je že jasno, kateri od strank koristi, če nadaljnje izpodbijanje pred Vrhovnim sodiščem ni mogoče oziroma je mogoče (OdlUS XVII, 67, U-I-253/07 in Up-2118/06, Ur. l. 116/08).

62Z vidika pravice do enakega varstva pravic je US presojalo položaj slepih in slabovidnih oseb v pravdnem postopku. US je (glede vročanja vlog v obliki oziroma pisavi, ki bi bila naslovnikom razumljiva) ugotovilo, da obstoječa ureditev pravdnega postopka slepim in slabovidnim osebam, kljub temu, da gre za objektivno zapostavljeno družbeno skupino, ne zagotavlja potrebnih in primernih prilagoditev, ki bi jim omogočale enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v postopku po 22. členu (OdlUS XVII, 59, U-I-146/07, Ur. l. 111/08).Šlo je za ugotovitev protiustavne pravne praznine, zato razveljavitev kakšne konkretne določbe ZPP ni prišla v poštev. Do odprave ugotovljenega neskladja morajo sodišča v pravdnem postopku slepi ali slabovidni osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanjo zaznavni obliki. Za to potrebni stroški se izplačajo iz sredstev sodišča.

63Argument primerjave med strankami različnih postopkov je US uporabilo tudi pri presojanju dopustnosti prakse, da se vrednost spornega predmeta pri zahtevkih z valutno klavzulo vedno presoja zgolj glede na tečaj ob vložitvi tožbe. US je zavrnilo argument pritožnika o tem, da ob dolgotrajnem sodnem postopku presoja vrednosti glede na tečaj ob vložitvi tožbe ni več realna in je ugotovilo, da bi nasprotna rešitev postavila v slabši položaj stranke z zahtevki v domačem denarju. Za slednje je namreč nesporno, da se prav tako upošteva le vrednost v času vložitve tožbe, ne pa tudi obresti (ki služijo ohranjanju realne vrednosti zahtevka). US je pojasnilo, da bi uvedba takšne zahteve za zahtevke z valutno klavzulo z vidika pravice do enakosti pred zakonom učinkovala celo negativno, saj bi stranke, ki uveljavljajo zahtevke v domačem denarju, postavila v neenakopraven položaj (OdlUS XII, 118, Up-613/02 z dne 13. 11. 2003).

64Ob presoji dopustnosti ureditve, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, če na prvi stopnji do tedaj postopek še ni bil končan (čl. 498 ZPP), je US potrdilo, da je dopustna ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke (OdlUS XI, 166, U-I-21/02, Ur. l. 83/02). Niti iz varstva pridobljenih pravic po 155. členu niti iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ne izhaja, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku pravdnega postopka niso pravica stranke, prav tako ne drži, da je ZPP-99 s tem, ko je postrožil pogoje za dopustnost revizije, komu odvzel »pridobljeno pravico« do revizije; pravice do revizije stranka namreč ne pridobi z vložitvijo tožbe – pridobi jo šele z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Ob izhodišču, da nova procesna zakonodaja lahko učinkuje takoj, tudi za tekoče sodne postopke, pa je treba paziti, da to ne bi povzročilo kakšnih negativnih posledic za stranko, ki se je predhodno zanesla na ureditev po starem zakonu in je tedaj računala, da bo kakšno procesno dejanje lahko še opravila. Na prvi pogled se zdi, kot da gre tudi v zadevah glede označbe vrednosti spornega predmeta v zvezi z dopustnostjo revizije za tak primer. Pobudniki so namreč navajali, da so npr. označili vrednost spornega predmeta 81.000 SIT, ker so se zanesli na ureditev po zakonu, ki je veljal v času vložitve tožbe, da so s tem pridobili pravico do revizije (80.000 SIT). US je takšno argumentacijo zavrnilo. Postavilo se je na izhodišče, da je treba ob tej problematiki upoštevati zakoniti namen določitve vrednosti spornega predmeta (ki je v tem, da se realno oceni ekonomska vrednost zadeve), ne pa morebitni dejanski namen stranke (ki je morda v tem, da si zagotovi možnost revizije). Če stranka ravna v skladu z zakonom, potem pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta sploh ne sme upoštevati, ali bo ta vrednost dovolj visoka za možnost revizije. Zato je pojmovno tudi nemogoče reči, da se stranka je pri določitvi vrednosti spornega predmeta zanesla na določbe glede dopustnosti revizije. Zato tudi  poznejša sprememba zakona glede določitve mejnega zneska za dopustnost revizije ni mogla povzročiti negativnih posledic za stranko, ki je vrednost spornega predmeta v tožbi navajala tako, da se je zanesla na tedaj veljavno ureditev. Tako glede določitve vrednosti spornega predmeta kot tudi glede drugih ravnanj stranke v postopku ni nobenega upravičenega oz. utemeljenega razloga, da bi stranka lahko ravnala kakorkoli drugače, odvisno od predvidevanja, ali bo v njeni zadevi pozneje dopustna revizija ali ne. Zato ni v neskladju z Ustavo, če novi ZPP pogoje za dopustnost revizije glede vrednosti spornega predmeta postroži (kot tudi, če bi možnost revizije v določenih sporih povsem izključil) in če se novi zakon glede tega vprašanja uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo (OdlUS XI, 166, U-I-21/02, Ur. l. 83/02).

65US je ob tem zavrnilo tudi argument, naj bi ureditev, da se novi zakon uporablja takoj, stranke postavljala v neenakopraven položaj (češ da naj bi zaradi prehodnih določb v enem postopku revizija bila dopustna, v drugem pa ne, čeprav sta se oba postopka začela istočasno). Pojasnilo je, da ni razloga, da bi glede možnosti vložitve revizije primerjali položaj pobudnika z drugimi strankami pravdnih postopkov glede na okoliščino, da je vložil tožbo v času veljavnosti istega zakona. Okoliščina časa vložitve tožbe primerjave procesnih položajev glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev ne utemeljuje nič bolj kot okoliščina časa npr. konca glavne obravnave ali izdaje sodbe sodišča prve stopnje (OdlUS XI, 166, U-I-21/02, Ur. l. 83/02). Če bi zahtevo po enakosti pred zakonom razumeli tako, kot je želel pobudnik (»vsi, ki so tožbe vložili v istem času, morajo biti glede dopustnosti revizije v enakem položaju«) bi ustvarili med strankami neenakost, če bi kot primerjalno okoliščino vzeli npr. čas zaključka glavne obravnave ali izdajo sodbe. Tudi v tem primeru bi namreč bil mogoč argument, da ni enakosti pred zakonom, če ima izmed dveh strank, katerih postopka sta se končala istočasno, le ena stranka možnost revizije (ker je tožbo vložila prej). Ni videti razumnega razloga, zakaj naj bi bil glede dopustnosti pravnega sredstva trenutek vložitve tožbe za primerjavo procesnih položajev strank bolj pomemben kot npr. trenutek izdaje sodbe.

66Novejša praksa ESČP. Enakost orožij je poleg pravice do izjavljanja temeljno jamstvo poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP (gl. zgoraj) Stranka mora imeti pravico predstaviti svoje argumente, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v občutno slabši položaj nasproti drugi stranki (Colak in Tsakiridis proti Nemčiji, 77144/01 in 35493/05, 5. 3. 2009). Pomembno je zagotoviti enakopravnost strank v dokaznem postopku. Sodišče ne sme zavrniti vseh dokaznih predlogov (zaslišanje prič) ene stranke z utemeljitvijo, da je dejansko stanje že dovolj pojasnjeno na podlagi navedb strank in pisnih dokazov, kljub temu pa glede istih spornih dejstev dopustiti zaslišanje vseh prič, ki jih je predlagala nasprotna stranka. V takšnem primeru je zahteva po enakosti orožij prekršena (Perić proti Hrvaški, 34499/06, 27. 3. 2008, par. 25). Enako velja v primeru, ko zakonska ureditev sicer ne predpisuje obveznega odvetniškega zastopanja (kar ne bi bilo sporno), kljub temu pa sodišče stranki, ki pride na sodišče brez odvetnika, ne omogoči izjavljanja in postavljanja vprašanj pričam (Cruz de Carvalho proti Portugalski, 18223/04, 10. 7. 2007). Za kršitev gre tudi v primeru, ko je zakonska ureditev takšna, da de facto le eni stranki omogoča, da doseže ustni preizkus zadeve pred instančnim sodiščem (v nasprotnem primeru pa tudi izrecen predlog nasprotne stranke ne zadošča; Westlund proti Islandiji, 42628/04, 6. 12. 2007, par. 40). Nedopustno je, če sodišče omogoči ustno sodelovanje v postopku le eni stranki (Nikoghosyan in Melkonyan proti Armeniji,  11724/04 in 13350/04, 6. 12. 2007). Tudi neposredna povezava izvedenca z eno izmed strank postopka lahko povzroči nedopustno razlikovanje procesnih položajev strank, še posebej v primeru, ko ima izvedenec osrednjo vlogo v sodnem postopku (Eggertsdottir proti Islandiji, 31930/04,  5. 7. 2007, par. 53). Kot je ESČP sicer potrdilo že v starejših primerih, je enakost orožij prekršena v primeru, če država med sodnim postopkom, v katerem je sama udeležena, spremeni zakonodajo z namenom, da vpliva prav na izid konkretnega postopka (SCM Scanner de l’Ouest Lyonnais proti Franciji, 12106/03, 21. 6. 2007, Scoppola proti Italiji, 10249/03, 17. 9. 2009, par. 132). Sodelovanje državnega tožilca, ki se v civilni zadevi pridruži eni od strank, še ne vzpostavi nujno neenakosti orožij. Treba je upoštevati okoliščine konkretnega primera, ESČP pa vendarle poudarja, da je takšna ureditev načeloma dopustna, če gre za varstvo deprivilegiranih oseb ali množičnih kršitev (Batsanina proti Rusiji, 3932/02, 26. 5. 2009, par. 27).