Peter Jambrek, 2002

21Ustavna določba o enakem varstvu pravic obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva (OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31. 5. 1996). Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic.

22Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti (OdlUS V, 207, Up-179/95 z dne 27. 11. 1996).

23Tudi osebam javnega prava zakonodaja daje pravico, da svoj pravni položaj varujejo v postopkih pred sodiščem. Ta pravica je zagotovljena vsakomur, tudi osebi javnega prava, o čigar pravicah, dolžnostih in pravnih interesih odloča sodišče (Up-199/98 z dne 25. 3. 1999).

24Kršitev ustavnih pravic iz 22. člena bi bila podana, če bi bila odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja. Za presojo obravnave zadeve je bistveno, ali so upravni organi in sodišče zagotovili pošten dokazni postopek in ali so spoštovali načelo kontradiktornosti (OdlUS VII, 250, Up-94/95 z dne 24. 11. 1998).

25Enako varstvo pravic pomeni, da niso ustavno dopustna nobena ravnanja ali predpisi, ki bi ovirala sodišče pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi prava. V nasprotju z določbo 22. člena o enakem sodnem varstvu pravic je prepoved uporabe določenih dokazov (OdlUS I, 85, U-I-20/92, Ur. l. 56/92).

26Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in iz 23. člena (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem (fair trial oziroma v jeziku Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP in EKČP fair hearing). Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je analogna pravici stranke v civilnem in v upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja (OdlUS VIII, 126, Up-120/97, Ur. l. 31/99).

27Če je v nekem civilnem sporu dana možnost vložiti pravno sredstvo eni stranki, mora biti taka možnost dana tudi drugi (OdlUS VI, 184, Up-184/95 z dne 10. 7. 1997). Obe stranki morata imeti tudi enake možnosti za vložitev revizije. Ker ima tožnik možnost, da si s (pravočasno) navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovi možnost vložitve revizije, mora tudi tožencu, v primeru, ko tožnik vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede, biti zagotovljena možnost, da doseže določitev vrednosti spornega predmeta in si s tem zagotovi možnost vložitve revizije. Ker toženec seveda nima možnosti, da že v tožbi navede vrednost spornega predmeta, izhaja iz 22. člena zahteva, da mu mora biti to omogočeno kasneje v postopku (OdlUS VI, 203, Up-156/97 z dne 24. 9. 1997).

28Če je vrednost spornega predmeta bistvena sestavina tožbe, morata imeti obe stranki enako možnost zahtevati ugotovitev njegove vrednosti; ustavna pravica bi bila lahko kršena v dveh primerih: če bi tožena stranka (toženka) sploh ne imela možnosti, da zahteva ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ali če bi v postopku svojo pravico uveljavljala, pa bi ji jo sodišče odreklo (OdlUS V, 71, Up-112/94 z dne 6. 3. 1996).

29V stečajnem postopku je vsem upnikom zagotovljeno enako varstvo pravic (OdlUS V, 123, U-I-152/96, Ur. l. 39/96). Primerjaj tudi primer neutemeljeno različnega odločanja sodišča v zapuščinskih postopkih v enakih pravno relevantnih položajih (OdlUS VI, 194, Up-62/94 z dne 13. 11. 1997).

30Če je urejen postopek za uveljavljanje enakega statusa in pravic tako, da enim upravičencem omejuje dokazovanje samo na določena dokazna sredstva, drugim pa omogoča dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi (v skladu s pravili splošnega upravnega postopka), taka ureditev nasprotuje načelu enakega pravnega varstva; tako razlikovanje namreč povzroča, da prikrajšani upravičenci ne morejo uveljaviti svoje pravice ali pa jo uveljavijo le s težavo (OdlUS III, 25, U-I-153/93, Ur. l. 21/94).

31Enako varstvo pravic v sodnem postopku zahteva, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Spoštovano mora biti torej načelo zaslišanja strank na podlagi možnosti njene udeležbe v postopku. Stranki mora biti zagotovljena udeležba tako, da je vabljena in vključena v postopek in tudi tako, da ji je dana možnost obravnavanja: na primer možnost komentiranja izjave priče, možnost komentiranja s strani priče navedenih dejstev in okoliščin ali možnost udeležbe v ugotovitvenem postopku. Prizadeti mora imeti možnost udeležbe kot stranka v postopku nasploh, pa tudi možnost konkretne udeležbe v kateremkoli delu postopka, ki je za stranko pomemben in dostopen (na primer v ugotovitvenem postopku) (OdlUS V, 182, Up-17/95 z dne 4. 7. 1996). Jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena je kršeno tudi, če sodišče stranki odreče pravico, da bi bila udeležena v postopku dodelitve stanovanja; pri tem je bistveno, da je dodelitev stanovanja vplivala na pritožničin pravni položaj denacionalizacijske upravičenke (OdlUS VII, 243, Up-29/98 z dne 26. 11. 1998).

32Ustavni pojem nepristranskosti sodišča pomeni, da mora sodišče pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in tožilca. Oba morata imeti enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka v postopku. Prizadeti osebi daje Ustava možnost odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo, in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana tudi možnost, seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo bremenijo (OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96).

33Ustavno načelo enakega sodnega varstva pravic določa temeljna in minimalna procesna jamstva posameznika v poštenem postopku. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. Prizadeti posameznik ima pravico zahtevati, da o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu pristojni organ odloči pravilno in zakonito. Zato ima tudi pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva, vključno s pritožbo v upravnem sporu, le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če se sodišče opre na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, tudi samo s sodbo krši ustavno določbo o enakem varstvu pravic (OdlUS V, 184, Up-84/94 z dne 11. 7. 1996).

34Da bi bila možna naknadna sodna presoja pravne pravilnosti odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti upravna odločba ustrezno obrazložena. V njej mora biti navedeno hipotetično zakonsko dejansko stanje (teorija označuje to kot zakonski dejanski stan), dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločitev (teorija označuje to kot konkretni dejanski stan), dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. Obrazložitev je pravzaprav neke vrste dialog, dvogovor s stranko. Ta njena značilnost se kaže med drugim tudi v tem, da mora upravni organ celostno navesti vse razloge za morebitno odklonitev zahteve prizadete stranke. Obrazložitev mora vsebovati tudi tiste razloge za odklonitev, katerim prizadeti ni ugovarjal. Pri dejanskih razlogih gre za stanje stvari. Dokaz za dialoško naravo upravne odločbe je tudi okoliščina, da je treba navesti dejstva oziroma dejanske okoliščine, ki jih je predložila stranka, tudi če jih upravni organ ni upošteval. Razlogi pravne narave, ki jih je treba ločiti od stvarnih razlogov, pridejo do izraza s subsumiranjem dejanskega stanja pod pravno normo. Pri diskrecijskih odločitvah mora biti spoznavno, katera merila presoje so bila uporabljena pri odločanju, zato morajo biti iz obrazložitve spoznavni vsi premisleki upravnega organa. Stranka ima pravico zahtevati obrazložitev, vendar te pravice ni mogoče razumeti tako, da bi stranka zaradi tega imela pravico zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev, temveč mora upravni organ navesti le nosilne, to je bistvene razloge za odločitev po prostem preudarku (OdlUS VI, 78, Up-2/94 z dne 8. 5. 1997). Če na primer upravni organ ni navedel, kakšno vsebino je dal nedoločenemu pravnemu pojmu »dejansko živi v Sloveniji«, s katerim zakon opredeljuje dejansko stanje, tako pomanjkljivo obrazložene odločbe pritožnik ne more učinkovito izpodbijati. Zato je z odločbo po formalni plati kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic (OdlUS VI, 180, Up-27/94 z dne 19. 6. 1997 in OdlUS VI, 188, Up-77/94 z dne 16. 9. 1997).

35V nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva je določba zakona, ki stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, medtem ko pristojni državni organi za dokazovanje (statusa nemške narodnosti) lahko uporabljajo tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe. V postopku izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ne more ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (določba 3. odst. 63. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen). Če bi ta določba predstavljala pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, bi ukrep nepriznavanja jugoslovanskega državljanstva zajel vse osebe nemške narodnosti, tudi tiste, ki bi lahko dokazovale svojo lojalnost, pa tudi tiste, ki jim je bila morda zaradi nezakonitega ali krivičnega ravnanja povojnih jugoslovanskih oblasti nelojalnost neutemeljeno pripisana. S tem bi se namesto razlikovanja po kriteriju lojalnosti vzpostavilo razlikovanje po narodnosti. Razlaga določbe zakona, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni mogoč nasproten dokaz, je zato v nasprotju tako s splošnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen) kot tudi s specialnim načelom enakega varstva pravic (22. člen). Ustavno dopustno pa je, da zakonodajalec izhaja iz domneve nelojalnosti, ki ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, če hkrati ne prepoveduje posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic pred upravnim organom in pred sodiščem dokazuje nasprotno (OdlUS VI, 43, U-I-23/93, Ur. l. 23/97 in OdlUS VI, 189, Up-278/97 z dne 9. 10. 1997).