Peter Jambrek, 2002

7V pravdnem postopku (na primer) mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva »enakosti orožij«, to je takšna ureditev in vodenje (pravdnega) postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen) (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997) in s tem do poštenega sojenja.

8V sodni praksi in teoriji je kot splošno uveljavljeno stališče, da gre pri sklepanju z znanih dejstev na neznana za dejansko vprašanje. Če je sodišče očitno napačno presodilo dejansko vprašanje, kakšna je bila pogodbena volja strank, pomeni taka odločitev kršitev pravice iz 22. člena (Up-2/00 z dne 10. 5. 2001). Tako sojenje ni pošteno.

9Načelo enakega varstva pravic (22. člen) pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (2. odst. 14. člena) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Splošna enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.

10Ustavna pravica iz 22. člena zagotavlja, da sodišče ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v določeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih (OdlUS VI, 180, Up-27/94 z dne 19. 6. 1997).

11Ustavno načelo enakega varstva pravic ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako. Zakonodajalčevo razlikovanje je v nasprotju z načelom enakosti, kadar je samovoljno, torej takšno, za katerega ni stvarnega razloga. Če pa ima zakonodajalec za razlikovanje stvaren temelj, mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno (OdlUS V, 139, U-I-290/95 z dne 24. 10. 1996). Načelo enakosti zahteva tudi od sodišča, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno (OdlUS V, 193, Up-4/95 z dne 19. 12. 1996).

12Ustavna pravica do enakega varstva pravic med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice. Pač pa je samovoljno takšno odločanje sodišča, ko sta sprejeti v kratkem časovnem presledku (manj kot pol leta) dve popolnoma različni odločitvi, sodišče pa niti ne utemeljuje, zakaj je v poznejši sodbi o istem spornem vprašanju zavzelo popolnoma drugačno stališče. Takšno odločanje sodišča ne more biti v funkciji organskega razvoja prava (OdlUS VI, 82, Up-22/94 z dne 7. 3. 1997).

13Sodišče lahko kot eno od okoliščin, odločilnih za podaljšanje pripora, upošteva tudi dejstvo, da pritožnik neposredno pred uvedbo kazenskega postopka in med kazenskim postopkom ni imel sredstev za preživljanje. Upoštevanje brezposelnosti pri sodnem odločanju (o priporu) ni v nasprotju z načelom enakega varstva pravic (OdlUS V, 182, Up-17/95 z dne 4. 7. 1996).

14Pravica do enakega sodnega varstva pravic (22. člen) je kršena, če (pritožbeno) sodišče razsodi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča (OdlUS VIII, 112, Up-2/97 z dne 14. 1. 1999).

15Ustavno načelo enakega sodnega varstva pravic pa ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu: tudi če bi sodišče na podlagi izvedbe predlaganih dokazov morda ugotovilo, da je bilo nekomu drugemu enako obdobje nepravilno upoštevano kot pokojninska doba, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev glede spornega obdobja pritožnika (OdlUS V, 65, Up-21/93 z dne 4. 4. 1996).

16Pri kršitvi pravice iz 22. člena, ki je storjena s tem, da je isti organ v enakih primerih odločal različno, je pred morebitno odpravo oziroma razveljavitvijo akta potrebno ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je Slovenija pravna država (2. člen). Zato je možna situacija, ko določeno sodišče sicer krši pravico iz 22. člena, vendar ta kršitev v konkretnem primeru ne prizadene pritožnika in zato vsebinsko ni bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic (OdlUS VI, 82, Up-22/94 z dne 7. 3. 1997).

17Drugi odstavek 23. člena določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Ta ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal. Vnaprej določena pravila morajo izključiti diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo dopuščati nobene nepotrebne negotovosti in nedoločenosti pri določitvi sodnika. Določba naj zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelilne znake zadeve. Določbo 2. odst. 23. člena je treba kot procesno pravilo obravnavati paralelno z načelom zakonitosti kot materialnim pravilom: v obeh primerih gre za načelo vnaprejšnje splošne določenosti, ki naj naslovnike norme ščiti pred samovoljo organov javne oblasti. Prvenstveni namen določbe 2. odst. 23. člena je torej onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamezni zadevi. Navedena določba pa ne zahteva takšne ureditve, ki bi tudi strankam preprečila vsakršen vpliv na to, kateri sodnik (ne) bo odločal v njihovi zadevi. Ureditev, ki bi v vseh primerih vnaprej onemogočala vsakršen vpliv ene ali obeh strank na določitev sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, že pojmovno ni mogoča. Stranke vedo, kateri sodniki so razporejeni k posameznim sodiščem in na posamezna delovna področja. Že z uporabo pravil o dogovorjeni pristojnosti lahko obe stranki posredno vplivata tudi na to, iz katerega kroga bo določen sodnik, ki bo odločal o posamezni zadevi. Posamezna stranka pa lahko z uporabo pravil o izbirnih pristojnostih vpliva na to, kateri sodniki (ne) bodo odločali v njeni zadevi. Takšne možnosti vplivanja stranke na določitev sodnika v posamični zadevi ne ogrožajo ustavnih dobrin, ki jih varujejo določbe 23. člena. S takšnim ravnanjem tudi ni kršena ta pravica nasprotne stranke, saj ji še vedno sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, ne pa sodnik, ki bi ga ex post določilo sodišče ali kakšen drug organ (OdlUS IV, 17, U-I-209/93, Ur. l. 18/95).

18Atributa »nepristransko« in »neodvisno« (sodišče) sta pojmovno različna. Pojem »neodvisnosti« opredeljuje razmerje med sodnikom in (sodno) upravo, »nepristranskost« pa mora biti podana v razmerju do strank v postopku. Obe lastnosti sodišča, sodnika in sodne obravnave sta po eni strani pogoja, po drugi pa posledična izraza poštenega sojenja.

19Pri presoji neodvisnosti sodnega tribunala je treba upoštevati, inter alia, način imenovanja njegovih članov, trajanje mandata, obstoj poroštev, ki sodnike varujejo pred zunanjimi pritiski in pa vprašanje, ali ta organ daje tudi zunanji videz (appearance) neodvisnosti. »Videz« je še posebej potrebno presojati z vidika legitimnih dvomov o neodvisnosti, ki jih izrazijo stranke v postopku; ESČP ga razume v smislu objektivnih, navzven določljivih lastnosti sodišča.

20Za oceno nepristranskosti tribunala in sodnika je ESČP razvilo dva testa, subjektivni in objektivni. Subjektivni pristop zahteva, da se ugotovi, ali ima sodnik kakšno vnaprejšnje stališče ali prepričanje, zaradi katerega je mogoče podvomiti o njegovi nepristranskosti. Vendar Sodišče priznava, da je to okoliščino težko dokazati in zato ugotavlja, da je treba osebno nepristranskost sodnika predpostavljati, dokler ni nasprotnega dokaza. Objektivna nepristranskost pa je po drugi strani bolj uporabno merilo, po katerem je treba ugotoviti, ali sodnik izpolnjuje pogoje, ki odstranjujejo kakršenkoli legitimen dvom v tem pogledu, na primer, ali sodnik opravlja kakšne sporne funkcije, v pogledu sodišča pa, ali je na primer sporna njegova notranja organizacija.