Sebastian Nerad, 2011

6Predlagatelji iz prvih štirih alinej 23. a člena ZUstS lahko izpodbijajo vsak predpis, in iz kateregakoli ustavnopravnega razloga (t. i. abstraktna presoja), edina omejitev je le, da ne morejo izpodbijati predpisa, ki so ga sprejeli sami. US pa še ni izrecno odgovorilo na vprašanje, ali lahko DZ oziroma Vlada izpodbija zakon oziroma drug predpis, ki ga je sprejel DZ (Vlada) v prejšnjem mandatnem obdobju. Odgovor na to vprašanje bi moral biti negativen, saj sprememba v personalni sestavi kolektivnega organa (četudi zaradi volitev) ne bi smela imeti pomena za dejstvo, da gre še vedno za isti organ.

7Položaj predlagateljev abstraktne presoje v postopku pred US je v praksi bolj ali manj jasen. DZ se takorekoč nikoli ne pojavlja kot predlagatelj presoje predpisov (drugače je pri presoji referendumov na podlagi 21. člena ZRLI) in bi ga lahko ZUstS pravzaprav opustil. DZ namreč zakonov ne more izpodbijati (ker jih je sam sprejel), in tudi sicer bi zadostovalo, če bi v okviru zakonodajne oblasti zakone in druge predpise lahko izpodbijala samo skupina tridesetih poslancev. V zvezi s tem se sicer lahko postavi vprašanje, ali je ustrezno, da lahko trideset poslancev izpodbija predpise Vlade. Medtem ko je logično, da lahko skupina poslancev izpodbija zakone (praviloma gre za opozicijo v DZ oziroma za poslance, ki so bili preglasovani), pa je z vidika parlamentarnega sistema, v katerem vlada za svoje delo odgovarja večini v parlamentu, nenavadno, da lahko manjšina poslancev izpodbija akte izvršilne veje oblasti. Prav tako je vprašanje, ali je ustrezno, da lahko manjšina poslancev izpodbija lokalne predpise, saj je nadzor nad organi lokalnih skupnosti sicer v pristojnosti Vlade.

8Glede skupine tridesetih poslancev je US sprejelo stališče, da poslanci izgubijo sposobnost biti stranka pred US, če je DZ med postopkom potekel mandat. V zadevah U-I-356/07 z dne 2. 7. 2009 in U-I-169/08 z dne 22. 10. 2009 je US sprejelo enaki stališči: »V obravnavani zadevi je zahtevo vložila skupina poslank in poslancev, ki je svoj poslanski mandat izvrševala v mandatnem obdobju DZ 2004–2008. To mandatno obdobje se je izteklo s konstituiranjem novega DZ, tj. s 15. 10. 2008. S tem dnem je skupina poslank in poslancev prejšnjega sklica izgubila zakonsko podeljeno sposobnost biti stranka v postopku pred US (ius standi in iudicio). Skupnost tretjine poslancev se namreč razlikuje od drugih predlagateljev iz prvega odstavka 23. a člena ZUstS. Upravičenje za vložitev zahteve v tem primeru ni podeljeno organu oziroma instituciji, ki bi kljub zamenjavi njenega personalnega substrata še naprej pravno obstajala. Upravičenje je podeljeno sicer kvalificirani, vendar neformalni skupnosti, ki jo oblikuje obstoj določenega skupnega namena. Pri tem pa je pomembno, da je položaj poslank in poslancev povezan s pravicami in z dolžnostmi, ki izhajajo iz njihovega mandata. Ta pa se lahko giblje le znotraj funkcije vsakokratnega predstavniškega telesa. Ker torej upravičeni predlagatelj ne obstaja več, je US zahtevo zavrglo.«

9Iz navedenega stališča US izhaja, da potek mandata organa (ali sprememba njegove personalne sestave) nima vpliva na sposobnost biti stranka. To bi moralo enako veljati za DZ, Vlado in DS. US torej obravnava tudi zahteve, ki so jih vložili ti organi v preteklih mandatnih obdobjih, seveda pa lahko organ trenutnega sklica zahtevo vedno umakne. V zvezi s skupino poslancev še ni jasno, ali bo omenjeno stališče veljalo tudi, če se personalna sestava skupine poslancev, ki so vložili zahtevo, spremeni v okviru posameznega mandatnega obdobja (npr. zaradi izgube mandata, odstopa, smrti ipd.). Če bi bilo zaradi tega število poslancev premajhno, se zdi primerno, da bi US vsaj pozvalo nove poslance, ali želijo vstopiti v položaj podpisnikov zahteve. Če je zahteva uperjena zoper zakon, US zaenkrat tudi ne ugotavlja, ali so poslanci, ki so vložili zahtevo, glasovali proti zakonu, čeprav bi bila mogoča razlaga, da glasovanje za zakon sodi v okvir prepovedi iz drugega odstavka 23. a člena ZUstS.

10Vlada se kot predlagateljica praviloma pojavlja le v zvezi s predpisi lokalnih skupnosti (OdlUS XV, 67, U-I-26/06, Ur. l. 105/06; OdlUS XV, 68, U-I-27/06, Ur. l. 105/06; U-I-98/09, Ur. l. 94/09), kar sodi v okvir njene pristojnosti, da nadzoruje delovanje organov lokalnih skupnosti. Vlada sicer lahko izpodbija tudi zakone, vendar se te pristojnosti ne poslužuje. To je logično, kajti položaj Vlade temelji na večinski podpori v DZ, kar pomeni, da je bolj učinkovito (in zanesljivo), če v DZ predlaga spremembo zakona, s katerim se ne strinja.

11DS se je v zadnjih letih uveljavil kot dokaj aktiven predlagatelj postopkov pred US, v katerih je tudi relativno uspešen (OdlUS XVI, 73, U-I-332/05, Ur. l. 94/07; OdlUS XVII, 3, U-I-370/06, Ur. l. 15/08; OdlUS XVII, 56, U-I-295/07, Ur. l. 105/08; U-I-294/07, Ur. l. 55/09; U-I-248/08, Ur. l. 95/09). Potek mandata DS oziroma personalne spremembe na njegovo zahtevo ne vplivajo. US pa še ni odgovorilo na vprašanje, ali neizčrpanje suspenzivnega veta pomeni, da zahteva ne izpolnjuje predpostavke iz drugega odstavka 23. a člena ZUstS. To bi namreč pomenilo, da bi moralo US to predpostavko razlagati tako, da bi pomenila tudi, da organ ne more izpodbijati predpisa, k sprejemu katerega je prispeval, oziroma če ni storil vsega, kar je v okviru njegovih pristojnosti, da bi sprejem zakona preprečil. Upoštevajoč ustavni položaj DS oziroma glede na to, da je delovanje DS povezano izključno z delom DZ, je vprašanje tudi, ali je primerno, da ZUstS dopušča, da DS izpodbija podzakonske in lokalne predpise.