Barbara Kresal, 2011

Delovna razmerja

56Up-77/05 z dne 11. 5. 2005: »5. … Že v sklepu OdlUS IX, 270, U-I-260/98 z dne 9. 11. 2000 je US zapisalo, da “država praviloma ureja z zakoni le minimalno raven pravic (minimalna oziroma zajamčena plača, varstvo plače, ipd.), k čemur jo zavezuje zlasti njena ustavna obveznost, da zagotavlja svojim državljanom socialno varnost (50. člen).” US glede na navedeno pojasnjuje, da je znesek plače, ki zagotavlja socialno varnost delavcu, zagotovljena in določena kot minimalna plača. Zato zgolj dejstvo, da se je pritožnici osnovna plača spreminjala tudi navzdol, vendar tako, da je vedno bila višja od izhodiščne plače za V. tarifni razred po branžni kolektivni pogodbi in torej tudi višja od minimalne plače, ne more izkazovati kršitve pravice do socialne varnosti.«

57OdlUS XIV, 32, Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, Ur. l. 14/05 in 11/06 – popr (11. tč.): »… Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Na ta način zakonodajalec, izhajajoč iz načela socialne države (2. člen), pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena) in pravice do varstva dela (66. člen), porazdeli bremena v zvezi s presežnimi delavci med delavce, delodajalce in državo. Skupaj z drugimi določbami, ki urejajo odpuščanje delavcev iz ekonomskih, poslovnih razlogov (torej delavcev, katerih delo ni več potrebno, t. i. trajno presežnih delavcev) odpravnina tudi omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnega, ekonomskega razloga. Če odločitev delodajalca, da nekoga odpusti kot trajno presežnega delavca, zanj ne bi pomenila nobenih obremenjujočih obveznosti, kot je na primer finančno breme v obliki odpravnine, bi takšno odločitev zelo lahko, hitro in pogosto sprejemal in s tem povzročil veliko breme za družbo zaradi večjega števila brezposelnih, ki so upravičeni do denarnega nadomestila za brezposelnost. Pri tem bi izhajal zgolj iz ustvarjanja čim večjega dobička, pri čemer bi se zanemarjala socialna funkcija lastnine. Prav do takšnega stanja lahko pripelje tudi sporno stališče sodišč, da se delavec odpravnini, ki mu na podlagi zakona pripada kot trajno presežnemu delavcu, lahko odpove. Čeprav zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, pa to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z Ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela.«

Štipendiranje

58OdlUS XII, 3, U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003, Ur. l. 15/03 OdlUS XII, 3 se nanaša na omejevanje republiške štipendije le na slovenske državljane. US je zavzelo stališče, da je bil Pravilnik o štipendiranju, ki je tujcem z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS odvzel pravico do uveljavljanja republiške štipendije, v neskladju z Ustavo, saj bi priznavanje te pravice, kot ene od pravic iz dejavnosti zaposlovanja, le slovenskim državljanom, smel na podlagi tehtanja stvarnih razlogov predpisati le zakon. Iz obrazložitve: »5. …Republiške štipendije so izrazito socialne narave, saj se po prvem odstavku 56. člena ZZZPB na razpis za pridobitev te štipendije lahko prijavijo vajenci, dijaki in študentje, ki nimajo kadrovske štipendije oziroma nimajo posojil za študij, in jo po drugem odstavku istega člena lahko pridobijo, če ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa na družinskega člana.

6. Po 13. členu imajo tujci vse pravice, zagotovljene z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Tujci so torej glede pravic in svoboščin načeloma izenačeni z državljani, zakon pa lahko posamezne od njih uredi tako, da jih tujcem prizna z omejitvami ali pa jih prizna le slovenskim državljanom. Pobudniki izpodbijajo podzakonski predpis, ki je bil izdan zaradi podrobnejšega urejanja določbe iz dejavnosti zaposlovanja po ZZZPB, ta pa ureja nekatera vprašanja, ki izhajajo iz 49. člena. Po drugem odstavku navedenega člena vsakdo (torej tudi tujec) prosto izbira zaposlitev. Da bi posameznik to pravico lahko uresničil, mora imeti možnost, da si pridobi ustrezno izobrazbo in kvalifikacijo oziroma usposobljenost. Prosta izbira zaposlitve pomeni zato tudi prosto izbiro poklica. V tem delu je pravica do proste izbire zaposlitve povezana s pravicami iz 57. člena, ki se nanašajo na izobraževanje in šolanje, posredno pa tudi s pravico do socialne varnosti po 50. členu. Vendar pa urejanje štipendiranja, ki ga izpodbijajo pobudniki, zakonsko ni opredeljeno kot pomoč pri izobraževanju, pač pa kot dejavnost zaposlovanja (četrti odstavek 1. člena ZZZPB).  …

7. Pobudniki zatrjujejo, da jim Pravilnika ne omogočata uresničiti pravice do štipendije, ki naj bi jim šla po ZZZPB, saj slednji med pogoji za pridobitev pravice ne navaja državljanstva RS. …

8. … Priznavanje pravice le slovenskim državljanom bi smel na podlagi tehtanja stvarnih razlogov predpisati le zakon. ZZZPB, ki daje pravno podlago izpodbijanima Pravilnikoma, sicer v povezavi z nekaterimi drugimi pravicami (npr. 15. in 26. člen) njihovo uveljavljanje priznava slovenskim državljanom ali njihovim zakoncem, vendar pa v zvezi s štipendiranjem ne predpisuje omejitve le na državljane. Pravilnik99 je torej samostojno uredil pogoj za uveljavitev pravice, za katerega ni imel vsebinske podlage v Zakonu.«

Izvršba

59OdlUS XVI, 112, Up-572/06-14 z dne 8. 11. 2007, Ur. l. 107/07: »8. … Nedvomno je ustavna zahteva, da je pri opravljanju izvršbe treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika, in še zlasti je tako pri izvršbi na plačo in druge osebne prejemke (kot je pokojnina), saj ti prejemki v mnogih primerih zagotavljajo socialno varnost. US je v odločbi OdlUS VIII, 13, U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Ur. l. 11/99) vsebinsko opredelilo ustavno zahtevo po varstvu eksistenčnega minimuma dolžnika pri izvršbi na stalne denarne prejemke. DZ se je na to odločbo odzval s spremembo Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), tako da je sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. 75/02 – ZIZ-A). Na podlagi tako spremenjenega ZIZ je bila dovoljena izvršba na pokojnino pritožnika. Kot je razvidno iz izpodbijanih sodnih odločb, je bil pritožniku pri tem zagotovljen eksistenčni minimum, ki po stališču US iz odločbe št. U-I-339/98 zadošča zahtevam Ustave. Zato z izpodbijanima odločitvama sodišči nista kršili pritožnikove pravice iz prvega odstavka 50. člena.«

60OdlUS XIII, 69, U-I-166/03 z dne 11. 11. 2004, Ur. l. 128/04 (zadeva se je nanašala na staro ureditev davčne izvršbe, v kateri je bilo mogoče poseči na sredstva na računih pri bankah in hranilnicah do 90 % plačil; postavilo se je vprašanje omejitve izvršbe pri samostojnih podjetnikih in drugih samozaposlenih): »8. … US je že odločilo, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ali za opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir preživljanja; ob tem je pri opravljanju izvršbe treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika. Slednje je treba upoštevati predvsem pri zakonskem urejanju izvršbe na plačo in na druge osebne prejemke, saj prav ti prejemki človeku v mnogih primerih zagotavljajo socialno varnost. Iz navedenega načela, ki izhaja iz zahtev socialne države in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izhaja, da izvršba na plačo dolžnika ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum (primerjaj odločbo št. U-I-339/98). Iz istega načela prav tako izhaja, da izvršba na prihodke dolžnika, ki opravlja samostojno dejavnost kot glavni vir preživljanja, ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum. Varstvo eksistenčnega minimuma dolžnika je tudi v interesu upnika, saj dejstvo, da “ne bo delal le za upnika”, ohranja interes dolžnika za delo in s tem za pridobivanje sredstev, iz katerih se upnik poplačuje. Ni razloga, da navedeno ne bi veljalo tudi v primeru, ko je upnik država in gre za davčni ali kakšen drug dolg iz naslova javnih dajatev.« (enaka stališča v sklepu U-I-166/05-19 z dne 16. 11. 2006)

61U-I-202/03 z dne 19. 2. 2004. »Iz vsebine ustavne pravice do socialne varnosti ne izhaja pravica dolžnikov, da bi z razglasitvijo osebnega stečaja preprečili, da bi zoper njih tekli postopki za izterjavo dolgov.« (Ureditev osebnega stečaja torej ni sestavina pravice do socialne varnosti; zakonodajalec ga je uredil pozneje.)

Kazensko pravo

62OdlUS XIII, 41, U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, Ur. l. 68/2004 (iz 35. in 36. tč.): »35. … US opozarja, da niti pravica do socialne varnosti (50. člen) niti pravica do dostojanstva (34. člen) sami po sebi ne preprečujeta odvzema celotne protipravno pridobljene premoženjske koristi, četudi ta korist predstavlja edino premoženje, ki ga posamezna oseba ima in je od tega odvisno njeno preživljanje. V nasprotnem primeru bi pravni red dopuščal, da se posameznik s kriminalno dejavnostjo obogati, če je to nujno potrebno za njegovo preživljanje (in za preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati), in tako dejavnost vsaj v tem obsegu legaliziral. Vendar pa mora vsak omejevalni ukrep, kot je bilo pojasnjeno v točkah 12–15 te obrazložitve, upoštevati tudi domnevo nedolžnosti iz 27. člena, ki ščiti vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Ta je posebnega pomena tudi pri presoji posega v pravico do socialne varnosti in v pravico do dostojanstva z izdajo sklepa o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

36. Ker izpodbijani prvi odstavek 502. člena ZKP pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi napotuje na določbe izvršilnega postopka, je pri presoji tega vprašanja treba upoštevati določbe ZIZ, ki omejujejo izvršbo z namenom varstva pravice do socialne varnosti (50. člen) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen), pa tudi varstva družine (53. člen) in pravic otrok (56. člen), če bi bilo z izvršbo ali zavarovanjem poseženo tudi v preživljanje otrok, ki jih je oseba, zoper katero se ukrep odredi, dolžna preživljati. US je že s sklepoma št. Up-527/01 in št. Up-184/02 z dne 1. 10. 2002 odredilo, da mora sodišče, ki je izdalo sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ugotoviti, ali ima ustavni pritožnik potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ter v primeru, če jih nima, pritožniku omogočiti razpolaganje s tolikšnim delom premoženja, kot je v ta namen potrebno. [9] Upoštevaje napotilno določbo ZKP in določbe ZIZ, ki omejujejo izvršbo, je neutemeljen očitek pobudnikov, da izpodbijana ureditev z izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjske koristi omogoča ustavno nedopustno ogrožanje socialne varnosti in dostojanstva.«