Aleš Galič, 2011

74Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da US ob določenih pogojih od sodišč zahteva, da pri odločanju upoštevajo sodno prakso. Zato je razumljivo, da je US zavrnilo argumente ustavnih pritožnikov, da sklicevanje na sodno prakso (oz. uporaba argumenta precedensa) ni dopustno. US je izreklo, da ustavna določba o vezanosti sodnika na Ustavo in zakon (125. člen) sodniku ne preprečuje, da bi zakonske norme razlagal tudi s pomočjo stališč, kakršna so se oblikovala v sodni praksi (Up-404/01 z dne 19. 2. 2004).

75Argument precedensa je torej ustavno dopusten in, kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, tudi povezan z jamstvi iz 22. člena. Seveda pa iz zgornjih ugotovitev, da sodna praksa ni nespremenljiva in da ne gre za absolutno vezanost na sodno prakso, izhaja, da je napačno, če sodišče v pravdnem postopku izreče, da je neko vprašanje v sodni praksi že rešeno in da zato drugače sploh ne sme odločiti. To pri odločanju nižjih sodišč velja tudi za primer, ko o določenem pravnem vprašanju že obstoji načelno pravno mnenje. Na pravna mnenja občne seje Vrhovnega sodišča so namreč po čl. 110/2 ZS vezani le senati Vrhovnega sodišča. Tudi za senate Vrhovnega sodišča ta vezanost ni absolutna, saj v primeru, ko pritožnik s svojimi argumenti v reviziji senat prepriča v napačnost, neprimernost ali preživelost tega pravnega mnenja, senat Vrhovnega sodišča lahko predlaga, da občna seja ponovno (in drugače) odloči o spornem pravnem vprašanju. Utečena sodna praksa torej ima ustavnopravni pomen, vendar pa gre le za enega izmed argumentov, ki služijo pri razlagi določene pravne norme in napačno je zato kategorično izreči, da »je s sodno prakso postala razlaga spornih določb jasna in gotova in da je pritožbene navedbe ne morejo spremeniti (Up-404/01 z dne 19.2.2004). Zgolj sklicevanje na utečeno sodno prakso še ne zadosti nujno zahtevam zadostne obrazložitve (Up-2908/08, Ur. l. 17/09).

76Trditveno in dokazno breme za izkaz enotne sodne prakse je na ustavnem pritožniku. Zgolj pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne prakse ne zadošča (Up-48/00 z dne 25. 4. 2002). Na vprašanje, koliko enakih sodnih odločb izkazuje enotnost in utečenost sodne prakse, ni možno dati matematičnih odgovorov (Up-1631/08 z dne 9. 2008, Ur.l.91/08). To je gotovo odvisno tudi od množičnosti ali redkosti določenih vrst sporov oz. pravnih vprašanj, ki so postavljena pred sodišče. Ni dvoma, da je o enotnosti sodne prakse mogoče govoriti tedaj (seveda pa ne le tedaj), ko o določenem pravnem vprašanju že obstaja (načelno) pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča (OdlUS XV, 47, Up-87/04, Ur. l. 53/06, že prej Up-404/01 z dne 19. 2. 2004). Že zgolj ena sodba Vrhovnega sodišča bi lahko zadoščala tudi v primerih, ko je Vrhovno sodišče v sistemu dopuščene revizije po členu 367 a Zakona o pravdnem postopku revizijo v konkretni zadevi dopustilo ravno z namenom, da zagotovi poenotenje sodne prakse. Praviloma pa zgolj ena izkazana drugačna sodna odločba ne izkazuje enotne in utečene sodne prakse (OdlUS XVI, 89, Up-688/05, Ur. l. 55/07; Up-1071/05 z dne 15. 5. 2007). Posebna previdnost in zadržanost US mora biti podana pri ugotavljanju utečenosti sodne prakse v primerih, kjer se odločanje sodišča neločljivo povezuje z upoštevanjem specifičnih okoliščin vsakega posameznega primera. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je utemeljen zadržan pristop US. Le v posebej očitnih primerih  velikih odstopanj glede višine odškodnin bi zato US lahko ugotovilo kršitev obravnavane ustavne pravice. Kot utemeljuje US, absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Vrhovno sodišče, ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, je v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode, kot US (Up-282/00 z dne 11. 6. 2001). Sicer pa tudi na tem področju velja, da je obveznost sodišč v pravdnem postopku, da glede višine odškodnin zagotovijo enako obravnavanje istovrstnih primerov (Up-313/01 z dne 20. 7. 2001).

77US je v dokaj številnih primerih očitek ustavnega pritožnika o nedopustnem odstopu od sodne prakse utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da pritožnikov primer v bistvenem ni podoben primerom, na katere se sklicuje. Razumljivo je, da zahteve po spoštovanju dosedanje sodne prakse ni, če drugačno odločitev utemeljuje določena drugačna okoliščina (npr. Up-1771/08, Ur. l. 54/09).

78Nadrejeno sodišče ni vezano na prakso nižjih sodišč. Razumljivo, da ustavni pritožnik ne more uspeti z argumentom, da npr. sodba višjega sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse sodišč prve stopnje (okrajnih in okrožnih), ali da sodba Vrhovnega sodišča odstopa od prakse, kakršna se je uveljavila pred višjimi sodišči (Up-101/05 z dne 19. 10. 2006).

79Sodišče se mora v obrazložitvi svoje odločitve opredeliti do navedbe stranke o tem, da izpodbijana sodba odstopa od uveljavljene sodne prakse, oziroma o tem, da o bistvenem spornem pravnem vprašanju že obstaja enotna in ustaljena sodna praksa (Up-203/01 z dne 25. 4. 2002, Up-281/00 z dne 11. 6. 2001). Problematika odstopa od sodne prakse se tudi na ta način povezuje z zahtevo po ustrezni obrazložitvi sodne odločbe. Iz tega pa izhaja še naslednje: tudi stranka ima odgovornost, da se že v rednem sodnem postopku sklicuje na okoliščino, da o spornih pravnih vprašanjih že obstaja uveljavljena sodna praksa. Če bi npr. v pravdnem postopku že sodišče prve stopnje neobrazloženo odstopilo od uveljavljene sodne prakse, pa nato stranka v pritožbi tega ne bi uveljavljala ter bi nato tudi višje sodišče odločilo enako kot sodišče prve stopnje, stranka očitka o samovoljnem odstopu od sodne prakse ne bi mogla prvič uveljavljati šele v ustavni pritožbi. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev po 51. členu ZUstS pomeni tudi zahtevo po izčrpanju po vsebini: ne zadostuje, da stranka pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pritožbo (in morebiti revizijo), pač pa mora stranka v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (npr. OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997). Iz tega  izhaja, da se sme stranka v ustavni pritožbi sklicevati na nedopustnost odstopa od uveljavljene sodne prakse le v primeru, če se je na to sklicevala že v pravnih sredstvih v okviru pravdnega postopka (razen, če ni do odstopa od sodne prakse prišlo šele pred Vrhovnim sodiščem).