Lovro Šturm, 2011

6OdlUS VII, 93, U-I-197/97 z dne 21/05-1998: »7. Po ustaljeni praksi US pri presoji pristojnosti za ocenjevanje ustavnosti pri zakonu vselej prevlada formalni kriterij – torej da je izdan v obliki zakona. Zato je US pristojno presojati celo zakon, ki je po vsebini posamičen pravni akt. To velja tudi pri zakonu o ratifikaciji. US je že v mnenju Rm-1/97 z dne 5. 6. 1997 (U. l. 40/97) posebej opozorilo na to, da Ustava uporablja pojem ‘ratifikacija’v dveh vsebinsko različnih pomenih.  V peti alineji 107. člena ga uporablja v takšnem pomenu, kakor je sicer običajen v mednarodnem pravu – predsednik Republike je pooblaščen za izdajo ratifikacijskih listin, to je tistega mednarodnega akta, s katerim se, kadar je to predvideno v mednarodnem aktu, država mednarodnopravno zaveže. To pa pomeni, da mora predsednik republike po določbi druge alineje navedenega člena najprej izdati ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji in po njegovi uveljavitvi na njegovi podlagi in po pooblastilu v peti alineji 107. člena Ustave izdati ratifikacijske listine. V določbah 86. in 153. člena ter v določbi druge alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pa je uporabljen pojem ratifikacija v povsem drugem pomenu. Gre za to, da mora DZ odobriti sklenitev določene mednarodne pogodbe in po veljavni ureditvi to stori z zakonom o ratifikaciji, ki bi bil torej ustrezneje poimenovan kot  zakon o odobritvi sklenitve mednarodne pogodbe. To pa seveda ne pomeni, da sta  zakon o ratifikaciji in mednarodna pogodba en in isti pravni akt, kakor izhaja iz stališč DZ. Res je, da vsak zakon o ratifikaciji v enem od svojih členov povzema  besedilo mednarodne pogodbe, za katero se z njim odobri sklenitev. Vendar zaradi tega zakon o ratifikaciji ostaja notranjepravni akt in ne postane mednarodna pogodba in zato tudi mednarodna pogodba ostaja mednarodni pravni posel. Zato s pristojnostjo US, da presoja zakon o ratifikaciji, ni v ničemer spremenjeno hierarhično razmerje pravnih aktov, ki mednarodno pogodbo uvrščajo pod Ustavo in nad zakon.«

7OdlUS XIII, 31, U-I-308/02, Ur. l. 51/21004: »18. Ker morajo biti po 8. členu in po drugem odst. 153. člena zakoni in drugi predpisi v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, bi bil torej cilj zakonodajalca, s katerim bi želel doseči uresničevanje pravic iz Videmskega sporazuma vsekakor legitimen, tj. stvarno upravičen. V razmerju do Videmskega sporazuma pa zakon agrarne skupnosti lahko le vzpostavi, ne more pa uresničevanja pravic iz Videmskega sporazuma pogojevati s sklenitvijo nove mednarodne pogodbe. Ureditev, po kateri bi zakonodajalec uresničevanje ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, ki obvezuje Slovenijo, pogojeval s sklenitvijo nove mednarodne pogodbe, bi bila v neskladju z 8. členom in z drugim odst. 153. člena.

19. US ugotavlja, da je bil cilj zakonodajalca drugačen, tj. tujim državljanom omogočiti članstvo in ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti v tistih primerih, v katerih bodo agrarne skupnosti in njihovi člani pravice iz tega naslova lahko uresničevali kljub temu, da so tujci. Zato je za presojo odločilno vprašanje, ali je mogoče besedilo tretjega odst. 4. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. l. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99 in 72/2000 – ZPVAS) razlagati tudi na ta način. Po oceni US besedilo izpodbijane določbe omogoča tudi razlago, kot izhaja iz namena, ki mu ga je pripisal zakonodajalec, oziroma iz namena, ki je razviden iz okoliščin, zaradi katerih je bila, po navedbah predlagateljev izpodbijane ureditve, izpodbijana zakonska določba potrebna. Besedilo izpodbijane določbe namreč omogoča razlago, po kateri imajo tuji državljani pravico do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, če jim uresničevanje (uveljavljanje) pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju druge države, omogočajo mednarodni sporazumi. V tem pomenu je torej uresničevanje (oziroma uveljavljanje) pravic članov agrarne skupnosti odvisno od možnosti za opravljanje kmetijske dejavnosti za namen, za katerega se agrarna skupnost organizira. To pomeni, da morajo imeti agrarne skupnosti oziroma njihovi člani ustrezne pravice na nepremičninah, na katerih se omenjena ‘dejavnost’ agrarnih skupnosti opravlja (lastninsko pravico, ustrezno služnostno pravico ipd.), ali pa morajo imeti možnost take pravice pridobiti (kar omogoča prav ZPVAS). Za tuje državljane pa je poleg tega pomembna tudi možnost prehajanja meje. A contrario po taki razlagi tuji državljani, ki teh pravic ne bi mogli uresničevati, tudi ne bi imeli pravice do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti po ZPVAS.

20. Tak pomen zakonskega besedila je tudi logičen. Določitev možnosti za članstvo in vzpostavitev agrarne skupnosti tujim državljanom, ki pravic iz tega naslova ne bi mogli uresničevati, namreč ne bi imelo nobenega smisla. Le v teh primerih bi namreč šele nov mednarodni sporazum tujim državljanom lahko omogočil uresničevanje pravic, ki bi jim jih ZPVAS dal.

21. Če torej pri razlagi pomena izpodbijane določbe upoštevamo namen oziroma cilj zakonodajalca, potem je ni mogoče razumeti tako, da pravice tujih državljanov do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pogojuje z obstojem diplomatske vzajemnosti, temveč da te pravice pogojuje z obstojem možnosti, da bodo v primeru ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti oziroma včlanitve vanjo po že sklenjenih mednarodnih sporazumih, pravice članov lahko uresničevali. Gre za pravice, ki izvirajo iz namena organiziranja agrarne skupnosti. Če bi bili npr. tuji državljani ovirani pri prehajanju meje tako, da kmetijske dejavnosti ne bi mogli opravljati, bi bila tudi pravica do včlanitve in vzpostavitve agrarne skupnosti prazna. Za območje, na katerega se nanaša primer pobudnic, pa prav Videmski sporazum z določbami, ki se nanašajo na neomejeno gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo (člena 7 in 10), omogoča uresničevanje navedenih pravic.

22. Če se izpodbijani del določbe tretjega odst. 4. člena ZPVAS razlaga tako, kot je navedeno v prejšnji točki obrazložitve, ni v neskladju z 2. in 8. členom ter z drugim odst. 153. člena Ustave. Prav tako ni v neskladju z Videmskim sporazumom, kar sta zatrjevali pobudnici.«

Ločeno mnenje sodnika Ribičiča.