Metoda Orehar Ivanc, 2002

27Zaradi nedoločenosti pojma zasebno življenje je vsebino in domet varstva mogoče ugotoviti šele ob upoštevanju dopustnih omejitev, določenih v 2. odst. 8. člena EKČP. To ne velja le za posege, ampak tudi za primere nespoštovanja t. i. pozitivne dolžnosti države.

28O zahtevi 2. odst. 8. člena, da je poseg »v skladu z zakonom«, se je ESČP izreklo v zadevi Leander v. Švedska (26. 3. 1987, A 116, §§ 50–51). Sodišče je navedlo, da mora poseg imeti podlago v pravnem redu in da zgolj skladnost s pravnim redom ne zadošča. Predpis mora biti dostopen prizadetemu posamezniku, njegove posledice pa morajo biti predvidljive. Zahteva po predvidljivosti je drugačna na področjih, ki se tičejo nacionalne varnosti. Posamezniku na primer ni treba vedeti, kakšno kontrolo natančno bo opravljala tajna služba pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Ne glede na to pa mora biti zakon toliko jasen, da so v njem ustrezno nakazane okoliščine in pogoji, v katerih oziroma pod katerimi smejo pristojni organi na tajen in potencialno nevaren način poseči v zasebno življenje. V primeru uporabe tajnih ukrepov, ki niso predmet kontrole s strani prizadetega posameznika ali javnosti, mora biti v zakonu – ob upoštevanju zasledovanega legitimnega namena – dovolj jasno opredeljeno polje proste presoje, dano pristojnemu organu, da je posamezniku dano ustrezno varstvo proti arbitrarnim posegom. Iz podobnega razloga je bilo Združeno kraljestvo večkrat obsojeno, ker ni obstajala zakonska podlaga za prisluškovanje. Pravni red mora zagotavljati varstvo pred arbitrarnimi posegi, kar pomeni, da mora biti zakon dovolj jasen, da posameznik more ugotoviti okoliščine, v katerih, in pogoje, pod katerimi sme država uporabiti prikrite ukrepe. Iz namena posega pa izhaja, da so zahteve po predvidljivosti v tem primeru nižje kot tedaj, ko država omejuje posameznikovo ravnanje (Malone v. Združeno kraljestvo, 2. 8. 1984, A 82, § 67; Khan v. Združeno kraljestvo, 12. 5. 2000, Application No. 35394/97, § 26).

29Poseg je dopusten, če ga narekuje nujna družbena potreba (»pressing social need«) in če je sorazmeren z zasledovanim legitimnim namenom (Gillow v. Združeno kraljestvo, 24. 11. 1986, A 109, § 55, Leander, § 58). Z izrazom »nujna družbena potreba« Sodišče v ustaljeni praksi razlaga pojem nujnosti posega (»necessary«, »necéssaire«), ki ga uporablja EKČP. Še v zadevi Dudgeon, ki je bila razsojena leta 1981, sodniki niso bili enotnega mnenja, ali izraz »necessary« pomeni, da mora biti poseg nujen ali potreben za dosego legitimnega cilja (§ 51 večinske odločbe in odklonilno LM sodnika Matscherja).

30Pri presoji sorazmernosti pušča ESČP državam določeno polje presoje (margin of appreciation). To je odvisno od tega, kateri cilj zasleduje država z izpodbijanim posegom. Najširše polje presoje gre državam v primeru, ko je sporni poseg potreben zaradi zavarovanja morale. V zadevi Handyside v. Združeno kraljestvo, 7. 12. 1976, A 24, je Sodišče zavzelo stališče, da se predvsem v našem času pogledi o zahtevah morale v času in v prostoru spreminjajo in da so zaradi njihovega neposrednega in stalnega stika z vitalnimi silami družbe države načeloma v boljšem položaju kot mednarodni sodniki, da sodijo o natančni vsebini teh zahtev (§ 48). Vendarle ESČP postavlja dve omejitvi polju presoje. Na eni strani opozarja, da je nujnost posega po besedilu EKČP povezana s pojmom demokratične države, katere temeljni značilnosti sta strpnost in širokosrčnost (Dudgeon, § 53). Na drugi strani je polje presoje tem ožje, čim globlji poseg v človekovo intimnost je izpodbijan. Poseg v najintimnejši del posameznikovega zasebnega življenja morejo upravičiti le posebej tehtni razlogi (ibidem, § 52).

31Za tak poseg je šlo v že omenjeni zadevi Lustig-Prean in Beckett, kjer je država upravičevala zbiranje podatkov o homoseksualnosti pritožnikov in posledični odpust iz vojne mornarice z razlogi nacionalne varnosti in preprečevanja neredov. Odpustitev homoseksualno orientiranih oseb naj bi služila operativni učinkovitosti vojske. Primer je zanimiv, ker ESČP v primerih, kjer gre za interese nacionalne varnosti, pušča državam široko polje presoje. Tudi v obravnavani zadevi je poudarilo, da država na področju organiziranja sistema vojaške discipline uživa določeno polje presoje in da so s tem nujno povezane omejitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Ne glede na to so take omejitve dopustne le, če gre za dejansko ogrožanje operativne učinkovitosti vojske in če trditve o taki nevarnosti dokazujejo specifični primeri (§ 82). Država v obravnavani zadevi ni ponudila prepričljivih in tehtnih razlogov za svoje ravnanje.