Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

29Omejevanje ustavnih pravic (torej tudi podjetništva) zaradi varstva pravic drugih (po 3. odst. 15. člena) je dopustno, če je skladno z načelom sorazmernosti, izvedenim iz temeljnega ustavnega načela o pravni državi (2. člen). Test sorazmernosti običajno zahteva ugotovitev: da je poseg nujen; da so izbrana sredstva (zakonsko določene omejitve) pravno dopustna in za dosego zasledovanega cilja, ki je legitimen in stvarno upravičen, primerna; da je zadovoljeno tudi zahtevi po sorazmernosti v ožjem pomenu besede (kar pomeni, da mora biti vzpostavljeno proporcionalno sorazmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva, in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva v prid skupnosti). US je v primerih, ko je presojalo skladnosti zakonske ureditve s 74. členom (ko torej zadeve ni reševalo preko kakšne druge ustavne določbe) in je tudi ugotovilo poseg v to določbo, praviloma uporabilo enak test, kot v primerih posegov v druge človekove pravice in temeljne svoboščine. Uporabilo je torej najstrožji test – test sorazmernosti.

30Iz določbe drugega stavka 2. odst. 74. člena izhaja, da so omejitve (izvajanja gospodarske dejavnosti) dopustne iz razloga javne koristi. Ta določba pa sama po sebi ni povsem jasna in določna, niti ni samo po sebi očitno razmerje te določbe v odnosu do določbe 3. odst. 15. člena. Praksa US praviloma kaže na to, da se dopustnost omejitev zaradi varstva javne koristi povezuje z določbo 3. odst. 15. člena. Tako je v zvezi s presojo Zakona o trgovini US pojasnilo, da zakonodajalčeva svoboda pri določanju pogojev za opravljanje dejavnosti ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru zakonodajalca veže splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči v pravico, treba poseči v ustavno pravico. Zato mora pri uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico (U-I-16/98, tč.15). Praksa se je pred tem običajno poslužila dikcije: “Omejitve so dopustne le v splošnem interesu (zaradi javne koristi) in le z nujnimi posegi.” (Glej npr. OdlUS III, 63, U-I-92/93, Ur. l. 40/94; OdlUS III, 98, U-I-154/94, Ur. l. 69/94; OdlUS V, 38, U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996; OdlUS X, 54, U-I-293/89, Ur. l. 28/2001.) Oziroma: “Zato so posamezne zakonske omejitve svobodne pogodbene volje lahko v skladu z Ustavo le, če izpolnjujejo ustavne pogoje za dopustnost omejevanja ustavnih pravic, v spornem primeru zlasti pogoje iz 3. odst. 15. člena in, kolikor gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, tudi pogoje iz 2. odst. 74. člena (OdlUS III, 99, tč. 4).

31V primeru, da se US odloči dopustnost posega presojati tudi preko 14. člena (kar pride v poštev zlasti v primerih, ko se upravičenci sklicujejo na razlikovanje, ki naj bi v posledici povzročilo neenakost pri konkuriranju), bi bil v primeru razlikovanja oziroma diskriminacije glede na osebne okoliščine, navedene v 1. odst. 14. člena (narodnost , raso, spol, jezik …), poseg dopusten le pod strogimi pogoji testa sorazmernosti (le v primeru za varstvo drugih ustavnih pravic nujnega, neizogibnega posega, ki tudi ne bi bil prekomeren). Obstoj kršitve (nedopustnega posega) splošnega načela enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. člena pa se presoja na podlagi mnogo blažjih kriterijev, za dopustnost posega tako nista potrebni njegovi neizogibnost in sorazmernost v ožjem smislu, ampak zadošča že to, da poseg ni arbitraren, da zanj obstaja razumen razlog, izhajajoč iz narave stvari.