Dolžnost obrazložitve konkretnega upravnega akta – Vsebina in obseg obrazložitve
Lovro Šturm, 2002
35Splošno pravno načelo o dolžnosti obrazložitve konkretnega upravnega akta teorija opredeljuje kot izvedbeno načelo pravne države (2. člen). Zakon o splošnem upravnem postopku – (novi) ZUP iz leta 1999 – jo postavlja v 3. odst. 210. člena kot zakonsko zahtevo. Zakon določa obvezne dele obrazložitve upravne odločbe. V obrazložitvi je treba navesti bistvene dejanske in pravne razloge za odločitev upravnega organa.
36Skladno s 1. odst. 214. člena ZUP morajo biti v odločbi vse bistvene dejanske in pravne navedbe. Obseg teh bistvenih sestavnih delov upravne odločbe se razlikuje od primera do primera. Različen je pa tudi glede na pravno področje, na katero se nanaša upravna odločba. V vsakem primeru mora obrazložitev vsebovati dovolj podatkov, da stranka lahko kontrolira pravilnost odločitve. Nadalje je treba upoštevati, da upravna odločba kot imperativni upravni akt povzroča obvezujoče pravne učinke. Zato je obrazložitev odločujoča tudi za dosego pravnega učinkovanja. Vsebina in obseg obrazložitve sta zato v tesni zvezi z vsebinsko odločitvijo upravnega organa, kajti šele ta lahko določi, kako daleč segajo pravni učinki upravne odločbe. Pri obrazložitvi je treba posebej upoštevati tudi splošno ustavno načelo sorazmernosti. Bolj posega upravni akt v pravice prizadete osebe, bolj prepričljiva in intenzivna mora biti obrazložitev.
37Vendar pravice zahtevati obrazložitev ni mogoče razumeti tako, da bi stranka zaradi tega imela pravico zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev Obrazložitev kot taka tudi ni razlog za pritožbo. Pravno varstvo prizadetih je vedno zagotovljeno le proti upravnemu aktu samemu. Edino izjemo od tega pravila pomeni obrazložitev, ki je za stranko žaljiva. Taka obrazložitev je lahko predmet sodnega spora. Edino v takem primeru se je mogoče pritožiti proti obrazložitvi kot taki, zaradi pravne nedopustnosti njene vsebine.
38Za obseg in vsebino obrazložitve upravnega ukrepa ni mogoče postaviti enakih zahtev, ki sicer veljajo za sodno odločbo. Tako npr. v obrazložitvi upravnega ukrepa ni potrebno ločiti posebej prikaza dejanskega stanja oz. stanja stvari od pravne presoje. Pri tipičnih primerih so dovoljene standardne obrazložitve. Vendar je treba pripomniti, da je zgolj formalna obrazložitev nezadostna. Obrazložitev mora vsebovati bistvene nosilne razloge, ki se nanašajo na posamezni primer.
39Razlogi pravne narave, ki jih je treba ločiti od stvarnih razlogov, pridejo do izraza s subsumiranjem konkretnega dejanskega stanja pod v poštev prihajajočo pravno normo. V ta namen moramo opraviti primerjavo med konkretnim stanjem stvari in dejanskim stanom, tako kot ga opredeljuje v poštev prihajajoči materialni zakon. Gola navedba pravnega predpisa ni dovolj. Razume se, da je pri navedbi pravnih predpisov treba upoštevati materialnopravne predpise in ne procesnih predpisov. Izjema od tega splošnega pravila velja le tedaj, kadar so sporna vprašanja podana prav pri razlagi procesnih pravil, npr. pri dopustnosti zahtevka ali pri pristojnosti upravnega organa za odločanje. Iz obrazložitve mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in popolno predstavil dejansko stanje .
40V 2. odst. 218. člena ZUP so določene izjeme, kjer obrazložitev ni potrebna. Takšni primeri so podani, kadar upravni organ ugodi vlogi stranke, upravni akt pa ne posega v pravice tretjih oseb; kadar je prizadeti že vnaprej tudi brez pisne obrazložitve seznanjen s stališčem upravnega organa; pri množičnih upravnih aktih, izdanih z računalniško obdelavo; tedaj, kadar je splošna obrazložitev podana javnosti.