Franc Testen, 2002

35Med odločitvami, ki jih lahko pri presoji predpisov sprejme US, je treba omeniti še odločitev o tem, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način (2. odst. 40. člena ZUstS). Na tej zakonski podlagi je US doslej največkrat (začasno) zapolnjevalo pravne praznine, ki so nastale zaradi razveljavitve ali odprave protiustavnih oziroma nezakonitih določb. Pregled dosedanjih takšnih odločitev US bi pokazal, da je že iz obrazložitev razvidno, da gre praviloma samo za provizorično normodajno ureditev, ki pušča zakonodajalcu proste roke, da vprašanje uredi tudi drugače, v mejah svoje proste (politične) izbire (glej npr. zadeve OdlUS IV, 25, U-I-327/94, Ur. l. 20/95; OdlUS VI, 22, U-I-353/96, Ur. l. 67/97; OdlUS VI, 162, U-I-237/97, Ur. l. 75/97 in 76/97). Pojmovno pa je mogoče in US je v praksi uporabilo določbo 2. odst. 40. člena tudi pri drugih vrstah odločitev, ne le pri (delnih) razveljavitvah (glej npr. OdlUS V, 82, U-I-271/95, Ur. l. 73/95 in 27/96, kjer je bilo treba urediti pravni položaj, ki je po sprejetju odločbe, da izpodbijani predpis ni v neskladju z Ustavo, nastal zato, ker je pred tem US začasno zadržalo izvrševanje izpodbijanega predpisa; ali pa zadeva OdlUS V, 133, U-I-321/96, Ur. l. 61/96, kjer je US odredilo način izvršitve odločbe o goli ugotovitvi protiustavnosti).

36Samo izjemoma US namesto zakonodajalca dokončno uredi določena pravna razmerja. Tak je bil primer v zadevi U-I-104/01 z dne 18. 6. 2001, Ur. l. 52/2001, v kateri je US odredilo, kako naj se izvrši ena od točk izreka. Pri tem se je sklicevalo na štiri točke obrazložitve, v katerih je dokončno uredilo pravni položaj, ki je nastal zaradi odločitve, da Zakon o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih ni začel veljati in se ne sme uporabljati. Ko je utemeljevalo takšno svoje ravnanje, je US navedlo, da je upoštevalo predvsem dejstvo, da zakonodajalec sam ne more več prilagoditi vsebine zakona okoliščinam, ki so nastale zaradi njegovega zadržanja. Pripomnilo je še, da so njegove pristojnosti in s tem tudi možnosti omejene: upoštevajoč načelo delitve oblasti je poseglo le tam in toliko, kolikor je bilo nujno potrebno. Zato taka določitev načina izvršitve ni nujno optimalna, vendar US nima in ne more imeti pri določitvi načina izvršitve odločbe toliko manevrskega prostora kot zakonodajalec pri urejanju pravnih razmerij. Z vprašanjem pravne narave odločitev, ki jih sprejme po 2. odst. 40. člena ZUstS, se je US doslej najizčrpneje ukvarjalo v zadevi OdlUS VIII, 209, U-I-163/99, Ur. l. 59/99. Najprej je poudarilo, da ZUstS ne določa pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi US lahko določilo način izvršitve svojih odločb, ampak je odločitev o tem prepuščena vsakokratni presoji US. Z odločitvijo na tej podlagi US ne razlaga nujno Ustave in v tem delu ne izvršuje ustavnosodne presoje, za katero je pristojno na podlagi 160. in 161. člena. To pa pomeni, da je pravna narava odločitve, ki jo sprejme na podlagi 2. odst. 40. člena ZUstS, drugačna od pravne narave odločitve, ki zadeva ustavnosodno presojo predpisa. Zato lahko zakonodajalec način izvršitve, določen na ta način, spremeni z zakonom. Sprejem takega zakona sam po sebi ni protiustaven. Protiustaven je lahko samo v zakonu vsebovan način izvrševanja, kar pa mora biti predmet vsakokratne ustavnosodne presoje, če je ta pred US sprožena.