Sebastian Nerad, 2011

59Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS lahko US v odločbi, s katero odloči o protiustavnosti oziroma nezakonitosti predpisa, odloči tudi, kateri organ mora odločbo izvršiti in na kakšen način. Način izvršitve določi US v izreku odločbe, praviloma v zvezi s tehnikama razveljavitve z odložnim rokom oziroma ugotovitvene odločbe. US to pooblastilo običajno uporablja zato, da v času teka roka, v katerem mora zakonodajalec odpraviti protiustavnosti (oziroma tudi po poteku roka, če zakonodajalec protiustavnosti ne odpravi v roku), zagotovi ustavnoskladno izvrševanje zakonske ureditve oziroma učinkovito izvrševanje kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. (OdlUS XIV, 22, U-I-198/03, Ur. l. 47/05; OdlUS XVI, 63, U-I-7/07, Up-1054/07, Ur. l. 54/07). Pooblastilo za določanje načina izvršitve krepi položaj US, in sicer tako v razmerju do zakonodajne oblasti kot tudi do sodne oblasti. US pooblastilo uporablja ne samo za določanje ustavnoskladne razlage in uporabe protiustavnega predpisa, temveč pogosto tudi kot podlago za začasno določanje novih pravnih pravil. Del izreka, v katerem US določi način izvršitve svoje odločbe, ima pravno moč zakonske norme in v tem smislu US pravzaprav opravlja zakonodajno funkcijo (OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03). Dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, morajo vsa sodišča in drugi organi ravnati v skladu z določenim načinom izvršitve, kakor če bi šlo za zakon. V tem smislu ima določitev načina izvršitve enak učinek kot razveljavitev zakona – v zadevah, ki še niso pravnomočno končane, je treba kot pravno podlago za odločitev uporabiti odločbo US. Če določitev načina izvršitve hkrati pomeni tudi urejanje izvrševanja določene temeljne človekove pravice, je mogoče odločitev sodišča, ki tega ne upošteva, izpodbijati tudi v ustavni pritožbi. Ustavna pritožba mora seveda zatrjevati kršitev Ustave in ne le kršitve načina izvršitve, določenega v odločbi US.

60Na pravno naravo načina izvršitve je US ponovno spomnilo v zadevi Up-901/08, Ur. l. 20/09: »US je že zavzelo stališče, da z odločitvijo na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS ne razlaga nujno Ustave in v tem delu izrecno ne izvršuje ustavnosodne presoje, za katero je pristojno na podlagi 160. in 161. člena. Pravna narava te odločitve je drugačna od pravne narave odločitve, ki zadeva ustavnosodno presojo predpisa, zato lahko zakonodajalec način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, spremeni z zakonom (ki mora biti v skladu z Ustavo). Odločitev o načinu izvršitve ima torej moč zakonske norme. Prav zato za sodišča ne more veljati sklep o enako širokem prostoru proste presoje glede spoštovanja načina izvršitve, kot ga ima zakonodajalec. Vendar je treba pri odločanju o ustavnih pritožbah strogo ločevati med ‘navadno’ kršitvijo načina izvršitve odločbe US (ki je po pomenu enaka kršitvi zakona) in kršitvijo, ki je obenem tudi kršitev človekovih pravic in s katero je mogoče uspeti v postopku z ustavno pritožbo.«

61Moč, ki jo ima US na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je razvidna tudi iz zadev, kot je npr. OdlUS XII, 76, U-I-61/00, Ur. l. 97/03, v kateri je US svoji odločbi, katere predmet je bil zakon, dejansko dalo učinek odprave, saj je zahtevalo tudi spremembo že pravnomočnih odločitev. To je utemeljijo s sklicevanjem na splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena: »Učinke odločbe US, s katero je bil razveljavljen zakon, določa 44. člen ZUstS. […] Smiselno se določba uporablja tudi v primeru drugih načinov odločitve. V točkah 3 in 4 izreka je določen način njene izvršitve. Če naj odločitev velja samo za primere, ki do objave odločbe v UL RS še niso bili pravnomočno končani, bi to povzročilo veliko neenakost med posameznimi zavarovanci znotraj skupine, ki jih zajema 108. člen ZObr. V primeru odločitve iz 2. točke izreka bi uporaba navedene določbe pomenila, da odločb Zavoda, ki so postale pravnomočne, ne bi bilo mogoče spremeniti in da bi nekateri zavarovanci še naprej prejemali nižje pokojnine, odmerjene na protiustavni zakonski podlagi. Takšno stanje bi bilo v neskladju z ustavnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena in bi kršilo tudi pravico do socialne varnosti iz 50. člena. Da bi preprečilo takšne učinke svoje odločitve, je US na podlagi pooblastila, ki ga ima po drugem odstavku 40. člena ZUstS, določilo način izvršitve svoje odločbe.« O uporabi te odločbe v praksi rednih sodišč glej npr. sodbo VS št. VIII Ips 239/07 z dne 9. 2. 2009.

62Pri odpravljanju protiustavnosti oziroma nezakonitosti normodajalec ni vezan na način izvršitve, kot ga je določilo US, temveč lahko sprejme tudi drugačno (ustavnoskladno) ureditev. V zadevi Up-3871/07, U-I-80/09, Ur. l. 88/09 je US poudarilo, da »določen način izvršitve ne pomeni, da gre za edino ustavnoskladno možnost, zato zakonodajalca ne omejuje pri tem, da vprašanja […] uredi na drugačen, vendar ustavno skladen način«. Zakonodajalec seveda pogosto uzakoni prav tako ureditev, kot jo je začasno določilo US, pogosti so tudi primeri, ko pravzaprav nima drugih možnosti, ker je mogoč samo en način za odpravo protiustavnosti. Npr. v zadevi U-I-248/08, Ur. l. 95/09 je US odločitev utemeljilo takole: »Da se v vmesnem času, do sprejema potrebnega zakona, prekine protiustavno stanje, je US na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe, in sicer tako, da je določilo, da se funkcija predsednika Državnega sveta začne opravljati poklicno z naslednjim dnem po objavi te odločbe v UL RS (3. točka izreka). Pri tem je US upoštevalo, da zakonodajalec ne bi mogel zadeve urediti drugače. Na podlagi te odločitve Državni svet in drugi pristojni organi izvedejo vsa dejanja, ki so potrebna za poklicno opravljanje funkcije.« (Prim. tudi OdlUS XVI, 26, U-I-24/04, Ur. l. 40/07). Zlasti takrat, ko po mnenju US obstaja samo en ustavnoskladen način izvršitve njegove odločbe, je očitno, da lahko DZ spremeni odločitev US samo z aktom ustavnega ranga. V takih primerih se razmerje med US in DZ kaže kot bolj konfliktno, saj US posega ne začasno, temveč z dokončno odločitvijo v zakonodajno funkcijo DZ. Res pa je, da takšen pristop US praviloma uporabi le kot t.i. stopnjevanje sankcij, torej takrat, ko DZ ni spoštoval in sam izvršil njegove prvotne odločitve. S teh vidikov je pomembna nedavna odločba U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011, s katero je US ustanovilo Občino Ankaran.

63Določitev načina izvršitve ne odveže zakonodajalca dolžnosti, da kljub temu odpravi protiustavnosti, ugotovljene v odločbi US. Kot je pojasnilo US v zadevi U-I-248/08, Ur. l. 95/09: »Določitev načina izvršitve ne pomeni, da sta ugasnili pristojnost in dolžnost DZ, da sprejme ustrezno in ustavnoskladno zakonsko ureditev. Določitev načina izvršitve velja samo začasno, do sprejema zakona. V vmesnem času pa je zakonska ureditev, ki ne vsebuje določb o poklicnem opravljanju funkcije predsednika Državnega sveta in o pravicah, ki izhajajo iz te funkcije, oziroma zaradi učinkovanja razveljavitve sploh ne vsebuje določb o opravljanju funkcije predsednika Državnega sveta, še vedno v neskladju z Ustavo in je treba to protiustavnost odpraviti.«

64Primera odločitev VS:

– Sodba VS št. I Up 853/03 z dne 17. 1. 2006: »Po presoji pritožbenega sodišča ima navedena odločba US enak pravni učinek kot razveljavitev neustavne določbe zakona. US je v 3. točki njenega izreka tudi samo uredilo način obračunavanja zamudnih obresti v času do odprave ugotovljenega neskladja. Pravne posledice razveljavitve zakona z odločbo US pa so urejene v 44. členu [ZUstS]. Ta določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.«

– Sodba VS št. X Ips 1311/03 z dne 23. 5. 2007: »Pač pa je VS glede na določbo 86. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava glede zamudnih obresti. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da je v odločbi prvostopnega davčnega organa izračun zamudnih obresti temeljil na določbah ZDavP, kar pa je v nasprotju z odločbo US št. U-I-356/02 […]. S to odločbo je odločilo tudi, da v postopkih po 406. členu ZDavP-1, kar je tudi ta postopek, zamudne obresti začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. To odločbo US je treba po presoji VS upoštevati tudi v tem primeru, ne glede na določbo 44. člena [ZUstS], ki določa, da se določbe zakona oziroma njegovega dela, ki jih je US razveljavilo, ne uporabljajo v zadevah, ki do izdaje odločbe US sodišča še niso bile pravnomočno končane. […] Če v tem primeru VS ne bi uporabilo prej navedene odločbe US, takšna odločitev ne bi bila v skladu z načelom pravne države.«