Lovro Šturm, 2002

Za opredelitev pojma lastnine in iz nje izvirajočih lastninskopravnih upravičenj so pomembni tudi referenčni primeri s področja denacionalizacije. Glej tudi primere ustavnosodne presoje OdlUS IV, 47, U-I-323/94, Ur. l. 42/95 in OdlUS IV, 104, U-I-78/93, Ur. l. 68/95 pri komentarju člena 69.

V OdlUS III, 27, U-I-75/92, Ur. l. 23/94 ugotavlja US, da določbe 6., 12., 27., 28. in 29. točke 3. člena ter 22. in 23. člena ZDen niso protiustavne. Obrazložitev začenja z obrazložitvijo predloga za izdajo ZDen (Poročevalec 7/91). Iz te obrazložitve izhaja, da je ZDen posledica doseženega političnega soglasja, da popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu revolucionarne preobrazbe takratne družbe in z uveljavljanjem socialističnih družbenoekonomskih odnosov ter v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami. Navedene krivice so bile storjene na podlagi predpisov in drugih prisilnih ukrepov državnih organov, s katerimi so praviloma brez odškodnine ali pa s simbolično odškodnino podržavljali zasebno premoženje fizičnih in pravnih oseb. Razlog denacionalizacije je tudi že potekajoča in predvidena privatizacija družbene lastnine. Pravično je, da se v tem procesu in v primeru vzpostavljanja modernih, demokratičnih ekonomskih odnosov predhodno ali vsaj sočasno prvenstveno privatizira tisti del oziroma obseg družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljanjem zasebnega premoženja. Krivice naj bi se popravile tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi. Če to iz določenih razlogov ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja in vrednostnih papirjev ali v denarju. Eno temeljnih načel zakona je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon, ne sme delati novih. To načelo obsega predvsem varstvo fizičnih oseb, ki so na podlagi veljavnih predpisov ali pravnih poslov pridobile na podržavljenem premoženju lastninsko pravico. V obrazložitvi predloga ZDen pa se še poudarja, da zakon sedanjih uporabnikov družbenih sredstev ne sme spraviti v tak položaj, da bi bilo to vzrok za prenehanje njihove dejavnosti oziroma likvidacijo pravne osebe.

Pravni red demokratične, socialne in pravne države mora zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in to tudi z odpravo posledic, ki so nastale zaradi izvajanja predpisov, ki so kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. V OdlUS III, 83, U-I-169/93, Ur. l. 42/94 US ugotavlja, da je treba vrednost kapitalskih deležev bivših lastnikov in njihovih dedičev v podjetju ugotavljati po enaki metodologiji, kot vrednost preostalega dela družbenega kapitala. Upravičenec do denacionalizacije se po lastni presoji odloči, ali zahteva vrnitev podržavljenega premoženja v obliki obveznic oziroma delnic odškodninskega sklada (kadar vračanje v naravi ni mogoče) ali pa zahteva delež na dosedanjem družbenem kapitalu podjetja in s tem prevzame podjetniško tveganje. Če tako določen delež upravičenca ne bi bil določen po enakih merilih, bi bil upravičenec v neenakopravnem položaju, s tem pa bi bila ogrožena tudi njegova podjetniška svoboda. Namen in smisel denacionalizacije ni samo v popravi krivic, ampak tudi v privatizaciji nekdanje družbene lastnine. Določitev kapitalskega deleža upravičencev za denacionalizacijo pomeni definiranje znanega lastnika. V javnem interesu je, da se plačilo javnih obveznosti, ki bi se sicer moralo izvršiti prek Slovenskega odškodninskega sklada, nadomesti z določitvijo kapitalskega deleža v podjetju, če se upravičenec za denacionalizacijo po lastni presoji odloči za tako obliko denacionalizacije namesto odškodnine.

Z OdlUS III, 129, Up-61/94 z dne 1. 12. 1994 je US ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča. V obrazložitvi je povedalo, da se upravičenja v zvezi z denacionalizacijo nanašajo na celotno nepremičnino in mora biti zato celotna nepremičnina izvzeta iz lastninskega preoblikovanja, da lahko v postopku denacionalizacije upravičenec uveljavlja upravičenja v zvezi z njo. Če taka nepremičnina ni izvzeta iz lastninskega preoblikovanja, bo to onemogočalo morebitno vrnitev konkretne nepremičnine v lastno posest v postopku denacionalizacije – pridobitev lastninske pravice upravičencev. To lahko pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine pritožnikov, proti kateri v nadaljnjem reševanju zadeve pritožnik ne bi imel učinkovitega varstva.

V OdlUS IV, 5, U-I-147/93, Ur. l. 18/95 US ugotavlja, da je ZDen zasnovan na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države, zato poleg varovanja pravic in pravnih interesov denacionalizacijskih upravičencev varuje tudi določene pravne koristi in interese upravljalcev družbene lastnine kot denacionalizacijskih zavezancev ter s tem posredno tudi interese upravičencev do lastninjenja. Denacionalizacija in lastninjenje družbenega kapitala sta temelj preoblikovanja pravnega in političnega sistema v Sloveniji. Oba procesa potekata vzporedno. Zaradi nasprotujočih si interesov upravičencev in zavezancev, ki se lastninsko preoblikujejo, bi posamezniki lahko preobrazbo ovirali ali onemogočali. Zato je smiselna pravna ureditev ZLPP, ki je posebej vzpostavila pravne zahteve za zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev glede oblike, v kateri naj se jim vrne premoženje. US poudarja, da je vsako povečanje možnosti vračanja v naravi – kadar so izpolnjeni drugi pogoji po ZDen – v javnem interesu, saj se na ta način popolneje popravijo krivice, hkrati pa se ne obremenjujejo odškodninski skladi oziroma RS.

V OdlUS V, 29, U-I-22/95, Ur. l. 24/96 US ugotavlja, da se podjetje do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov ne more lastninsko preoblikovati na stvareh in lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog denacionalizacijskega upravičenca za izdajo začasne odredbe, razen če se z upravičencem pisno ne sporazume o izročitvi sredstev. Pravica denacionalizacijskih upravičencev izhaja iz njhovih ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oz. premoženjsko pravnih upravičenj do njihovega nekdanjega premoženja, ki temeljijo na 33. členu in Protokolu 1 k EKČP, in imajo prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oz. njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja. Identično stališče o tem, da ima v koliziji dveh pravic in sicer v koliziji med pravico do odkupa stanovanj in lastninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca, slednja prednost, je US zavzelo v odločbi OdlUS I, 35, U-I-95/91, Ur. l. 34/92. V skladu z ustavnim načelom pravičnosti je, da se nacionalizirano premoženje vrne tistim, ki jim je bilo odvzeto (OdlUS IV, 42, U-I-72/93, Ur. l. 24/95). Pravni red demokratične, socialne in pravne države mora zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in to tudi z odpravo posledic, ki so nastale zaradi izvajanja predpisov, ki so kršili človekove pravice in temeljne svoboščine (OdlUS III, 27, U-I-75/92, Ur. l. 23/94).

V OdlUS V, 174, U-I-107/96, Ur. l. 1/97 je US pravici upravičencev do denacionalizacije podobno kot že v svojih prejšnjih odločitvah namenilo posebno varstvo, upoštevajoč pri tem namen in smisel denacionalizacije. ZDen je bil sprejet kot posledica političnega soglasja, da se popravijo krivice, ki so bile storjene s posegom države v lastninsko pravico, katero nova ustava uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine. Že z ustavnim aktom o samostojnosti in neodvisnosti RS – Deklaracijo o neodvisnosti (Ur. l. 1-7/91) se je Slovenija zavezala, da bo v svobodni demokratični družbi spoštovala poleg drugih temeljnih človekovih pravic tudi pravico do nedotakljivosti lastnine. Zato je US v primeru kolizije dveh pravic, pravice do odkupa in lastninske pravice, dalo prednost lastninski pravici kot podlagi za pravico do denacionalizacije (OdlUS I, 35). Tako stališče je US izrecno potrdilo v OdlUS V, 29, U-I-22/95, Ur. l. 24/96, v kateri je opredelilo, da pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki se nanaša na prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, izhaja “iz njihovih ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oziroma premoženjskopravnih upravičenj do njihovega nekdanjega premoženja, izhajajočih iz 33. člena in iz Protokola 1 k EKČP, in ima tako prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja”. V svoji odločbi OdlUS V, 32, U-I-119/94, Ur. l. 24/96 je US štelo, da določbe 125. člena Stanovanjskega zakona – SZ kršijo ne samo lastninsko pravico tistih, ki so že postali lastniki denacionaliziranih stanovanj, ampak tudi “na ZDen temelječa pričakovanja tistih, ki so pravočasno zahtevali denacionalizacijo stanovanj in bodo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji postali njihovi lastniki”. Iz navedenih razlogov je US v odločbi OdlUS V, 174 začasno zadržanje izvajanja denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov štelo “za poseganje v upravičenja, ki izhajajo iz ustavnopravno zagotovljene pravice do lastnine iz 33. člena ” (15. točka obrazložitve). Že z vložitvijo formalno pravilne vloge – in ne šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji – so torej upravičenci do denacionalizacije po ZDen pridobili upravičenja, varovana tako po 33. členu kot po 1. členu Protokola.

V OdlUS VI, 69, U-I-121/97, Ur. l. 34/97 na zahtevo DS v postopku za oceno ustavnosti referendumskega vprašanja US ugotavlja, da je s sprejemom ZDen zakonodajalec določil tako krog denacionalizacijskih upravičencev kakor tudi obseg vračanja podržavljenega premoženja. Osebe, ki so izpolnjevale pogoje za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca, so pridobile pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, če so v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (do 7. 12. 1993, razen za pravne osebe, za katere je ta rok potekel 13. 5. 1995) vložile zahtevo za denacionalizacijo (64. člen). Zakonodajalec je tudi določil, da mora biti odločba organa prve stopnje o zahtevi izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve, pri čemer se za dan vložitve pravilno sestavljene vloge šteje dan, ko je bila pomanjkljiva zahteva v celoti dopolnjena (58. člen).

Stališče US, zavzeto v odločbah OdlUS V, 174 in OdlUS VI, 43, U-I-23/93   , Ur. l. 23/97 potrjuje tudi praksa organov, ki odločajo na podlagi EKČP. V zadevi Pine Valley Developments v. Irska je ESČP odločilo, da gre za poseg v pravico iz 1. člena Protokola, ker je obstajalo legitimno pričakovanje (“legitimate expectation”, “l’ ésperance légitime”) (sodba z dne 29. 11. 1991, A 222, § 51); v zadevi Pressos Compania Naviera S. A. v. Belgija je štelo odškodninski zahtevek za aktiva (“asset”) in s tem za premoženje (“possession”), varovano po 1. členu Protokola (sodba z dne 20. 11. 1995, A 332, § 31).

OdlUS VI, 142, U-I-341/94, Ur. l. 73/97. Ta odločitev je pomembna in zanimiva, ker je Ustavno sodišče sprejelo t. i. interpretacijsko odločbo, po kateri izpodbijani zakon (Zakon o gasilstvu – ZGas, Ur. l. 71/93) ni v neskladju z Ustavo, če se razume tako, da pridobitev lastninske pravice gasilskih društev v postopkih lastninjenja družbenega premoženja nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Iz odločbe: »13. […] Drugačno razumevanje, tj., da bi ZGas posegel v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, bi pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države (2. člen), poleg tega pa seveda tudi v načelo enakosti (14. člen) denacionalizacijskih upravičencev, katerim je bilo podržavljeno premoženje, ki sedaj služi za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 19. člena ZDen. […]«