Tatjana Steinman, 2002

46V skladu s prikazanimi stališči je US v OdlUS VII, 190, U-I-326/98, Ur. l. 76/98 presojalo tudi izpodbijane določbe novele ZDen: »7. […] US je že v prvih zadevah, v katerih je ocenjevalo ustavnost posameznih določb ZDen, moralo odločiti, kakšno ustavnopravno varstvo mora uživati ta posebna pravica v luči nove Ustave. Sprejelo je stališče, da pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena. V skladu s tem stališčem je vsak poseg v pravico do denacionalizacije štelo kot poseg v ustavno pravico. Zato je pri oceni o skladnosti posega v pravico do denacionalizacije uporabilo strogo ustavno presojo po testu sorazmernosti. US je navedeno ustavno presojo glede pravice do denacionalizacije natančneje opredelilo v OdlUS V, 174, U-I-107/96, Ur. l. 1/97 – v tč. 14 in 15 obrazložitve. US je v eni izmed svojih zadnjih odločb – U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 150, Ur. l. 56/98), ko je presojalo spremembe in dopolnitve Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, sprejelo stališča v zvezi z ustavnim varstvom lastnine. Poudarilo je, da ‘definicija lastnine po slovenski Ustavi vključuje njeno socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo (1. odst. 67. člena)’ in da je zakonodajalec dolžan uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine (22. in 23. tč. obrazložitve). US je tudi ponovno obrazložilo strogo ustavno presojo po tako imenovanem testu sorazmernosti (24. tč. obrazložitve). Izrecno je navedlo: ‘US je že v nekaj odločbah sprejelo stališče, da so posegi v ustavne pravice podvrženi strogi ustavni presoji po tako imenovanem testu sorazmernosti. Po slednjem je poseg dopusten samo v primeru, da je nujen (neizogiben) za varstvo drugih človekovih pravic; poseg tudi ne sme biti prekomeren, kar pomeni, da je dopusten le najblažji izmed možnih posegov, s katerim se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj – varstvo enako pomembnih pravic drugih. Zakonodajalec mora izkazati, da ne more v celoti zavarovati te pravice zaradi tega, ker bi s tem posegel v druge človekove pravice.’

478. V zvezi z naknadnim spreminjanjem temeljnih načel ZDen je US v odločbi, s katero je ocenilo vprašanje, vsebovano v zahtevi za razpis referenduma (OdlUS VI, 69, U-I-121/97, Ur. l. 34/97), še posebej poudarilo, ‘da je ZDen kot tranzicijski zakon glede na svoj namen sistemski zakon, v katerem so bila jasno opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije, ki se v skladu z načeli pravne države lahko spreminjajo le, če so podani pogoji in okoliščine, ki zadostijo kriterijem najstrožje ustavnosodne presoje’.«

48V OdlUS VIII, 15, U-I-144/97, Ur. l. 11/99 je US odpravilo določbo 13. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur. l. 61/96), »[…] ker je posegla v navedeno ustavno pravico s tem, ko je določila, da je odločilna okoliščina pravnomočnost odločbe, nastop katere pa lahko prepreči sam zavezanec oziroma državni organi s počasnim reševanjem denacionalizacijskih zahtev (na kar je US že večkrat opozorilo) ali z vlaganjem pravnih sredstev«. V skladu s prej navedenimi stališči v zvezi z ustavnopravnim varstvom pravnega položaja denacionalizacijskih upravičencev je namreč US tudi v tej zadevi presodilo, da je ureditev, po kateri denacionalizacijski upravičenci niso upravičeni do izplačila polletnih obrokov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, posegla v njihovo pravico, ki po sprejetju ZDen in v obsegu, določenem v ZDen, uživa ustavnopravno varstvo v okviru pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen).

49OdlUS VIII, 273, U-I-22/99, Ur. l. 1/2000: US je na podlagi stališča, da je vsak poseg v pravico do denacionalizacije šteti kot poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena, denacionalizacijskim upravičencem priznalo varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen dalje. Gre za pravico pričakovanja. Za to pravico je po teoriji temeljno, da se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo. Tako je v obravnavani zadevi, v kateri je US presojalo 2. odst. 72. člena ZDen, presodilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo. Ta zakonska določba je po pravni interpretaciji Vrhovnega sodišča (s katero se je US v navedeni zadevi strinjalo) pravna podlaga za uveljavljanje določenih premoženjskih zahtevkov za čas od uveljavitve ZDen dalje.

50Iz odločbe: “11. Pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev je torej z vidika klasičnih civilnopravnih institutov specifičen, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je v neskladju z Ustavo. Z institutom denacionalizacije se klasični civilnopravni sistem prej tudi ni mogel srečati. Kljub svoji specialnosti pa institut denacionalizacije z upravičenji, ki jih daje, in dolžnostmi, ki jih nalaga, ne more izolirano oziroma ne glede na sistemsko pravno ureditev urejati vseh pravnih položajev in razmerij, nastalih kot posledica denacionalizacije. US zato ugotavlja, da je pri takih upravičenjih mogoče uporabiti tudi instrumente klasičnega civilnega prava, v obravnavanem primeru zlasti institut dobre vere. Denacionalizacijski zavezanci namreč od uveljavitve ZDen dalje niso mogli biti več prepričani, da bodo obdržali premoženje, ki je bilo podržavljeno. Od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje pa so tudi ‘formalno’ vedeli, da je premoženje dejansko predmet denacionalizacije. Zato je glede vsebine izpodbijane ureditve sklicevanje pobudnika na to, da so imeli denacionalizacijski upravičenci možnost zahtevati začasen prenos nepremičnine v njihovo uporabo, brezpredmetno.”

51Tudi v zadevi OdlUS X, 1, U-I-138/99, Ur. l. 11/2001 je bilo neskladje s 33. členom podlaga za razveljavitev 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zden-B, ki je določal drugačen krog dedičev od tistega, ki je bil določen na podlagi prej veljavnega 1. odst. 78. člena ZDen. US je ugotovilo, da je izpodbijana določba, kolikor se je nanašala na primere, v katerih je bil v času uveljavitve denacionalizacijski postopek že pravnomočno končan, posegla v pravico do zasebne lastnine (33. člen). V primerih, ko je denacionalizacijski postopek v času uveljavitve novele Zakona o denacionalizaciji še tekel, pa je šlo za poseg v “pričakovalne pravice” do pridobitve lastninske pravice v postopku denacionalizacije, ki so prav tako varovane s 33. členom.

52V OdlUS VIII, 186, U-I-387/98, Ur. l. 60/99 je US ugotovilo neskladje 3. odst. 17. člena ZDen z 2. odst. 14. člena. Odločbo omenjamo na tem mestu, ker je bila podlaga za ugotovitev navedene neskladnosti dejanski premoženjskopravni položaj denacionalizacijskih upravičencev glede denacionalizacije premičnin, ki so sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov. US je ugotovilo, da se omejitve, ki izhajajo iz ureditve vračanja teh premičnin, nanašajo na najpomembnejša lastninska upravičenja. Upravičenec je lahko na podlagi 3. odst. 17. člena pridobil le lastninsko pravico, ki pa je tako omejena, da v konkretnih primerih lahko pomeni le ustanovitev gole pravice (“nuda proprietas”). Za vsakokratnega lastnika ima taka premičnina lahko neko določeno vrednost le, če ga zadovoljuje samo dejstvo, da je registriran kot njen lastnik. Vzpostavitev lastninske pravice je na podlagi 3. odst. 17. člena ZDen omogočala namreč le to, ni pa omogočala vračila v smislu vračila premoženja. Ugotovljeno neustavnost je zakonodajalec odpravil tako, da se na premičninah, ki so sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov, po izbiri denacionalizacijskega upravičenca vrne lastninska pravica ali pa zanje plača odškodnina (Ur. l. 66/2000).

53V zadevi OdlUS X, 91, U-I-426/98, Ur.l. 24/2000 in 45/2001 je US presojalo ureditev vračanja premoženja po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-G z vidika v pobudi zatrjevane nemožnosti vračanja v naravi, če se podržavljeno premoženje nahaja med sredstvi pravnih oseb, ki niso naštete v 145. b členu ZIKS. US je presodilo, da izpodbijani določbi 145. a in 145. b člena ZIKS nista v neskladju z Ustavo, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti. US je ugotovilo, da zakonodajalec ob sprejemu sprememb in dopolnitev ZIKS leta 1998 ni mogel poseči v novonastale lastniške položaje, ki imajo stvarnopravne značilnosti. Obenem pa je ugotovilo tudi dejstvo, da so bila v nekaterih primerih sredstva, oziroma del kapitala, izločena iz lastninskega preoblikovanja in privatizacije. Zato bi bila po stališču US v neskladju z 2. odst.14. člena ureditev, po kateri kljub izenačitvi položaja glede vračanja premoženja, vračanje v naravi v postopkih po ZIKS ne bi bilo mogoče tudi v tistih primerih, ko premoženje ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma ko še ni bilo predmet privatizacije. “Pomembno je, da v teh primerih premoženje še nima – in ob spoštovanju začasnih odredb ne more imeti – znanega lastnika. V teh primerih zakonodajalec ni imel nobenega razumnega razloga, da ne bi ob siceršnji izenačitvi položaja upravičencev, ki uveljavljajo vračilo premoženja v postopku po ZIKS, z upravičenci, ki uveljavljajo vračilo premoženja v postopku po ZDen, tega položaja izenačil tudi glede možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Če je po ZDen v koliziji z upravičenci do lastninjenja prevladalo pričakovano upravičenje tistih, ki so bili prikrajšani s krivičnim podržavljenjem (tudi s kazenskimi zaplembami), je namreč vsaj toliko utemeljeno, da bi ob izenačitvi pravnega položaja upravičencev po ZDen in ZIKS tudi glede možnosti za vračilo v naravi pretehtala upravičenja žrtev krivičnih kazenskih sodb. Upravičenja slednjih namreč temeljijo na pravi restituciji, kar bi v koliziji s pravicami upravičencev do lastninskega preoblikovanja govorilo kvečjemu za močnejši pravni položaj upravičencev po ZIKS v primerjavi z upravičenci po ZDen. Nenazadnje gre za osebe, ki bi lahko vračilo zaplenjenega premoženja uveljavljale tako v postopku po ZDen kot v postopku po ZIKS. Ob uveljavitvi ZIKS-G pa navedene osebe zaradi prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo po ZDen te pravice ne morejo uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, v katerem bi zaradi zavarovanja svojega zahtevka zaplenjeno premoženje lahko dobili vrnjeno v naravi. Primarnost vračanja v naravi je celo eno izmed načel ZDen.”

54V zadevi U-I-156/99 (odločba z dne 15. 11. 2001, Ur. l. 101/2001) je US ugotovilo, da je določba 145. c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS v neskladju z Ustavo. Člen 145 c ZIKS je za primere, ko je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, izključil povrnitev izgubljenega dobička iz naslova neupravičene zaplembe premoženja, ki so ga obsojeni do uveljavitve novele ZIKS-G) lahko zahtevali na podlagi določb XXXII. poglavja ZKP kot eno od oblik odškodnine. Ta člen namreč določa, da se tem osebam ne priznajo odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje. Navedeno zakonsko določbo je US presojalo že v zadevi OdlUS VII, 150. Tedaj je ugotovilo, da ta določba ni v neskladju s 30. in 33. členom. Vendar tedaj ni presojalo ureditve, po kateri so lahko odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma odškodninski zahtevki zaradi izgubljenega dobička izključeni tudi po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, in ni ugotavljalo, ali imajo denacionalizacijski upravičenci po ZIKS manjše pravice od pravic, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen. V zadevi U-I-156/99 pa je US določbo 145. c člena presojalo z vidika teh razlogov in ugotovilo, da je zakonodajalec s tako ureditvijo brez razumnega razloga in zato arbitrarno presegel obseg posegov v pravice upravičencev po ZIKS, ki bi zadoščal za izenačitev položaja vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. S tem pa je nedopustno posegel v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen) in povzročil neenakost med upravičenci po ZIKS.

55Iz odločbe: “23. Zaradi načina opredelitve časovnega obdobja, za katerega lahko uveljavljajo obravnavane odškodninske zahtevke, pa je jasno, da imajo upravičenci po ZIKS v vseh primerih, ko je bila zahteva na Ministrstvo za pravosodje vložena po uveljavitvi ZDen, manjše pravice do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja od upravičencev po ZDen, oziroma da v nekaterih primerih te pravice sploh nimajo. Razumni razlog za tako razlikovanje ni razviden ne iz zakonske ureditve ne iz zakonodajnega gradiva. […] Z izpodbijano ureditvijo zakonodajalec položaja vseh upravičencev do poprave povojnih krivic ni izenačil, temveč je tistim, ki so imeli po prejšnji ureditvi večjo pravico do odškodnine zaradi izgubljenega dobička, to pravico tako omejil, da je lahko v posameznih primerih manjša od primerljive pravice, ki jo imajo upravičenci po ZDen na podlagi 2. odst. 72. člena ZDen. Obenem pa je s tem, prav tako brez razumnega razloga, povzročil tudi različno obravnavanje pravnih položajev upravičencev po ZIKS.

5624. Zakonodajalec je tako z izpodbijano ureditvijo brez razumnega razloga in zato arbitrarno presegel obseg posega v pravice upravičencev po ZIKS, ki bi zadoščal za izenačitev položaja vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. Pravico upravičencev po ZIKS do odškodnin v zvezi z zaplenjenim premoženjem je namreč brez razumnega razloga za nazaj omejil za več, kot je ta pravica že od uveljavitve ZDen omejena za denacionalizacijske upravičence. S tem je nedopustno posegel v načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen), in ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Poleg tega je povzročil tudi neenakost med upravičenci po ZIKS, ker je njihov pravni položaj različen glede časovnega obdobja po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, za katerega naj bi bile možne odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma zaradi izgubljenega dobička. To pomeni, da izpodbijana ureditev brez razumnega razloga različno ureja poseg v njihove ustavne pravice iz 30. (pravica do odškodnine) in 33. (pravica do zasebne lastnine) člena Ustave. Poseg, za katerega je US z odločbo št. U-I-60/98 (OdlUS VII, 150) presodilo, da ni v neskladju z Ustavo, je torej po presoji z vidika enakosti pravnega položaja vseh upravičencev po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja v neskladju z 2. odst. 14. člena.

5730. US je že ob obravnavi zadeve št. U-I-60/98 (OdlUS VII, 150) ugotovilo, da po določbah ZKP upravičene osebe pridobijo pravico do povrnitve škode z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero so bile oproščene obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek ustavljen (1. odst. 539. člena ZKP). Po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja upravičene osebe lahko vložijo tudi zahtevo za vračilo premoženja po določbah ZIKS. To pomeni, da je z dnem pravnomočnosti odločbe upravičencu priznana pravica do vrnitve premoženja. S tem trenutkom je torej nastala tudi obveznost zavezanca za vrnitev. Če je bila kazenska sodba razveljavljena pred uveljavitvijo ZDen, je upravičenec tudi pravico do vrnitve premoženja pridobil pred uveljavitvijo ZDen, ne glede na to, kdaj je vložil zahtevo iz 2. odst. 539. člena ZKP na Ministrstvo za pravosodje.

5831. Izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic torej ni popolno. Razlike v pravni naravi zahtevkov za vračilo premoženja po ZIKS in po ZDen, kljub izenačitvi položajev glede izključitve odškodninskih zahtevkov od podržavljenja dalje, dopuščajo različno ureditev položajev v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z neupravičeno zaplenjenim premoženjem ali odškodninskih zahtevkov iz naslova izgubljenega dobička zaradi neupravičene zaplembe premoženja. Iz navedenega je razvidno, da je posledica različne pravne podlage za uveljavljanje vračila premoženja lahko tudi različno obdobje, za katerega lahko upravičenci uveljavljajo odškodninske zahtevke zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ali odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v zvezi z neupravičeno zaplenjenim premoženjem. Zakonodajalec pa bi te odškodninske zahtevke upravičencem po ZIKS lahko izključil le za obdobje do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja je namreč glede uveljavljanja pravic v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja primerljiv s trenutkom uveljavitve ZDen. Po navedenem tako razlikovanje položajev upravičencev po ZIKS in po ZDen tudi ne bi bilo arbitrarno. Poleg tega bi ureditev, ki bi omogočala uveljavljanje obravnavanih odškodninskih zahtevkov od razveljavitve kazni zaplembe dalje, pomenila tudi enako obravnavanje vseh upravičencev po ZIKS.”