Peter Jambrek, 2011

1Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina RS na skupni seji vseh treh zborov     (Ur. l. 44/1990, 6. dec. 1990), je v 1. členu uredil, da se izvede splošni ljudski referendum (plebiscit) »na temelju trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe«. Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL) pa  je 25. junija 1991 Skupščina sprejela na podlagi ustavnih amandmajev LXVIII, LXXII in XCIX k tedanji Ustavi Socialistične oziroma od XCI. amandmana dalje samo Republike Slovenije, ter v skladu s 4. členom Zakona o plebiscitu. Amandma LXVIII je v l. odst. 3. alineje določil, da  Skupščina Socialistične Republike Slovenije »ureja vprašanja in postopke v zvezi z uresničevanjem pravice do samoodločbe«, amandma LXXII pa, da se ta vprašanja urejajo na skupni seji vseh treh zborov Skupščine. Ustavni amandma XCIX, sprejet po razglasitvi rezultatov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, je prvi izmed ustavnih aktov – Slovenija jih je sprejela na podlagi 4. člena Zakona o plebiscitu –, ki so bili »potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ«.

2Slovenska Ustava ureja, da je pravica slovenskega naroda do samoodločbe temeljna, trajna (Preambula, 3. člen Ustave) in neodtujljiva (3. člen Ustave). Zakon o plebiscitu v 11. členu njeno trajno naravo opredeli tudi konkretno, glede na izvedbo tega splošnega ljudskega referenduma: »Plebiscitarno opredeljevanje in odločanje na podlagi tega zakona v ničemer ne izčrpa trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe in še posebej ne pravice do državne samostojnosti in neodvisnosti.« Ta določba zakona  je bila kljub slovenskim ustavnim amandmanom IX do XCIX v danem času potrebna glede na prevlado  jugoslovanske ustavnosodne doktrine, da  »je z avnojskimi sklepi tedanja slovenska delegacija svojemu narodu ‘dokončno’ in ‘nepreklicno’ odtujila njegovo pravico do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve, da je to pravico torej ‘konzumirala’ oziroma ‘neponovljivo uporabila’« (glej v: Jambrek, Pravica do samoodločbe slovenskega naroda, Nova revija, 57, letnik VI, 1987, s. 170).

3Slovenski narod, v skladu z Zakonom o plebiscite, pa tudi vse druge osebe, »ki imajo v Republiki Sloveniji splošno volilno pravico« na podlagi svoje pravice do samoodločbe, svobodno odloča o temeljnih vprašanjih svoje državnosti in ustavnosti. Edini predmet tega odločanja, v vsem večstoletnem boju za narodno osvoboditev ter v procesih izoblikovanja slovenske narodne samobitnosti in uveljavitve lastne državnosti (Preambula Ustave), je bila Slovenija, med vojno in po drugi svetovni vojni pa Republika Slovenija. Prav njena državnost in ustavnost obsegata določene suverene pravice in dolžnosti, o katerih odloča narod na podlagi svoje pravice do samoodločbe.

4Normativna zgradba pravice do samoodločbe na podlagi temeljnih slovenskih osamosvojitvenih aktov dovoljuje zgolj razpolaganje z izvrševanjem suverenih pravic in dolžnosti Slovenije, ne pa razpolaganje z njimi samimi:  Slovenija v  skladu z odločitvijo, sprejeto na plebiscitu, »prevzema izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ« (Zakon o plebiscitu, Ustavni amandma XCIX) oziroma »prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile … prenesene na organe SFRJ (TUL)«. V isti kontekst sodi tudi mnenje Ustavnega sodišča (Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010), da je »(T)emeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (je) veljaven ustavni akt ter trajni in neusahljivi vir državnosti Republike Slovenije« (I. točka  izreka Mnenja). Kaj določneje razume z atributoma trajnosti in neusahljivosti Sodišče opredeli v obrazložitvi svojega mnenja, ko pove, da je »TUL (je) formalno veljaven ustavni akt ter (je) kot taka trajni in neusahljivi temelj državnosti Republike Slovenije …« (tč. 33 obrazložitve). Kljub temu pa se, tako ista odločba Ustavnega sodišča,  »(N)jena vsebina (se) lahko spremeni ali dopolni z aktom ustavne ravni, tj. z aktom, sprejetim po ustavnorevizijskem postopku, vendar ne z neposrednim posegom v TUL, temveč s spremembo Ustave. Taka ustavna sprememba lahko izrecno spremeni ali dopolni II. razdelek TUL …« (tč.  39. obrazložitve). Ali to pomeni, da lahko na podlagi  ustrezne spremembe Ustave vsebinska trajnost TUL preneha, njena neusahljivost pa usahne? Ali naj posledično tudi državnost Republike Slovenije na podlagi TUL ne bi bila trajna in neusahljiva, ampak legitimni predmet ustavne revizije? Ali bi bilo na podlagi temeljne pravice naroda do samoodločbe možno z ustrezno revizijo Ustave prevzeti ali prenesti na druge mednarodne ali celo državne subjekte tudi suverene pravice in dolžnosti Republike Slovenije same, delno ali v celoti – in ne zgolj njihovo izvrševanje? Komentar tega vsebinskega notranjega neskladja Mnenja Ustavnega sodišča se zdi na podlagi običajne rabe jezika onemogočen.

5Ustavodajalec je z dopolnitvijo Ustave to slovensko osamosvojitveno doktrino uporabil tudi za primer prenosa suverenosti na mednarodne organizacije (3. a člen, ki ga je uveljavil Ustavni zakon, objavljen v Ur. l. 24/04 dne 7. marca 2004). Tudi to ustavno dopolnilo, enako kot vsi slovenski  osamosvojitveni akti, dovoljuje zgolj  prenos (a) izvrševanja (b) dela suverenih pravic slovenske države in – tokrat (c) na mednarodne organizacije.

6Načelni izvor demokratične legitimitete prenosa ali prevzema suverenih pravic slovenske države predstavlja mednarodno in ustavno veljavna pravica naroda do samoodločbe. Na tej podlagi so demokratično legitimiteto zgodovinske odločitve za prevzem izvrševanja vseh suverenih pravic Republike Slovenije, ki so bile prenesene na organe SFRJ, in s tem za prehod Republike Slovenije iz zvezne enote SFRJ v samostojno in neodvisno državo, zagotovili Zakon o plebiscitu ter skladno z njim sprejeti ustavni in drugi akti ter ukrepi Republike Slovenije (4. člen Zakona o plebiscitu). Odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je bila sprejeta ob izpolnjenem pogoju, da se je zanjo izrekla večina vseh glasovalnih upravičencev (3. člen Zakona o plebiscitu), torej oseb, ki so bile vpisane v splošni volilni imenik na dan izvedbe plebiscita (8. člen Zakona o plebiscitu). Drugi ustavni akti, torej TUL in UZITUL pa so bili sprejeti na podlagi tedaj veljavnih ustavnih določb, da o spremembi Ustave odločajo vsi zbori Skupščine Socialistične republike Slovenije enakopravno, da je sprememba Ustave sprejeta, če zanjo glasujeta dve tretjini delegatov vsakega zbora, ter na podlagi ustavnih amandanov LXVIII, LXXII in XCIX (glej supra).

7Člena 3 in 3 a Ustave tvorita smiselno celoto.  Tretji člen zagotavlja na podlagi določb o samoodločbi naroda in oblasti ljudstva demokratično  legitimiteto zunanje in notranje suverenosti slovenske države, 3. a člen pa na tej podlagi  ureja (na splošno, abstraktno) prenos izvrševanja dela suverenih pravic Slovenije na mednarodne organizacije. Tak prenos je demokratično legitimiran na podlagi mednarodne pogodbe, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, ob izpolnjenem pogoju, da se izvrševanje suverenih pravic prenaša na organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Posebni »referendum o mednarodnih povezavah« je oblika predhodnega, fakultativnega in po svojih učinkih zavezujočega referenduma. Predlog na referendumu je sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali.

8Sklepno ugotavljamo, da splošni ljudski referendum ni nujna oblika realizacije pravice naroda do samoodločbe niti v primeru prevzema niti v primeru prenosa izvrševanja suverenih pravic slovenske države. Tudi »v zgoščenem zgodovinskem času« odločanja za samostojno in neodvisno slovensko državo od aprila do novembra leta 1990 se je slovensko ljudstvo neposredno in posredno preko svojih izvoljenih predstavnikov odločalo o variantnih in komplementarnih predlogih za zagotovitev demokratične legitimitete osamosvojitvenih postopkov, aktov in ukrepov, kot so bili Deklaracija o suverenosti države, Resolucija o sporazumni razdružitvi SFRJ, nova Ustava, ustavni referendum, Plebiscit o samostojnosti in neodvisnoti,  Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti in drugi.

9Po prenosu izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo in po njenem vstopu v obrambno zvezo NATO se zastavljajo nova vprašanja razmerij med mednarodnimi obligacijami ter ustavnimi postulati države, še posebej osrednje vprašanje razmerja nadrejenosti in podrejenosti ter prirejenosti med primarnim, sekundarnim in sodnim pravom Evropske unije ter normami in judikati slovenskega ustavnega prava.

10V tem pogledu je precedenčnega pomena Mnenje slovenskega Ustavnega sodišča v postopku ratifikacije Evropskega sporazuma o pridružitvi – ESP (OdlUS VI, 86, Rm-1/97, Ur. l. 40/97). VII. točka izreka te odločbe ureja, da »(P)ristojni državni organ ne sme odobriti mednarodnopravne zaveze Republike Slovenije, ki bi nasprotovala Ustavi. Mednarodnopravna zaveza bi nasprotovala Ustavi, če bi ob uveljavitvi mednarodnega sporazuma v notranjem pravu ustvarila neposredno uporabne protiustavne norme ali če bi zavezala državo, da sprejme akt notranjega prava, ki bi nasprotoval Ustavi.« To odločbo Ustavnega sodišča je Državni zbor izvršil tako, da je sprejel Ustavni zakon o spremembi 68. člena Ustave RS (Ur. l. 42/97).

11V zadevi Rm-1/09-26 je slovensko Ustavno sodišče izreklo Mnenje z dne 18. 3. 2010 o ustavnosti določb Arbitražnega sporazuma med vladama Slovenije in Hrvaške. Sodišče je moralo razsoditi tudi o vprašanju, ali konstitucionalizacija državnih mej pomeni, da Državni zbor ne sme z zakonom ratificirati mednarodne pogodbe, ki bi določila mednarodni mehanizem s pristojnostjo spreminjanja državnih meja, kakor so opredeljene v II. razdelku TUL.  (Primerjaj tč. 51. iste odločbe Ustavnega sodišča.) Dejstvo, da so v Republiki Sloveniji državne meje varovane na ustavni ravni, da pa mora potek kopenske in morske meje v naravi določiti Arbitražno sodišče, katerega pristojnosti in pravne podlage ureja Arbitražni sporazum, pomeni,  da ni  mogoče napovedati, kje bo Arbitražno sodišče z obvezno odločbo določilo potek državne meje. (Primerjaj tč. 59. iste odločbe.) »Zato je treba dopustiti možnost, da bo   Arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL.« (62. tč. odločbe) To pa pomeni, da bi se Republika Slovenija lahko znašla v položaju, ko bi morala razsodbo Arbitražnega sodišča izvršiti s sprejemom zakonov, ki  bi bili v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi  z II. razdelkom  TUL (63. tč. odločbe). Ustavno sodišče je zato opozorilo »Državni zbor, naj  pretehta, ali ne bi bilo smiselno spremeniti Ustave tako, da sploh ne bi moglo priti do protiustavnosti notranje zakonodaje …, s katero bi se na podlagi Sporazuma izvrševala razsodba Arbitražnega  sodišča« (63. tč. odločbe) – ki bi bila »lahko« v neskladju z Ustavo.  Kljub temu je Ustavno sodišče odločilo, da Arbitražni sporazum ni v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom TUL.

12Ključni vprašanji, ki se zastavljata ob primerjavi obeh Mnenj Ustavnega sodišča iz let 1997 in 2010 sta, ali sme oziroma mora Ustavno sodišče (a) diskriminirati med pravnima položajema, ko mednarodna pogodba sama neposredno ustvari protiustavno posledico, in ko jo ustvari zgolj posredno, s tem, ko ustanovi mehanizem (Arbitražno sodišče), ki jo (protiustavno posledico) ustvari neposredno (s sprejemom ustrezne razsodbe), in (b) med pravnima položajema, ko je posredna ali neposredna protiustavnost mednarodne pogodbe gotova ali zgolj verjetna. Komentator ne dvomi, da  bi Ustavno sodišče moralo obravnavati enako  obe vrsti protiustavnosti – povzročeni neposredno in posredno, z gotovostjo ali le verjetno. Ne dvomimo, da Ustavno sodišče ne more in ne bi smelo razlikovati med situacijama zanesljive ali zgolj verjetne protiustavne posledice zakona o ratifikaciji. Ali kot se je zareklo Ustavnemu sodišču samemu: »Ugibanje o razsodbi arbitražnega sodišča (pa tudi) ne more biti naloga Ustavnega sodišča (tč. 58. obrazložitve Mnenja, in fine).« Če obstaja tudi najmanjša verjetnost bodoče posredno ali neposredno povzročene protiustavnosti, bi jo Ustavno sodišče moralo ugotoviti, o njej odločiti in jo odpraviti. Le gotovost skladnosti Zakona o ratifikaciji z Ustavo in TUL bi Ustavnemu sodišču dopustila sprejeti VI. točko izreka navedenega Mnenja.

13Komentar tretjega odstavka 3. a člena Ustave razpira vprašanja razmerij med viri prava EU in določbami slovenske Ustave. Kdaj, kje in koliko načelo primarnosti prava EU posega v ustavno načelo suverenosti? Ključno pa je vprašanje kontrole ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov in odločitev, sprejetih v okviru mednarodnih organizacij, na katere je Slovenija prenesla izvrševanje dela svojih suverenih pravic, v aktualni situaciji zlasti sekundarnega prava EU, ki se uporablja v Sloveniji neposredno: Ali v določenih zadevah in pod posebnimi pogoji Ustavno sodišče Republike Slovenije lahko odloči o (ne)uporabi prava EU, ki bi bilo v neskladju s slovenskim notranjim pravom?

14Dosedanja ustavnosodna presoja na zgornje vprašanje (še) ne daje zanesljivega in konsistentnega odgovora (Glej robne številke 50–52 komentarja k 3. a členu.) Pač pa se nakazujejo možnosti komentarja zastavljenega vprašanja ob upoštevanju pomenske celovitosti določb 3. in 3. a člena Ustave na podlagi primerjave slovenske in nemške ustavne doktrine  ter judikature o neodtujljivih in trajnih normah domačega prava. Slednjim naj bi se nacionalna država ne mogla odreči in bi ostale zato neokrnjeno ter obstojno merilo ustavnosodne presoje pravnih virov EU.

15Nemško zvezno ustavno sodišče je uveljavilo in utemeljilo lastno doktrino pogojne primarnosti evropskega prava s tremi ključnimi sodbami Solange I (BVerfGE 37, 271 – Solange I Beschluss,  maj 1974),  Solange II (BVerfGE 73, 339,  22. oktober 1986 – Solange II Beschluss)  in Solange III (BVerfG 2BvE2/08, 30. junij 2009 – Lissabon Urteil). S temi tremi sodbami je izoblikovalo zaokroženo doktrino suverenosti nemške države in pristojnosti nemškega zveznega ustavnega sodišča v razmerju do javne oblasti organov EU ter do pristojnosti Sodišča EU.

16V sodbi iz leta 1974 je nemško sodišče (Bverf G) napovedalo, da bo presojalo o uporabi prava EU na podlagi nemške ustave (GG) »(D)okler integracijski proces Skupnosti ne bo napredoval do ravni, ko bo parlament EU sprejemal pravo EU in ko bo katalog temeljnih pravic v EU postal pravno veljaven«. V sodbi iz leta 1986 je BVerfG ugotovilo, da sodišče EU zagotavlja tako varstvo temeljnih pravic, ki je skladno z minimalnimi standardi njihovega varstva v Nemčiji. Zato  bo v bodoče delitev pristojnosti  med nemškim in evropskim sodiščem urejena na temelju načela sodelovanja – kar  pa vendar pomeni, da se nemško Zvezno ustavno sodišče odpoveduje svoji varovalni pristojnosti le v tolikšnem obsegu in tako dolgo (»nur insoweit und nur so lange«),  dokler bo varstvo na ravni EU izvajano v obsegu in v skladu z minimalnimi standardi nemške ustavne presoje. Tretja sodba iz leta 2009 to doktrino »nemške prijaznosti do EU» (»Europa Freundlichkeit Urteil«) zaokroža in utrjuje z nadaljnjimi argumenti  primerljivosti demokratične legitimitete nemške in evropske javne oblasti. Glede obsega ustavno dovoljenega prenosa nemških suverenih pravic pa dodaja  in poudarja ključni argument nemške ustavne določbe o nespremenljivosti (člen 79, odst. 3 GG – »Ewigkeits Klausel« ali »Ewigkeitsgarantie«) ustavnih jamstev federativne ureditve ter varovanja temeljnih načel o človekovih pravicah: »Sprememba Temeljnega zakona, s katero bi se poseglo v delitev Zveze na Dežele, ustavno načelo njihovega sodelovanja v zakonodajnem postopku ali v temeljna načela iz člena 1 in člena 20, je nesprejemljiva.«

17Slovensko Ustavno sodišče bi se lahko v celoti zgledovalo in bi lahko ponovilo, če bi tako želelo, bistvo nemške doktrine na podlagi Solange I in II – vsaj pravne okoliščine so v obeh primerih enake. Sporna pa se zdi primerljivost nemške doktrine na podlagi Lizbonske sodbe BVerfG s slovensko ustavnopravno ureditvijo. Slovenski ustavni sistem, ki poleg Ustave obsega tudi druge temeljne ustavne akte, ne pozna klavzule, ki bi izrecno urejala nespremenljivost, neodtujljivost, trajnost ali nedotakljivost določenih temeljnih ustavnih načel, pravic in svoboščin (razen tu komentirane pravice naroda do samoodločbe). Kljub povedanemu bom poskusil v nadaljevanju razčleniti, argumentirati in komentirati nekatere ustavno pravne sistemske in razvojne okoliščine, ki naj bi dokazovale nasprotno: Da bi  tudi v tem pogledu slovensko Ustavno sodišče lahko brez težav sledilo zgledu BVerfG, če bi to želelo glede na konkretne potrebe lastne ustavovarstvene pristojnosti in ustrezne argumentacije.

18V tem pogledu je sedež ustavne materije v 3. členu Ustave, ki vzporedno ureja trajnost in neodtujljivost pravice slovenskega naroda do samoodločbe ter temeljno pravico ljudstva do razpolaganja in izvrševanja svoje demokratično legitimirane oblasti. Na tej podlagi pravica do samoodločbe, skupaj z določbo, da ima oblast ljudstvo, konstituirata  notranjo ter zunanjo naravo slovenske državnosti  in ustavnosti – njeno  demokratično pravno ureditev ter njeno mednarodno subjektiviteto.

19Pravica naroda do samoodločbe vključuje pravice do narodne samobitnosti (Preambula Ustave) ter do domovine in lastne države, ki varuje naravno bogastvo, kulturno dediščino, skladni civilizacijski in kulturni razvoj (5. člen Ustave) ter uporabo in razvoj slovenskega jezika (11. člen Ustave). Pravica naroda do samoodločbe nadalje pomeni pravico do uveljavitve lastne državnosti. Zgodovinski proces ustanovitve slovenske države je bil od prvih začetkov načrtovan in izvajan na temelju ustavodajnega procesa: »Prav ustava (pa) pomeni pravni način notranje ureditve in zunanjih odnosov naroda. Njeno oblikovanje in sprejem moramo torej šteti za osrednji, izjemno pomembni način praktične uporabe in realizacije pravice do samoodločbe …« (Jambrek, »Ustava in slovensko narodno vprašanje«, v: Gradivo za slovensko ustavo, Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, april 1988, s. 18).

20V tem pomenu moramo šteti za prvine dejavne in žive pravice do samoodločbe tudi naslednja temeljna načela, ki jih urejajo splošne določbe Ustave: republikanska ureditev države (1. člen),  demokratična legitimiteta njene oblasti (1. in 3. člen), ureditev na podlagi načel   pravne in socialne države (2. člen), varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (5. člen) ter lokalna samoprava (9. člen). Človekove pravice in temeljne svoboščine pa niso le sestavine, ampak tudi predpogoj za realizacijo pravice do samoodločbe naroda na podlagi svobodne udeležbe vseh njegovih polnoletnih pripadnikov v procesu neposrednega in posrednega odločanja.

21Nesporno je določbo nemškega GG o nedotakljivosti (»večnosti«) nekaterih temeljnih ustavnih določb pogojevala izkušnja nacionalnega socialističnega režima (»nacizma«) in nemška povojna ustavodajna zaveza, da se ta izkušnja ne sme nikoli več ponoviti (»nie mehr«, »never again«). V tem pogledu je slovenska zgodovinska izkušnja več kot primerljiva z nemško, ker je slovenska neodvisna država zrasla na pogoriščih in iz upora proti trem totalitarizmom dvajsetega stoletja – proti fašizmu, nacionalnemu socializmu in komunizmu. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se sklicuje neposredno le na dejstvo, da Socialistična Federativna Republika Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin. Ključna je naslednja ustavnosodna razlaga teh zgodovinskih okoliščin slovenske nacionalne osvoboditve in osamosvojitve: »… pridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi (so) pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji … v državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic … Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament (OdlUS VII, 176, U-I-248/96 z dne 30. 9. 1998, Ur. l. 76/98, tč. 16.«

22Sklepno moramo šteti 3. člen slovenske Ustave za normativno vrednostno jedro slovenske državnosti in ustavnosti, v katerega koncentričnih krogih se nahajajo zgoraj v tč. 20. navedena temeljna načela. Težko si je predstavljati in domnevati, da bi bil katerikoli slovenski ustavodajalec  – razen tistega, ki bi ravnal po diktatu kakega novega nedemokratičnega režima – pripravljen spremeniti ali celo ukiniti to neodtujljivo in nespremenljivo ustavno identiteto slovenskega naroda in njegove države. Slednja predstavlja možno naravno pravno in pozitivno pravno merilo kontrole uporabe prava EU v Republiki Sloveniji, ki bi jo po zgledu nemškega Zveznega ustavnega sodišča lahko izvajalo tudi slovensko Ustavno sodišče.

23V postopku pred Evropsko komisijo za demokracijo skozi pravo (Opinion of the Venice Commission on the Constitutional Amendments Concerning Legislative Elections in Slovenia, CDL-INF (2000) 13, 16. 10. 2000) je bilo odprto tudi vprašanje mednarodne in domače ustavne kontrole spremembe slovenske Ustave, ki je bila sprejeta zaradi domnevno arbitrarnih namenov in razlogov ustavodajalca (»Contribution by Peter Jambrek in collaboration with Klemen Jaklič, appended to the Venice Commission Opinion”). Za razlago in kritično oceno revizije slovenske Ustave na podlagi ustavnega dopolnila izglasovanega dne 25. 7. 2000 je bila uporabljena doktrina “neustavnih ustavnih dopolnil” (o nemški doktrini glej 1BVerfGE 14, 32 (1951), Suedweststaat-Streit; 3 BVerfGE 225, 230-236 (1953); 30 BVerfGE I, 33-47 (1970); Donald P. Kommers, The Constitutional Jurisprudence of the Federal Republic of Germany, London and Durham (1997), 38). V 2. odst. 23. točke tega dodatka (»ločenega mnenja«) k Mnenju Beneške komisije je bilo sklepno ugotovljeno, da »(M)ožnost domače kontrole zlorabe ustavodajne oblasti pridobiva spoštovanje. Razvijajo se mehanizmi za razveljavitev ustavnih prevar, še posebej ko slednje posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.« V luči 22. točke pričujočega komentarja pa bi pravkar navedeno merilo ustavne presoje lahko natančneje opredelili tudi na podlagi doktrine nespremenljivega jedra slovenske ustavne identitete.