Karel Zupančič, 2011

47Poimenovanje tega načela ni najbolj ustrezno, je pa ustaljeno, zlasti v nemški teoriji. (Glej npr. Leipold, v:  Münchener Kommentar zum BGB, 9. zvezek, Erbrecht, §§ 1922–2385, izd.  2004, s. 11 (ta avtor obravnava dedovanje v družini in v regisiranem istospolnem partnerstvu); Brox/Walker, Erbrecht, 2007, s. 15; govori se tudi o načelu vezanosti (zapustnikovega) premoženja na družino, gl. Otte, v: von Staudingers Kommentar zum BGB, s. 20 in nasl.).

Načelo pomeni, da  preide zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju – ob pogoju, da ni zapustnik z oporoko razpolagal drugače. Najpomembnejše družinsko razmerje je najbližje sorodstvo (družina v smislu 2. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: starši in otroci), vendar lahko dedujejo tudi bolj oddaljeni sorodniki zapustnika. S sorodniki so izenačene osebe, ki jih z zapustnikom veže  posvojitev. Do dedovanja je upravičen tudi zakonec oziroma – po našem pravu –  (heteroseksualni) zunajzakonski partner zapustnika. Na podlagi prehodne ureditve, ki jo je uveljavilo US v odločbi U-I-425  z dne 2. 7. 2009 (Ur. l. 55/09), po kateri ima pravico do dedovanja po zapustniku tudi njegov partner iz regisirane istospolne skupnosti. Naštete osebe (v ZD so izrecno navedeni samo zakonec in sorodniki) so glede na bližino sorodstva in osebne povezanosti z zapustnikom razvrščene v dedne rede; osebe iz bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe iz bolj oddaljenega dednega reda.

48Načelo dedovanja v družini se kaže tudi v institutu nujnega deleža, s katerim se bližnjim zapustnikovim svojcem (v našem ) pravu ne samo najbližjim, saj lahko dobijo nujni delež razen zapustnikovih potomcev, zakonca ali zunajzakonskega partnerja in staršev ob določenih pogojih tudi stari starši ter bratje in sestre zapustnika; s sorodniki so izenačene osebe, ki jih z zapustnikom veže  posvojitev) zagotavlja del zapuščine, če jih je zapustnik pri neodplačnih naklonitvah prezrl.

49Lastnost članov družine zapustnika upošteva Zakon o dedovanju še v drugih določbah, npr. pri izločitvi dela zapustnikovega premoženja v korist potomcev (32. člen ZD), pri izločitvi gospodinjskih predmetov iz zapuščine v korist potomcev in zakonca (33. člen ZD), pri razdedinjenju v korist potomcev (45. člen ZD), pri vračunanju daril in volil v dedni delež (46. člen in nasl. ZD). Posredno upošteva dedovanje v družini tudi davčno pravo. Dediči prvega dednega reda so oproščeni davka na dediščino, z oddaljenostjo sorodstva ali če sorodstva sploh ni, pa se davčne stopnje povečujejo.

50Načelo dedovanja v družini ne temelji toliko na domnevni zapustnikovi volji, kolikor zlasti na splošnem prepričanju o pravičnosti take ureditve. (O tem izčrpno Otte, v: von Staudingers Kommentar zum BGB, s. 20 in nasl.). Glede določitve kroga sorodnikov kot zakonitih dedičev US v OdlUS IX, 146, U-I-86/97 z dne 1. 6. 2000 sodi, da zakonodajalec tu »ne sme ravnati arbitrarno, brez razumnih razlogov in mimo namena, s katerim mu je ustavno pooblastilo (iz 2.odst. 67. člena) dano. Znotraj teh omejitev pa je polje njegovega prostega odločanja. Zakonodajalec ima brez dvoma tehtne razloge, da možnost dedovanja omeji na tisti krog sorodnikov, v katerem je še mogoče med zapustnikom in potomcem z dovolj verjetnosti  domnevati upoštevna medčloveška razmerja. Da je pri tem vključil sorodnike iz  tretjega, ne pa tudi iz nadaljnjih dednih redov, je vprašanje primernosti in se US vanj ne bi moglo spuščati.«

51Sicer pa je vprašanje kroga sorodnikov kot zakonitih dedičev vedno znova predmet razpravljanj in reformnih prizadevanj. Zožitev kroga bi sicer pomenila povečanje števila zapuščin brez dediča, ki bi šle državi; ker pa ima država možnost, da z davkom pobere del dediščine, se z reduciranjem kroga zakonitih dedičev najbrž noben zakonodajalec ne bo preveč trudil. Tudi z davkom na dediščine se lahko doseže isti namen, kot naj bi ga imela t. i. socialna funkcija dednega prava: zagotavljanje eksistenčnih pogojev nepreskrbljenih oseb. Prizadevanj za širitev kroga sorodnikov, ki bi lahko bili zakoniti dediči, v evropskih državah ni. Nasprotno: francosko pravo, v katerem je dvesto let veljalo načelo, naj ostane ob dedovanju premoženje v družini, v kateri je nastalo, je z reformnim zakonom z dne 3. 12. 2001 normiralo, da je zakonec zapustnika edini zakoniti dedič, če ni niti potomcev, niti staršev zapustnika (člen 757-2 Code civil v besedilu zakona z dne 3. 12. 2001). V tem primeru zakonec  izključi od dedovanja brate in se zapustnika, njegove prednike ter druge sorodnike. Zakon tako upošteva, da v sedanjem času pridobivajo premoženje zlasti zakonci skupno.

52Načelo dedovanja v družini je, vsaj na videz, v določenem nasprotju z načelom svobode testiranja, ki zapustniku omogoča, da odstopi od zakonitega dednega reda. Svoboda testiranja ima prednost pred zakonitim dedovanjem. US je v OdlUS II, 118, U-I-96/92, Ur. l. 4/94, od te sicer splošno priznane resnice odstopilo. Menilo je, da gre določitvi dedičev denacionaliziranega premoženja za »vprašanje primernosti zakonske ureditve; reševanje tega vprašanja pa ni v pristojnosti US. Glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja je zakonodajalec z 81. členom ZDen uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji pa ni kršil ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja.« Enakega mnenja je US tudi v obrazložitvi OdlUS III 114, U-I-140/93 z dne 19. 10. 1994.

Tega mnenja ni mogoče sprejeti. Razmerje med zakonitim in oporočnim dedovanjem ni v celoti v dispoziciji zakonodajalca. Z vidika spoštovanja ustavnih pravic do lastnine in do dedovanja je treba dati dedovanju, ki izvira iz volje lastnika (oporočno dedovanje), prednost pred dedovanjem, ki izvira iz volje države (zakonito dedovanje). Oporočno dedovanje naj ne bi imelo prednosti le tedaj, ko je treba v skladu z ustavnim načelom varstva otrok in družine upoštevati nujne dediče (tako Krivic v odklonilnem ločenem mnenju k omenjeni OdlUS II, 118,  U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993. US sicer to stališče potrjuje v OdlUS IX, 146, U-1-86/97, z dne 1. 6. 2000: »Dedovanje na podlagi zakona pride – z izjemo nujnih deležev – v poštev takrat, kadar zapustnik ni sam veljavno odločil, kdo naj podeduje njegovo premoženje. Dedovanje na podlagi oporoke varuje zakon ne glede na obstoj in stopnjo sorodstva med zapustnikom in oporočnim dedičem.«

53O navideznem nasprotju med svobodo testiranja in dedovanjem v družini govorimo zato, ker svoboda testiranja oporočitelju omogoča, da se pri prehodu zapuščine na svojce (člane družine), izogne shemi zakonitega dedovanja, ki je lahko v konkretnem primeru nepravično, s tem, da  določi, naj njegovo premoženje preide na tistega člana ( tiste člane) družine, ki to glede na osebno in gospodarsko povezanost z njim, po njegovem prepričanju tudi zasluži (zaslužijo). Npr.: premoženje zapusti vnuku, ker – v nasprotju z otroki – sodeluje v družinskem podjetju. Taka »legitimna svojevoljnost« zapustnika je v razmerju do drugih bližnjih svojcev sprejemljiva, kajti njim se z nujnim deležem vendarle zagotavlja določena –  ­čeprav manjša –  udeležba na zapuščini.