Jan Zobec, 2011

20Ker je Slovenija organizirana kot pravna in socialna država, ki opravlja javne funkcije, katerih financiranja ni mogoče zagotoviti samo s prihodki od državnega premoženja, je razumljivo, da Ustava v 146. členu določa, da država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog tudi z davki in z drugimi obveznimi dajatvami. Pravici do zasebne lastnine je zato imanentna dolžnost prispevati za javne potrebe. Davčna bremena so torej sestavina (in ne omejitev) lastninske pravice, ki jih lahko nosijo le titularji (pravice do) zasebne lastnine (prim. OdlUS VIII, 196, U-I-91/98, Ur. l. 40/99 in 61/99, v tem smislu tudi OdlUS X, 160, U-I-188/99, Ur. l. 82/01 ter U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005). Zasebnemu interesu je tu postavljen nasproti javni interes, ki ima pri predpisovanju in pobiranju javnih dajatev celo prevladujoč položaj. Brez njih država ne bi mogla poskrbeti za zadovoljevanja družbenih potreb, ki so v javnem interesu, za porazdelitev družbenega dohodka v smeri večje socialne pravičnosti ter za enakomeren in stabilen družbenogospodarski razvoj. Država, ki človekove pravice ne samo varuje, ampak (pravice pozitivnega statusa) tudi zagotavlja, svoje vloge poroka človekovih pravic brez z davščinami zagotovljenih finančnih sredstev sploh ne bi mogla opravljati. Zato »(d)avek, določen v tem okviru, ne pomeni posega v pravico do lastnine, če vanjo ne posega prekomerno« (prim. OdlUS XIII, 33, U-I-59/03, Ur. l. 61/04).  Ker finančna sredstva, pridobljena z davki, dajejo državi možnost, da sploh lahko opravlja svoje naloge, in predvsem zato, ker so davki sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik, na davčnem področju tudi ni mogoče pričakovati nespremenljivosti sistemske ureditve (prim. U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005).

21Ustava ne določa, kdaj in v kakšnem obsegu lahko zakonodajalec predpisuje davke. O tem, kdaj davčna obremenitev preraste v poseg v ustavno jamstvo lastnine, se je US izreklo v odločbah OdlUS VIII, 196, U-I-173/98, Ur. l. 60/99 in OdlUS XV, 10, U-I-32/04, Ur. l. 21/06. Ko gre za davčna bremena, prava mera ne določa samo dopustnosti posega, ampak pomeni hkrati že odločitev, ali sploh ge za poseg. Zato je treba najprej ugotoviti, ali izpodbijani davek kot tak (torej že sam po sebi) ne posega prekomerno v premoženje zavezancev. US se je tu oprlo na stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča, ki je v zvezi z višino premoženjskega davka sprejelo stališče, da mora biti davčna osnova stvarno povezana z donosnostjo gospodarske enote in mora njihove vrednosti v medsebojni primerjavi realno odražati. Premoženjski davek lahko ob drugih davkih seže na donos od premoženja le, kolikor skupna davčna obremenitev domnevnega donosa – upoštevajo se davki in odbitki ter druge razbremenitve (olajšave) – predstavlja približno polovično delitev med zasebnim in javnim in je hkrati ta obremenitev tudi v skladu z načelom enakosti v obdavčitvi (zadeva Einheitswerte II BVerfGE 93, 121 – sklep II. senata z dne 22. 6. 1995). US je zato ugotovilo, da v tem primeru (šlo je za presojo davka na bilančno vsoto bank) obdavčitev, če presega največ polovico donosa, predstavlja poseg v ustavno pravico iz 33. člena. Tak poseg je podvrženi strogi ustavni presoji po tako imenovanem testu sorazmernosti. V OdlUS VIII, 196 poseg ni prestal preizkusa neizogibne potrebnosti. Stališče, da pomeni obdavčitev, če presega polovico donosa, ustavno nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine, je US ponovilo še v OdlUS XV, 10. Vendar to najbrž ne bi smelo pomeniti uveljavitve enostavne (aritmetične) formule 50 odstotkov (kar bi imelo za posledico, da obdavčitve pod 50 odstotki nikoli ne bi bile podvržene strogemu testu). Pri presoji prave mere bi bilo treba upoštevati še druge okoliščine – poleg načela enakosti v obdavčitvi tudi skupno (celotno) davčno obremenitev davčnega zavezanca ter (vendar samo) kot indic še podobna davčna bremena drugod. Dokajšnje odstopanje od davčnih bremen v primerljivih državah lahko vzbudi sum prekomernosti obdavčitve (ne more pa biti samo po sebi ustavnopravni argument). Vprašanje je, ali je v skladu z načelom enakosti v obdavčitvi, če je visok davek posledica neučinkovitosti pri izterjevanju davkov – zaradi česar država recimo predpisuje visoke davke tam, kjer jih je mogoče enostavno evidentirati in učinkovito pobirati (npr. že ob samem izvoru obdavčljivega premoženja – značilen primer je odtegovanje akontacije dohodnine od plače ali od avtorskih honorarjev), da bi s tem nadomestila izpad proračunskih davčnih prihodkov tam, kjer je ta posledica njene lastne neučinkovitosti (ker npr. nima učinkovite finančne policije) ali neutemeljenega (samovoljnega) odpisovanja davčnih obveznosti. Ustavno nedopustno bi bilo dopustiti državi, da zaradi lastne nesposobnosti (ali celo samovolje) posega po premoženju svojih državljanov.