Igor Kaučič, 2011

1Ustava v tem členu izrecno ne določa akta o spremembi Ustave (ustavodajalec je ta člen napačno naslovil z »Akt o sprejemu ustave«, čeprav iz celotnega konteksta tega poglavja in posebej tega člena nedvoumno izhaja, da gre za spremembo in ne za sprejem nove Ustave). Ta akt omenja le v 174. členu, kjer predpisuje, da se za izvedbo Ustave in za zagotovitev prehoda k uporabi njenih določb z dvotretjinsko absolutno večino sprejme ustavni zakon. Iz celotnega besedila tega člena je jasno, da je pri tem mišljen ustavni zakon, ki naj uredi izvedbo in prehod k uporabi določb nove Ustave, in ne ustavni zakon, s katerim se spreminja Ustavo. Ob tem US ugotavlja, da pa to ne pomeni, da je to edina ustavno dopustna vrsta ustavnega zakona in da DZ ne bi mogel sprejeti ustavnega zakona z drugačnim namenom in drugačno vsebino, če ima ta ustavnopravno naravo (OdlUS V,42, U-I-332/94 z dne 11. 4. 1996).

2Ob prvi spremembi Ustave leta 1997 je DZ odločil, da se bo Ustava spremenila z ustavnim zakonom, to tehniko je uporabil tudi za drugo spremembo Ustave leta 2000, PoDZ-1 pa je leta 2002 prevzel to prakso in predpisal, da se Ustava spreminja z ustavnim zakonom. Ustavni zakon o spremembi Ustave je sestavljen iz dveh delov: prvi del (razdelek I.) vsebuje besedilo spremembe Ustave, drugi del (razdelek II.) pa določbe o izvedbi spremembe Ustave (172. člen PoDZ-1). Sestavni del besedila Ustave postane samo besedilo (določbe) prvega razdelka, kajti določbe drugega razdelka ne predstavljajo spremembe besedila Ustave (OdlUS IX, 201, U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000).

3Ustavni zakon o spremembi Ustave je ustavnopravni akt v obliki zakona, ki vsebinsko spreminja ustavno materijo in je sprejet po posebnem (ustavnorevizijskem) postopku. Njegova pravna moč je enaka pravni moči Ustave, ki jo spreminja. Ustavni zakon ima enako stopnjo veljave kot Ustava, zato za njegovo presojo US ni pristojno. V zvezi s tem je US  sprejelo stališče (OdlUS IX, 201, U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000 in OdlUS IX, 200, U-I-204/00 z dne 14. 9. 2000), da so določbe prvega kot tudi drugega razdelka ustavnega zakona (po formalnem merilu) ustavne določbe, ne glede na njihovo vsebino oziroma naravo, ter da imajo značaj ustavnopravnih norm, za katerih presojo US ni pristojno. Če pa se ustavni zakon sprejme z drugačnim namenom in z drugačno vsebino (torej ne za spreminjanje ustavnih določb oziroma izvedbe in prehoda k uporabi ustavnih določb), je za odločanje o pristojnosti US odločilen materialni kriterij, torej vsebina in narava določb, vsebovanih v ustavnem zakonu.

4V naši novejši praksi se ustavni zakon uporablja izključno na ustavnorevizijskem področju za spremembe Ustave, ne pa tudi za celovitejše urejanje materije, ki z Ustavo ni urejena. Slednje je značilno za nekatere evropske ureditve, kjer se z ustavnim zakonom urejajo zelo pomembna ustavnopravna vprašanja (npr. o ustavnem sodstvu). Pri nas se je dosedanja praksa takemu namenu ustavnega zakona zavestno izogibala (podrobneje Kaučič-2001, s. 121–138).