Miha Trampuž, 2002

4Pravice ustvarjalnosti so civilne (zasebne) pravice, katerih predmet je imaterialna dobrina, vsebujejo osebnostna in premoženjska upravičenja, so izključevalne (absolutne), prenosljive in časovno omejene. – Pravice iz ustvarjalnosti niso varovane samo zoper posege organov državne oblasti, temveč še posebej tudi v razmerju med posamezniki; so zasebne (civilne) pravice (gl. 3. alineo preambule TRIPS) v smislu 6. člena EKČP. – V slovenskem in evropskem kontinentalnem pravu je glede avtorskih pravic večinsko sprejet nauk, da izvirajo iz same stvaritve in pripadajo avtorju po naravi stvari. Po tej doktrini sodijo te pravice med pravice naravnega prava. Gre za pravice duhovne lastnine, ki imajo temelj v delu, potrebnem in uporabljenem za stvaritev (Ulmer, § 9, III, 1). V tem smislu so se pravice sprva zgledovale po lastninski pravici in primerjale z njo. Nauk Lockeja o upravičenosti lastnine na stvareh je bil prenesen na intelektualno lastnino (prim. podrobneje Ulmer, cit. m.). Ta nauk se omenja tudi pri ostalih pravicah iz ustvarjalnosti (Puharič, s. 38). – Njihova nadaljnja značilnost je, da so njihov predmet imaterialne dobrine, kar jim daje posebno vsebino in pomen: nanašajo se na določen (sicer imaterialni) objekt, ga dodeljujejo svojemu imetniku in ga podvržejo njegovi (pravni) oblasti (Schricker, Uvod, tč. 19). Toda tudi ta oblast je poduhovljena: delo kot duhovna dobrina ne more biti in tudi ni podvrženo dejanski, fizični oblasti avtorja, temveč so slednjemu pridržana materialna in idealna upravičenja, ki izvirajo iz stvaritve. – To je prav tako posebnost pravic iz ustvarjalnosti, namreč da vsebujejo premoženjska in osebnostna upravičenja. Stvaritev pripada avtorjevi oblasti kot gospodarsko eksploatacijska dobrina (materialne pravice) in kot otrok njegovega duha (moralne pravice, Ulmer, § 2, I, 2; Schricker, Uvod, tč. 19). Vsaj ZASP je sprejel prevladujoče mnenje doktrine, da je avtorska pravica enovita in celovita pravica, iz katere tečejo osebnostna in premoženjska upravičenja, ki tvorijo neločljivo celoto in so večkratno medsebojno prepletena in spojena (teorija monizma avtorske pravice, prim. Ulmer, § 18, II, 4; Trampuž-2000, str. 130; Dietz, Pred § 12, tč. 11–13, v: Schricker; Cigoj, s. 43). Vsako, prav vsako osebnostno upravičenje ima svoje premoženjske implikacije in obrnjeno. Doktrina govori, da so moralna upravičenja “prepojena”, “prežeta” s premoženjskimi upravičenji, in obrnjeno (Sajovic, s. 10, 79 in 122). Kot upravičenja iz osebnostne sfere je treba obravnavati tudi druga materialna upravičenja avtorja (Cigoj, s. 9, v: Finžgar et al. (ur.)). Zato avtorska pravica ni niti čista osebnostna, niti čista premoženjska pravica, temveč ima v pravnem sistemu posebno mesto (Ulmer, § 17, II, 2). – Za pravice iz ustvarjalnosti velja tudi, da so izključevalne (absolutne), da torej izključno zoper vsakogar (erga omnes). S pozitivne strani to pomeni, da ustvarjalec odloča o pogojih, pod katerimi bo dovolil uporabo svojega dela (pozitivno dovoljenje), prim. sklep US U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 – SAZAS, z negativne strani pa, da prepoveduje posege tretjih oseb v delo (negativna prepoved). – Pravice ustvarjalnosti so, v nasprotju z nekaterimi drugimi človekovimi pravicami, v svojih premoženjskih komponentah prenosljive (več o tem Oman, s. 449). To omogoča promet z njimi, ki njihovemu imetniku prinaša dohodke. – Končno so pravice iz ustvarjalnosti tudi časovno omejene. Njihov predmet so namreč duhovne dobrine, ki so dobrine sporočanja in nosijo v sebi težnjo, da postanejo splošno dobro (Ulmer, § 1, III). Upoštevati pa je tudi dejstvo, da je stvaritelj pri ustvarjanju praktično vedno črpal tudi iz splošne kulturne in tehnične dediščine.