Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

20Kot bo navedeno spodaj, ta določba ni ravno omejevalne narave. Pod to točko jo obravnavamo le zaradi večje preglednosti in razumljivosti, saj upravičenci pravice iz 74. člena pogosto menijo, da gre za omejevalno določbo. Opredelitev prvega stavka 2. odst. 74. člena, da “zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij”, pomeni zapoved zakonodajalcu, naj sprejme zakon, s katerim bo podrobneje uredil način uresničevanja pravice do ustanovitve organizacij za opravljanje gospodarske dejavnosti kot sestavnega dela pravice do svobodne gospodarske pobude. Pri tem je stališče teorije, ki ga vsebinsko povzema tudi praksa US (OdlUS X, 43, U-I-137/97, Ur. l. 28/2001, tč. 9), da je treba pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij razumeti široko. Ne gre le za formalne in materialne pogoje za ustanovitev podjetja ali druge gospodarske organizacije (finančni, tehnični, delovnovarstveni, sanitarno-higienski, ekološki). Med te pogoje sodi tudi določanje pravnoorganizacijskih oblik za opravljanje gospodarske dejavnosti in temeljnih značilnosti teh oblik. (Zabel, s. 96).

21Gre torej za primer iz 2. odst. 15. člena (“Z zakonom je mogoče predpisovati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice.”) Tako ne gre za pooblastilo zakonodajalcu, da na tej podlagi ustavno pravico omeji, temveč zgolj za način uresničevanja pravice preko zakona, ki udejanjanje pravice šele omogoči. Pri tem pa je seveda res, da je meja med načinom izvrševanja človekovih pravic in njih omejitvijo gibljiva in težko določljiva ter da zakonodajalec, ki je pooblaščen, da določa način izvrševanja človekove pravice, hkrati to tudi vsebinsko soopredeljuje (Pavčnik et al., s. 86–90). Ob navedenem tako ni nemogoče, da bi zakonodajalec v konkretnem primeru mejo dopustnega, v okviru pooblastila za določitev načina uresničevanja pravice, prekoračil, in bi v resnici šlo že za omejevanje pravice.

22Da v primeru iz prvega stavka 2. odst. 74. člena ne gre za omejevanje ustavne pravice, izhaja tudi iz prakse US. Tako je US že v primeru v postopku za preizkus pobude za oceno ustavnosti določb Zakona o gospodarskih družbah – ZGD pojasnilo, da določanje pogojev za ustanovitev gospodarske družbe ne pomeni poseganja v svobodo gospodarske pobude in tudi ne omejevanja pravice vsakogar, da tako družbo ustanovi (glej OdlUS III, 101, U-I-49/94 z dne 6. 10. 1994, s. 484). Povsem jasno pa je US svoje gledanje na navedeno ustavno določbo pojasnilo v zadevi v zvezi z ustavnosodno presojo Zakona o graditvi objektov in izrecno pojasnilo, da se z zakonom, izdanim na podlagi 2. odst. 74. člena, predpisuje način uresničevanja ustavne pravice iz 1. odst. tega člena (2. odst. 15. člena). Zato ta ureditev sploh ne predstavlja posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 1. odst. 74. člena, ki bi ga bilo treba presojati na podlagi 3. odst. 15. člena (OdlUS X, 43, tč. 9).