Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

9Zaradi abstraktne narave se človekove pravice in temeljne svoboščine v konkretnih primerih le redko uresničujejo na podlagi same Ustave, zato ta člen neposredno napotuje na zakonsko ureditev, ki pravila spoštovanja in uresničevanja te človekove pravice točno določa. Poglavitna značilnost človekove pravice namreč ni samo upravičenje, temveč tudi njeno pravno varstvo (iztožljivost) v smislu omejevanja državne oblasti pred njeno arbitrarnostjo, kar omogoča zakonska ureditev. Hkrati temelj ureditve v Ustavi daje težo pravici, pa tudi omejuje vsakokratno politično oblast, da bi pravice prilagajala svojim potrebam in interesom, jih omejevala ali celo odpravljala (Kaučič in Grad, s. 97). Rabo jezika v postopkih urejajo predvsem ZUP, ZKP in ZPP (gl. komentar k 11. členu). ZUP v 62. členu določa vodenje postopka v uradnem jeziku (slovenščini in italijanščini oziroma madžarščini), v katerem se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. ZUP določa ob tem razliko med obravnavo vlog in dokazil, saj morajo biti prve podane v uradnem jeziku, medtem ko za dokumentacijo, predloženo v ugotovitvenem in dokaznem postopku, veljajo milejša določila. Prevod listin se zahteva le, če je to potrebno (177. člen ZUP). Potrebne priložene priloge k vlogi se tako lahko upoštevajo, čeprav so v tujem jeziku, kolikor ne gre za zahtevne listine. Ureditev, po kateri lahko organ sam presodi potrebo po prevodu, po ustaljeni ustavnosodni praksi ni v nasprotju z 62. členom. Enako izhaja iz sodne prakse Sodišča EU, npr. v zadevi Ineos Healthcare Ltd proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT), T-222/09 z dne 9. 2. 2011, kjer je sodišče obravnavalo upoštevanje madžarske znamke, čeprav potrdilo o registraciji subjekta ni bilo prevedeno v jezik postopka. Na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, teče upravni postopek v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo ali to zahteva kadarkoli med postopkom. Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo pravico uporabljati svoj jezik tudi v postopku pred organi izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik. Vsaka stranka, državljan ali tujec in drugi udeleženec postopka, lahko v postopku uporablja svoj jezik, če ne zna jezika, v katerem teče postopek. Taka oseba spremlja potek postopka po tolmaču (po statistiki notranjega ministrstva je največ imenovanih tolmačev v upravnih postopkih v zadnjih letih za albanski jezik), vendar praviloma nosijo breme stroškov tolmača sami. Po sodni praksi v upravnem sporu tudi velja, da se tolmač v postopkih po uradni dolžnosti določi, čeprav ga stranka ne želi in noče plačati, ker se le tako lahko zagotovi, da bo stranka razumela, katera obveznost se ji nalaga. Uradna oseba mora stranko opozoriti na pravico rabe jezika oziroma pravico do tolmača. Slednjega je dolžan plačati organ ne le pri uradnih jezikih, ampak tudi tolmačih v zvezi s pravicami gluhih ali gluhonemih. Tolmača za znakovni jezik krije proračun, kot določata ZUP in ZJRS. ZKP (6.–9. člen) ureja jezik za priprtega bolj občutljivo, saj teče postopek v slovenskem jeziku (oziroma če je pri sodišču v skladu z Ustavo v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko na način, določen z zakonom, kazenski postopek teče tudi v jeziku te narodne skupnosti). Vendar ima tujec, ki mu je vzeta prostost, po ZKP pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku. V drugih primerih tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti. O pravici do prevajanja je treba prizadete osebe  poučiti. ZPP  v 102.–104. členu določa, da udeleženci uporabljajo svoj jezik na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih, na kar morajo biti opozorjeni, na predlog ali po uradni dolžnosti pa se jim ob nerazumevanju zagotovi prevod oziroma sodni tolmač. Tako po ZUP (v povezavi s 67. členom) kot po ZPP se vložnika, ki je podal vlogo v neuradnem jeziku, pozove, naj v določenem roku vloži vlogo v skladu z zakonom, sicer se jo zavrže.

10ZIMI, Ur. l. 94/10, sprejet na podlagi U-I-146/07, zlasti v 7. členu določa ne glede na tip postopka, kot ga sicer določa področno procesno pravo, da imajo slepi, slabovidni ali gluhoslepi posebne pravice. Te osebe lahko same predložijo vsa pisanja oziroma se jim v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njim razumljivi obliki. Gre za zavezo organov, ki morajo tem osebam zagotoviti navedeno pravico v smislu pozitivne diskriminacije po uradni dolžnosti in iz proračuna RS s predvideno rezervacijo v letnih finančnih načrtih organov. Takšen koncept enakopravnosti je bil sprejet tudi v Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Ur. l. 61/07), ki enako obravnavanje opredeljuje kot odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere od osebnih okoliščin. Po ZUNEO je posredna diskriminacija podana, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Diskriminacija je torej podana tudi v primeru, če so posameznikom ali družbenim skupinam formalno sicer zagotovljene enake pravice oziroma enak obseg pravic oziroma ko so jim te zagotovljene, vendar so pri tem posamezniki, ki so v pogledu uresničevanja pravic oziroma izpolnjevanja obveznosti v manj ugodnem dejanskem položaju, prikrajšani. Zakon tako lahko v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom zagotovi pozitivno diskriminacijo oziroma je zakonska ureditev neustavna, če le-te ne zagotovi. Tako izhaja tudi iz prakse ESČP, npr. v zadevi D. H. in drugi proti Republiki Češki, kjer je Veliki senat v sodbi z dne 13. 11. 2007 ugotovil, da je Republika Češka kršila 14. člen EKČP o prepovedi diskriminacije v zvezi z 2. členom Prvega protokola k EKČP o pravici do izobrazbe, ker ni poskušala z različnim (prilagojenim) obravnavanjem odpraviti diskriminacijskih učinkov, ki jih je imela – sicer za vse otroke enotna – šolska zakonodaja na pripadnike romske skupnosti. Enako v pravu EU, kjer je bilo načelo prepovedi diskriminacije vpeljano z Amsterdamsko pogodbo. Prim. 13. člen Pogodbe ES (UL C 340, 10. 11. 1997 in Ur. l. 27, MP 7/04 – prečiščeno besedilo), ki govori o »ustreznih ukrepih za boj proti diskriminaciji«. Takšen zapis je mogoče razumeti tudi kot možnost sprejemanja pozitivnih ukrepov, navaja US v U-I-146/07-34 (20. točka obrazložitve, opomba 21). Pravica v postopkih se po ZIMI zagotovi na način, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi sam, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. z brajico, s povečanim črnim tiskom, z zvokom, z elektronsko obliko.