Blaž Ivanc, 2011

Vojaška dolžnost

37V zakonodaji se za področje ugovora vesti glede sodelovanja pri opravljanju vojaških obveznosti uporablja izraz »ugovor vesti vojaški dolžnosti« (38. člen ZVojD), ki obsega ne samo ugovor vesti pred začetkom služenja vojske, ampak tudi med služenjem in po končanem služenju. Kraj opravljanja vojaške službe (v domači ali v tuji državi) za uveljavljanje pravice do ugovora vesti ni bistven, saj mora biti pravica učinkovito zagotovljena v obeh primerih. Drugi odstavek 6. člena ZObr-UPB1 določa: »Državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države tako, da nadomestno civilno službo praviloma opravi v civilni zaščiti ali v drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč, oziroma se usposobi za zaščito in reševanje ter te dolžnosti opravlja tudi v vojni.« V skladu z določbo tretjega odst. 2. člena ZVojD imajo državljani »pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti pod pogoji, ki jih določa ta zakon«, pri čemer vojaška dolžnost obsega naborno dolžnost, dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti v rezervni sestavi. Zakonodajalec je z ZVojD-B (Uradni list RS, št. 86/2002
z dne 11. 10. 2002) sprejel ukrepe, ki so vodili do odprave obveznega služenja vojaškega roka. Ob prehodu na poklicno vojsko je zakonodajalec opustil izvajanje določenih sestavin vojaške dolžnosti v miru (poglavje VII a ZVojD). V skladu z določbo 62. a člena ZVojD se v miru ne izvajajo nabor, napotitve na služenje vojaškega roka, napotitve na opravljanje nadomestne civilne službe oziroma na usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije v miru. Ne izvaja se obvezno služenje v rezervni sestavi in ne tridesetdnevno usposabljanje za zaščito in reševanje državljanov v miru, ki jim je bil priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku. Opozoriti je treba, da je zakonodajalec izrecno uredil tudi možnost uvedbe ponovnega izvajanja (vseh) sestavin vojaške dolžnosti, če ob povečani nevarnosti napada na državo oziroma neposredni vojni nevarnosti ali ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja v skladu z zakonom tako odločitev sprejme DZ na predlog Vlade (62. e člen). V navedenem primeru se upoštevajo določbe V. poglavja ZVojD o ugovoru vesti vojaški dolžnosti (38. do 48. člen), ki ostajajo v veljavi. ZVojD določa pogoje in postopek uveljavljanja ugovora vesti. Glede razlogov za ugovor vesti je zakonodajalec sledil razlogom iz drugega odst. 123. člena (religiozni, filozofski ali humanitarni razlogi), pri čemer mora upravičenec nasprotovati uporabi orožja v vseh okoliščinah (selektivni ugovor vesti v zakonski ureditvi torej ni dopusten). Dodatna zahteva zakonodajalca je, da mora navedene razloge potrjevati splošni način življenja in ravnanja nabornika oziroma vojaškega obveznika med služenjem vojaškega roka ali po njem (glej OdlUS IV, 50). Če je upravičencu priznan ugovor vesti, lahko bodisi služi vojaški rok brez orožja bodisi opravi nadomestno civilno službo (38. člen ZVojD).

38Z vidika Ustave je spornih več določb ZVojD. Učinkovito uveljavljanje pravice do ugovora vesti lahko oteži določba zadnjega stavka 3. odst. 42. člena, ki določa, da obravnava prošnje za ugovor vesti, ki jo vloži vojaški obveznik med služenjem vojaškega roka, ne vpliva na izvrševanje obveznosti v zvezi z vojaško dolžnostjo. Uveljavitev pravice lahko popolnoma prepreči predolgi rok treh mesecev za odločitev prvostopenjske komisije v primeru, ko je prosilec dal prošnjo med služenjem vojaškega roka (3. odst. 43. člena). Očitno protiustavna je določba 46. člena, po kateri se državljan lahko odpove pravici do ugovora vesti. V določenih primerih je lahko vprašljiva tudi prepoved ponovnega uveljavljanja pravice iz zadnjega odstavka 46. člena. Z vidika načela enakosti in sorazmernosti je vprašljiva tudi določba zadnjega odstavka 47. člena, s katero je zakonodajalec za državljane, ki so uveljavili pravico do ugovora vesti (vojaški dolžnosti), vzpostavil trajno oviro za pridobitev dovoljenja za nošenje in posest orožja ter za opravljanje pridobitne dejavnosti, povezane z orožjem.

39Neuveljavljanje ugovora vesti pri poklicnem vojaku je lahko pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Morebitnega naknadnega ugovora vesti poklicnega vojaka ni dopustno omejevati niti z zakonom niti s pogodbenimi določili. Zakonodajalec naknadnega ugovora vesti pri poklicnem vojaku ni izrecno uredil. Ugovor vesti se bo v posameznih primerih lahko postavil npr. v zvezi z dolžnostjo izvršitve ukaza oziroma možnostjo ugovora ukazu, kjer gre opozoriti na določeno pomanjkljivost določb 32. in 33 člena ZSSloV (o odprtih vprašanjih glede povezave med dolžnostjo izvrševanja očitno nezakonitih ukazov in selektivnega ugovora vesti glej Takemura, s. 207).

40Zakonodajalec je v ZPol (Uradni list RS, št. 66/09-OPB7 in št. 22/10) ugovor vesti vojaški dolžnosti določil kot oviro za sklenitev delovnega razmerja za opravljanje nalog policista (tč. 6 prvega odstavka 67. člena). Glede na zgoraj opisano ureditev v ZVojD bo ugotavljanje okoliščin v zvezi z ugovorom vesti dokaj oteženo, kar nakazuje potrebo po dopolnitvi ZPol.

Zdravstveni posegi

41Na uveljavljanje pravice do ugovora vesti na področju zdravstva se nanašajo določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Uradni list RS, št. 9/92-77/2008), Zakona o zdravniški službi (ZZdrS; Uradni list RS, št. 98/1999-58/2008), Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 55/08, 66/2008 – popr.) in Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS. št. 15/2008).

42Vsebina dolžnega ravnanja zdravstvenih delavcev in sodelavcev je opredeljena v določbi 45. člena ZZDej, ki zahteva, da morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Vse ljudi so dolžni obravnavati pod enakimi pogoji in na enak način ter spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Kot edino merilo prednosti pri obravnavi pacientov določa zakon nujnost zdravstvenega posega.

43Pravico do ugovora vesti lahko v skladu z določbo 56. člena ZZDej uveljavlja vsak zdravstveni delavec (med zdravstvene delavce sodijo tudi zdravniki), nanaša pa se tudi na zdravstvenega sodelavca. Določba zdravstvenemu (so)delavcu omogoča odklonitev zdravstvenega posega, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike (prvi odst.). Pravica je omejena s pogojem, da zdravstveni (so)delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči (3. odst.). Opustitev zdravstvene pomoči je zakonodajalec inkriminiral v določbi 178. člena KZ-1. (»Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta.«) Zakonsko omejevanje pravice do ugovora vesti drugih zdravstvenih (so)delavcev z mednarodnimi moralnimi pravili medicinske etike nima podlage v Ustavi.

44Način uveljavljanja pravice do ugovora vesti po ZZDej je opredeljen v vsebinsko skopi določbi drugega odstavka 56. člena, ki je tudi terminološko pomanjkljiva. V primeru ugovora vesti je zdravstveni delavec dolžan o njegovem uveljavljanju in s tem o opustitvi izvedbe zdravstvene storitve obvestiti zdravstveni zavod (tj. izvajalca zdravstvenih storitev). Zdravstveni zavod je dolžan: 1. upoštevati ugovor vesti zdravstvenega (so)delavca, ter 2. bolnikom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva.

45ZZdrS je v razmerju do ZZDej lex specialis in vsebuje posebne določbe glede pravice do ugovora vesti, ki se nanašajo zgolj na zdravnike. Z določbami 31., 49. in 81. člena ZZdrS je zakonodajalec natančneje in deloma tudi drugače kot za druge zdravstvene (so)delavce uredil vsebinski in postopkovni vidik izvrševanja ustavne pravice zdravnika do ugovora vesti. Vpis zdravnika v register, ki ga vodi Zdravniška zbornica Slovenije, de iure pomeni dovoljenje za opravljanje zdravniške službe (31. člen ZZdrS). Pri vpisu v register je zdravnik, ki se želi vpisati, dolžan podati izjavo o uveljavljanju pravice do ugovora vesti (29. in 30. člen). Z vidika Ustave (zlasti načela zakonitosti) je vprašljiva določba, da zbornica v soglasju z ministrom podrobneje predpiše postopek in pogoje za vpis ter izbris iz registra. O vpisu oziroma o zavrnitvi vpisa v register je zbornica dolžna izdati odločbo v upravnem postopku. Po določbi 49. člena ZZDrs zdravnik lahko odkloni zdravniški poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo. Odklonitev je dopustna samo, če ne gre za nujno zdravniško pomoč. Zdravnik je o svojem ugovoru vesti dolžan pacienta pravočasno obvestiti. V določenih primerih bi lahko bila sporna določba, da mora pacienta napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku. Če je zdravnik zaposlen, mora o zavrnitvi posega obvestiti svojega delodajalca.

46Z določbo 4. točke prvega odstavka 81. člena ZZdrS je za primer, ko zdravnik naknadno uveljavlja pravico do ugovora vesti, pa predhodno ni podal izjave o uveljavljanju ugovora vesti iz 31. člena ZZdrS, določena prekrškovna sankcija (plačilo globe). Namen določbe ni sankcioniranje neizpolnitve izjave (zdravnik, ki ni podpisal izjave, namreč sploh ni izpolnil pogojev za vpis v register in pridobitev licence), ampak poznejšega uveljavljanja ugovora vesti, pri čemer je mogoče določbo razlagati tudi tako, da omogoča celo sankcioniranje uveljavljanja ugovora vesti glede medicinskega posega ali posegov, ki ga npr. zdravnik, ki je sicer uveljavljal ugovor vesti določenim medicinskim posegom, prvotno ni navedel na obrazcu. Določba 81. člena ZZdrS je očitno protiustavna, ker zakonska prepoved naknadnega uveljavljanja pravice do ugovora vesti v temelju nasprotuje njeni trajni naravi in posledično temu, da se ji ni mogoče odpovedati. Določba neposredno posega tudi v pravico do svobode vesti iz 41. člena RS (npr. pri naknadnem uveljavljanju ugovora vesti zdravnika, ki je v času od podaje izjave v zvezi z vpisom v register zdravnikov denimo postal veren in je zaradi verskih razlogov do ugovora vesti prišlo šele naknadno). Ne glede na sistemsko neusklajenost med 81. in 49. členom ZZdrS, ki zdravniku kadarkoli – ob pogoju, da ne gre za nujno zdravniško pomoč – dopušča odklonitev medicinskega posega, se v kaznovalni funkciji določbe 81. člena ZZdrS kaže vsaj prikrit namen diskriminacije na podlagi verskega ali drugega prepričanja, ki je usmerjen proti zdravnikom kot potencialnim ugovarjalcem vesti. Ne glede na dejstvo, da se je določba v praksi de facto izkazala kot lex imperfecta, ne gre podcenjevati grozilnega učinka, katerega namen je preprečitev naknadnega uveljavljanja pravice do ugovora vesti pri zdravnikih.

47Glede na to, da se farmacevtski strokovni delavci uvrščajo med zdravstvene delavce, opustitev podrobnejše zakonske ureditve načina in postopka uveljavljanja ugovora vesti na njihovem zakonsko posebej urejenem delovnem področju (glej določbe Zakona o lekarniški dejavnosti; Ur. l. RS št. 36/04) že pomeni poseg v pravico do ugovora vesti.

48Za uresničevanje pravice do ugovora vesti je pomemben tudi ZPacP, ki pravice sicer izrecno ne omenja. Njeno uveljavljanje se neposredno dotika zakonske ureditve uresničevanja pravice pacienta do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev. Izjema od proste izbire je določena v 10. členu ZPacP, po kateri lahko zdravnik in izvajalec zdravstvenih storitev, ki ga je pacient izbral, pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč, pacientovo izbiro zavrne le v posebej utemeljenih primerih: 1. ko bi bilo zdravljenje predvidoma manj uspešno oziroma nemogoče ali 2. kadar tako določa zakon (npr. ZZDej ali ZZdrS glede ugovora vesti). Zdravnik in izvajalec zdravstvenih storitev je zavezan pacientu predlagati izbiro drugega zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev (že zgoraj je bilo omenjeno, da je to lahko v posameznih primerih vprašljivo). Razlogi za zavrnitev morajo biti pacientu pojasnjeni v pisni obliki v osmih dneh od izražene izbire. Ker ZPacP ne določa, v kakšni meri je zdravnik oziroma izvajalec zdravstvenih storitev dolžan pacientu razkriti vsebinske razloge za ugovor vesti, je treba določbo razlagati skrajno ozko.

49Kazenskopravno varstvo svobode vesti je v KZ-1 zagotovljeno v okviru kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, zlasti kaznivih dejanj kršitve enakopravnosti iz 131. člena KZ-1 in prisiljenja iz 132. člena KZ-1.

Mednarodna zaščita

50Za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva kot upravičence je uveljavljanje pravice do ugovora vesti po določbah ZMZ (prvi in tretji odstavek 27. člena) lahko pravno priznan razlog preganjanja, ki se upošteva pri priznanju pravice do mednarodne zaščite, če je podana vzročna zveza z dejanjem preganjanja (na področju ugovora vesti vojaški dolžnosti npr. v zvezi z določbo 5. alineje drugega odst. 26. člena).

Poprava krivic

51Zakonsko področje, ki se nanaša na primere krivičnih posegov v svobodo vesti, kjer je posameznik (zlasti na področju vojaške dolžnosti) poskušal uveljavljati ugovor vesti, je zakonodaja na področju poprave krivic (glej komentar k 17. členu in pregled ustavnosodne presoje).

52Na drugih področjih, npr. na področju šolstva (o možnih področjih njegovega uveljavljanja več Novak, s. 245), zakonodajalec pravice do ugovora vesti ni uredil (glej KURS-A k določbi 41. člena).