Karel Zupančič, 2011

25ZDen (Ur. l. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 11/01 – odl. US, 54/02 – odl. US, 54/04, 18/05 – odl. US, 6/2008 – odl.US, 113/2008, odl.US) vsebuje posebne določbe o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je bilo prej podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, ki so našteti v zakonu. Gre tako za materialne kot za procesualne dednopravne določbe.

26Ker je zelo malo denacionalizacijskih postopkov, ki še tečejo, novih pa ni (več) mogoče uvesti (rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo je potekel konec leta 1993) in ker dediči upravičenca do denacionalizacije pridobijo denacionalizirano premoženje kot zapuščino s pravnomočnostjo sklepa o denacionalizaciji (člen 78/2 ZDen), se ZDen tudi v delu, ki urejuje dedovanje, ne bo več dolgo uporabljal. Tako bo kmalu postal  historični zakon brez praktične vrednosti. Kljub temu bom v nadaljevanju kritično predstavil dve odločbi (sicer jih je več), ki jih je izdalo US potem, ko je izšel KURS, so pa tudi v zvezi z ustavnosodno presojo, prikazano v KURS (v komentarju člena 67/2, ki ga je napisala dr. Mateja Končina Peternel).

27OdlUS XI, 116, Up-82/01 z dne 5.4.2002,  Ur. l. 36/2002, ima naslednji evidenčni stavek: »Ob ugotovitvi, da je določba 20. člena ZDen-B v neskladju s 33. členom Ustave posegla v pravice dedičev dedičev (U-I- 138/99 z dne 18. 1. 2001, Ur. l. 11/01 in OdlUS X, 1), ker jim je onemogočila dedovanje vrnjenega premoženja, je torej iz istih razlogov v neskladju s 33. členom tudi pravno stališče, po katerem prvi odstavek 15. člena ZDen dedičem dedičev odreka pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo.

Zato je treba prvi odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po prvem odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje – tako njegovi dediči po ZD kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče, da dediči zapustnikovih dedičev ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, je po povedanem v neskladju s 33. členom.«

28V obrazložitvi US navaja (navajanje je tu skrajšano!), da je z razveljavitvijo 20. člena ZDen-B ponovno začel veljati 1. odst. 78. člena ZDen, ki omogoča, da v primeru, ko dediči, ki bi dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedujejo njihovi dediči (tj. dediči dedičev) in ne samo dediči denacionalizacijskega upravičenca. Po dnevu pravnomočnosti odločbe o dedovanju se namreč določi krog dedičev in presoja njihova dedna sposobnost. Tako se je krog dedičev čim bolj približal tistemu, kakršen je bil ob zapustnikovi smrti, in preko tega tistemu, kakršen bi bil, če do podržavljenja premoženja sploh ne bi prišlo. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom.

29Ker imajo dediči dedičev pravico dedovati denacionalizirano premoženje, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po ZD niso zapustnikovi dediči. V nasprotnem primeru bi bila njihova pravica dedovati po denacionalizacijskem upravičencu odvisna od tega, ali so zapustnikovi dediči živi in ali so vložili zahtevo za denacionalizacijo. Ob ugotovitvi, da je določba 20. člena ZDen-B v nasprotju s 33. členom Ustave posegla v pravice dedičev dedičev, ker jim je onemogočila dedovanje vrnjenega premoženja, je torej iz istih razlogov v neskladju s 33. členom tudi pravno stališče, po katerem prvi odstavek 15. člena ZDen dedičem dedičev odreka pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo.

30Obravnavana odločitev US, Up-82/01 z dne 5. 4. 2002 se v pretežnem delu (tj. v delu, v katerem US razlaga 1. odst. 78. člena ZDen) opira na ustavnosodno presojo, izraženo v OdlUS X, 1, U-I- 138/99 z dne 18. 1. 2001. Pomisleke o slednji odločbi sem že izrazil (glej K. Zupančič, Dedovanje, uvodna pojasnila, 2005, s. 160–167 oziroma K. Zupančič/  Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009, s. 323–329). Zaključna misel je naslednja:

US ni odpravilo dvoma o smiselnosti ureditve po 1. odst. člena 78 ZDen (v prvotnem in tudi sedaj veljavnem besedilu). Na podlagi 20. člena novele ZDen-B bi se lahko spremenil krog dedičev samo, če bi oporočni dedič denacionaliziranega premoženja (pravilno: dedič, ki je ob uvedbi dedovanja pridobil pravico dedovati po oporoki; glej spodaj), umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. V tem primeru po noveli ne bi dedovali zakoniti dediči oporočnega dediča (niti če bi bili njegovi potomci, ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice), ampak dediči denacionalizacijskega upravičenca.[1] Oznaka »dediči dedičev«, ki jo uporablja US za zakonite dediče oporočnega dediča, drži samo tedaj, če štejemo za dediče osebe, ki so ob uvedbi dedovanja pridobile pravico dedovati (ius succedendi), ki je ob njihovi smrti prešla na njihove dediče. Pravica dedovati je pomembna v sistemu ležeče zapuščine, ne pa tudi v sistemu sočasne uvedbe dedovanja in pridobitve dediščine, kot je določeno v ZD. Če upoštevamo, da so primeri, ko je zapustnik z oporoko razpolagal tudi s podržavljenim premoženjem, zelo redki, je treba pritrditi mnenju, da nima smisla uveljavljati neke neustrezne določbe o uvedbi dedovanja zaradi reševanja posameznega primera. Neustrezna pa je ta določba predvsem zato, ker gre za rešitev, preneseno iz sistema ležeče zapuščine, ki je našemu pravu tuj in zato povzroča neskladnost ureditve in odpira vrsto vprašanj. Eno takih je npr. vprašanje, kdaj se uvede dedovanje – in po tem trenutku določi krog dedičev –, če ni sklepa o dedovanju premoženja, ki ga je imel denacionalizacijski upravičenec ob smrti, ker ni bil izpeljan zapuščinski postopek. US se je tu odločilo za subsidiarno uporabo pravila ZD o uvedbi dedovanja v času smrti zapustnika, češ da »ta trenutek sodi v isto časovno obdobje kot pravnomočnost odločbe o dedovanju«. Tako naj bi bilo zagotovljeno enako obravnavanje vseh denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov.

Neustrezna pa je določba 1. odst. 78. člena ZD tudi zato, ker se krog dedičev denacionaliziranega premoženja presoja po dnevu pravnomočnosti odločbe o dedovanju in ne po dnevu pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pred tem dnem namreč še ni predmeta dedovanja – denacionaliziranega premoženja. Obstoj predmeta dedovanja, dediščine, pa je po pravilih dednega prava najsplošnejši pogoj za uvedbo dedovanja (glej K. Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009,  s. 71).

31Po 1. odst. 15. člena Zden so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona pravni nasledniki upravičencev do denacionalizacije, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče US, izraženo v obravnavani Up-82/01 z dne 5. 4. 2002, da so pravni nasledniki mrtvega upravičenca do denacionalizacije vsi, ki po 1. odst. 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje – tako njegovi dediči po ZD kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve –,  je sicer logično glede na intencijo US, da je treba v skladu s 33. členom preprečiti, da do dedovanja premoženja, ki bi bilo lahko denacionalizirano, sploh ne bi prišlo, ker nihče ne bi mogel vložiti zahteve za denacionalizacijo (prim.  tč. 7 obrazložitve navedene odločbe). Z vidika dednega prava pa je vendar težko sprejeti mnenje, da so lahko pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije tudi osebe, ki z njim n iso v nobenem takem razmerju, na podlagi katerega bi jih lahko kvalificirali kot dednopravne upravičence: osebe iz kroga zakonitih dedičev ali/in osebe, ki naj bi bile dediči ali volilojemniki po oporoki (glej  K. Zupančič, Dedovanje, uvodna pojasnila, 2005, s. 154, 155 oziroma K. Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009, s. 317–319). Toda, kot meni US: tudi takim osebam 1. odst. 78. člena ZDen zagotavlja, da lahko dedujejo kot dediči zapustnikovega dediča in so zato tudi upravičeni, da vložijo zahtevo za denacionalizacijo (tč. 9 obrazložitve navedene odločbe).

32OdlUS XVII, 91, Up-1734/07, U-I-149/07, Ur. l. 113/2008 ima naslednji del evidenčnega stavka: »Za priznanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju s podržavljenim premoženjem je pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem in ne, kako ga je imenoval.

Pri jasni vsebini oporočnega razpolaganja ne gre za ugotavljanje domnevne volje zapustnika, ki bi bilo lahko povezano z dolgotrajnimi spori med oporočnimi in zakonitimi dediči. Ker za ureditev, ki bi izključevala jasno zapustnikovo oporočno razpolaganje, ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, bi bila takšna zakonska ureditev v neskladju s 33. členom. Zato je v neskladju s 33. členom tudi stališče, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker oporočno razpolaganje ne omenja denacionalizacije in ni zapisano z besedilom, s katerim bi bilo premoženje našteto.«

Odločitev US se nanaša na 81. člen ZDen, po katerem veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno.

33Iz presoje US in njene obrazložitve v navedeni odločbi izhajata dve osnovni tezi:

1. za veljavnost oporočnega razpolaganja ni treba, da je zapustnik, ki je izrecno razpolagal (tudi) s podržavljenim, pozneje pa denacionaliziranim premoženjem, navedel, da gre za tako premoženje; pri tem ni pomembno, ali je zapustnik napravil oporoko pred podržavljenjem premoženja, ali po podržavljenju;
2. z razlago oporoke se ne more (ni dopustno) ugotavljanje oporočiteljeve hipotetične volje, četudi bi imela razlaga, s katero bi prišlo do upoštevanja oporočnega dediča, trdno oporo v oporoki.

34S prvo tezo se  je vsekakor treba strinjati (v tem smislu K. Zupančič, Dedovanje, s pojasnili, 2005, s. 168, 169 oziroma K. Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009, s. 330).[2] V končni posledici je sprejemljiva tudi razlaga, da pri jasni vsebini oporočnega razpolaganja ne gre za ugotavljanje domnevne volje zapustnika, ki bi bilo lahko povezano z dolgotrajnimi spori med oporočnimi in zakonitimi dediči. Zakonodajalec ni imel namena izključiti jasne oporočiteljeve volje. Ker za ureditev, ki bi izključevala jasno zapustnikovo oporočno razpolaganje, torej po svoji vsebini tudi omejitev razpolaganja z lastnino, ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, bi bila takšna zakonska ureditev v neskladju s 33. členom. Zato je v neskladju s 33. členom tudi stališče, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker oporočno razpolaganje ne omenja denacionalizacije in ni zapisano z besedilom, s katerim bi bilo premoženje našteto.

35Druge teze, ki jo  je US oblikovalo že v OdlUS II, 118, U-I-96/92, Ur. l. 4/94, ne morem sprejeti brez pridržkov.

36V tej odločbi je US presodilo, da 81. člen ZD ni v neskladju z Ustavo. Pri tej presoji je upoštevalo, da zakonodajalec “v splošnem” (tj. po določbah ZD) daje določeno prednost oporočnemu dedovanju. Že takrat je US sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena le taka zakonska ureditev, ki v vsaki dejanski in pravni situaciji daje prednost oporočnemu dedovanju. Tako je glede na dejanski in pravni položaj v primeru denacionaliziranega premoženja presodilo, da onemogočanje ugotavljanja hipotetične zapustnikove volje (in s tem dajanje prednosti zakonitemu dedovanju) ni v neskladju z Ustavo. Na razloge iz te odločbe se je US sklicevalo tudi v U-I-16/94 in v sklepih, s katerimi je zavrnilo pobude  za oceno ustavnosti 81. člena ZDen.

Čeprav tudi US v navedeni odločbi meni, da govori proti rešitvi iz 81. člena ZDen argument, »da ta ureditev ne dovoljuje ugotavljanja domnevne (hipotetične) volje oporočitelja niti tedaj, kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstajale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestave oporoke«, pa šteje vendar za pomembnejšo okoliščino, ki govori proti razveljavitvi sporne določbe, dejstvo, da zapustnik v času, ko je napravil oporoko, premoženja, ki mu je bilo odvzeto, dejansko ni imel, tako da bi bilo ugotavljanje njegove domnevne volje zato v bistvu konstruiranje njegove volje in da bi bila taka ureditev lahko povezana z dolgotrajnimi spori.

37Pridržki, ki sem jih glede te ustavnosodne presoje že izrazil (glej K. Zupančič, Člen 81 ZDen in pravila o razlagi oporoke, PP 18, 1993, s. 8, 9 oziroma K. Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009, s. 330) so naslednji:

Z določbo 81. člena ZDen se zakonodajalec ni samo oprl na sporno pravilo razlage oporoke v korist zakonitega dediča iz člena 84/2 ZD, ampak je to pravilo, ki se po ZD vendarle uporablja samo v dvomu, spremenil v neovržno domnevo v prid zakonitega dediča. Ugotavljanje zapustnikove prave volje z razlago tako ne pride v poštev; volja zapustnika se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Tako preferiranje zakonitega dedovanja ni v skladu z načelom svobode testiranja, ki je atribut z Ustavo zagotovljene pravice do dedovanja (33. člen).

Ob tem ne gre spregledati dejstva, da oporočitelji (ali vsaj večina oporočiteljev),  katerim je bil del premoženja (pogosto večji ali pretežni) podržavljen, s tem premoženjem niso razpolagali mortis causa, ker so ga pač odpisali. Tako oporočni dediči siceršnjega zapustnikovega premoženja (tj. premoženja, ki ne zajema tudi denacionaliziranega premoženja) ne morejo dedovati denacionaliziranega premoženja (razen če kot zapustnikovi svojci ne dedujejo iz naslova zakonitega dedovanja). Taka, za oporočne dediče neugodna situacija nastopi tudi tedaj, kadar bi imela razlaga oporočiteljeve prave volje, s katero bi prišlo do upoštevanja oporočnega dediča, trdno oporo v oporoki. V tem smislu tudi sodnik US Krivic v odklonilnem ločenem mnenju (ki se mu je pridružil sodnik US Testen) k navedeni odločbi, ki kot primer navaja naslednjo izjavo poslednje volje oporočitelja: »Prav vse, kar imam, bi dal temu in temu, svojim zakonitim dedičem pa (iz tega in tega razloga) prav ničesar.«

38Iz teh razlogov mislim, da bi bilo treba določbo 81. člena ZDen spremeniti, in sicer tako, da bi bilo omogočeno tudi glede dedičev denacionaliziranega premoženja ugotavljati zapustnikovo pravo voljo (v skladu s pravilom razlage iz člena 84/1 ZD). Ker zapustnik o usodi tega premoženja ni nič izjavil – gre torej za praznino v oporoki – bi bilo umestno uporabiti metodo tako imenovane dopolnjujoče razlage, ki je uveljavljena zlasti v nemškem in avstrijskem pravu (ergänzende Auslegung). S to razlago se praznine v oporoki zapolnijo tako, da se upošteva volja, ki je sicer oporočitelj ni imel – torej neresnična (irealna ali hipotetična) volja – bi jo pa v času, ko je delal oporoko, imel, če bi predvidel okoliščine, ki so nastopile pozneje. Z dopolnjujočo razlago oporoke omogočajo nemška sodišča oporočno dedovanje premoženja, ki je bilo v nekdanji DDR podržavljeno. Glej npr. odl. BayObLG, 16. 5. 1988, NjW (Neue juristische Wochenschrift), 1988/43, s. 2744; odl. OLG Frankfurt/M., 19. 1. 1993; FamRZ (Zeitschrift für das gesamte Familienrecht),1993/7, s. 857.

39US v navedeni odločbi nadalje meni, da gre pri obravnavi vsebine določbe 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve; reševanje tega vprašanja pa ni v pristojnosti US. Glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja je zakonodajalec z 81. členom ZDen uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in  pravni situaciji pa ni kršil ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja. Enakega mnenja je US tudi v obrazložitvi OdlUS 114/III, U-I-140/93 z dne 19. 10. 1994.

Tega mnenja ne morem sprejeti. Pravilno se mi zdi samo stališče, da razmerje med zakonitim in oporočnim dedovanjem ni v celoti v dispoziciji zakonodajalca. Z vidika spoštovanja ustavnih pravic do lastnine in do dedovanja je treba dati dedovanju, ki izvira iz volje lastnika, prednost pred dedovanjem, ki izvira iz volje države. Oporočno dedovanje naj ne bi imelo prednosti le tedaj, ko je treba v skladu z ustavnim načelom varstva otrok in družine upoštevati nujne dediče (tako Krivic v že omenjenem separatnem odklonilnem mnenju k U-I-96/92).

[1] Gre za osebe, ki so bile razglašene za dediče v zapuščinskem postopku o premoženju, ki ga je imel zapustnik ob smrti (v katero ni bilo zajeto tudi podržavljeno, a pozneje denacionalizirano premoženje). Toda: US je v OdlUS V/1, 59, Up 102/94 z dne 29. 2. 1996 poudarilo, da ZDen nikjer ne določa, da bodo dediči, določeni s prejšnjim sklepom o dedovanju, dedovali tudi denacionalizirano premoženje; zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja je povsem nov postopek, v katerem se lahko ugotovijo drugačna dednopravna razmerja kot v prejšnjem postopku.

[2] To mnenje pomeni mehčanje togega, a  neprepričljivega stališča, ki ga je zavzelo npr. VS RS v odl. I Cp 78/97, 29. 1. 1997. Sodišče šteje, da iz oporoke, v kateri je zapustnica izrecno razpolagala s celo hišo s pripadajočim zemljiščem, pri čemer je bila ta hiša takrat delno zapustničina, delno pa podržavljena, ne izhaja, da se razpolaganje nanaša  tudi na podržavljeni del hiše. VS meni, da bi oporočiteljica morala to izrecno izjaviti.