(Vrhovno) sodišče
Sebastian Nerad, 2011
12Sodišča lahko postopek pred US začnejo samo v zvezi s konkretno zadevo, o kateri odločajo (t. i. konkretna presoja). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen). To določbo Ustave natančneje razčlenjuje 23. člen ZUstS. Iz Ustave izhaja, da mora sodišče prekiniti samo »svoj« postopek, medtem ko lahko drugi istovrstni postopki pred drugimi sodniki tečejo naprej. Zato je ZUstS določil, da če VS meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Če je VS z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti, lahko nižja sodišča, ki bi morala uporabiti isti zakon, prekinejo postopek do končne odločitve US, ne da bi morala s posebno zahtevo tudi sama začeti postopek za oceno ustavnosti.
13Sodišče, ki z zahtevo začne postopek pred US, mora torej (1) obrazložiti, zakaj meni, da je zakonska določba protiustavna, in (2) izkazati, da bo ta zakonska določba pravna podlaga za odločitev v konkretni zadevi. Sodišče mora zahtevi priložiti tudi sklep o prekinitvi postopka. Če te procesne predpostavke niso izpolnjene, US zahtevo zavrže (prvi odstavek 25. člena ZUstS). Kako daleč mora iti sodišče v zahtevi pri utemeljevanju protiustavnosti, je posebno vprašanje; vsekakor US od rednih sodišč ne bi smelo zahtevati, da izvedejo tudi teste ustavnosodne presoje (praviloma test sorazmernosti). Zadostovati bi moralo, da sodišče z razlago zgornje (Ustava) in spodnje (zakon) premise ugotovi, da je podana kršitev določbe Ustave (npr. poseg v določeno človekovo pravico ali temeljno svoboščino), presoja dopustnosti tega posega pa je naloga US.
14Glede druge predpostavke je vprašanje, ali naj US preveri, če bi sodišče izpodbijano določbo zakona dejansko moralo uporabiti pri odločanju. Tu gre namreč za vprašanje pravilne razlage in uporabe zakonskega prava, kar pa je načeloma stvar rednih sodišč in ne US. Ker pa gre hkrati za procesno predpostavko v postopku pred US, mora US ugotoviti vsaj, ali bi sodišče odločitev oprlo na očitno napačno določbo (ki npr. nima nobene zveze z zadevo) oziroma na očitno napačno razlago zakona. Zlasti pri VS se predpostavka kaže v nekoliko drugačni luči, kajti VS odloča v postopkih z rednimi in predvsem izrednimi pravnimi sredstvi, v katerih preizkuša zakonitost in ustavnost (na podlagi 125. člena so sodniki vezani na Ustavo in zakon) pravnih stališč nižjih sodišč. VS zato v vsakem primeru »mora uporabiti« zakonsko določbo, glede katere presoja stališča nižjih sodišč. Zaradi enakega obravnavanja sodišč na vseh stopnjah bi se moralo US pri zahtevi VS vprašati, ali izpodbijane določbe očitno ne bi bilo treba uporabiti pri odločanju tudi prvostopenjskemu sodišču. To bi namreč pomenilo, da VS za svojo odločitev ne potrebuje odločbe US, temveč je zadevo mogoče rešiti na ravni »napačne uporabe materialnega prava«, kar je v procesnih zakonih običajen razlog za vložitev ustreznega izrednega pravnega sredstva.
15V zvezi z zahtevami, ki so jih vložila sodišča, je pomembna zlasti zadeva OdlUS XVI, 75, U-I-216/07, Ur. l. 99/07. Direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) je predsedniku VS predlagal, naj na podlagi 37. člena Ustave v povezavi z 20. in 21. členom Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA) dovoli pridobivanje podatkov s spremljanjem mednarodnih sistemov zvez. Predsednik VS je postopek odločanja o tem predlogu prekinil in vložil zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 21. člena ZSOVA. Menil je, da je pojem »spremljanje mednarodnih sistemov zvez« pravno neopredeljen in da sam ukrep pomeni poseg v tajnost občil (37. člen), ker naj bi bil dopusten le na podlagi odločbe sodišča. US je v izhodišču ugotovilo, da iz določbe 23. člena ZUstS izhaja, »da lahko sodnik začne postopek za oceno ustavnosti zakona le, če prekine postopek odločanja o posamični zadevi, v kateri bi (glede na svojo pristojnost) moral uporabiti domnevno neustavno določbo zakona. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodnik izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, napolnjujeta okvir procesne predpostavke, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona.« V nadaljevanju je US ugotovilo, da na podlagi prvega odstavka 21. člena ZSOVA »spremljanje mednarodnih sistemov zvez […] dovoljuje direktor agencije s pisno odredbo«. To zakonsko določbo je v povezavi z drugimi določbami razlagalo tako, da se »spremljanje mednarodnih sistemov zvez kot del obveščevalne dejavnosti agencije lahko nanaša le na območje zunaj državnega območja RS«. Poleg tega je razložilo, da gre v teh primerih »za zadevo in ne za konkretnega posameznika« in da se glede na druge določbe zakona »spremljanje mednarodnih sistemov zvez ne sme nanašati na določljiv priključek telekomunikacijskega sredstva ali na določenega uporabnika tega priključka na območju RS«. Glede na takšno razlago ZSOVA je US ugotovilo, da predsednik VS »ne more biti pristojen za dovolitev oziroma odobritev spremljanja mednarodnih sistemov zvez. Šele če bi pri spremljanju mednarodnih sistemov zvez lahko prišlo do položaja oziroma možnosti, da bi se to nanašalo tudi na državno območje RS ali na konkretno določeno osebo na tem območju, bi bila glede na drugi odstavek 37. člena potrebna odredba sodišča […].« US je ocenilo, da ni šlo za položaj, v katerem bi moral predsednik VS pri odločanju uporabiti prvi odstavek 21. člena ZSOVA, in je zahtevo zavrglo.