Miha Ribarič, 2002

8Predsednik republike je po Ustavi vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil (102. člen). Področje obrambe se po Ustavi podrobneje ureja z zakonom, ki ga sprejme DZ z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev (124. člen). Zakon o obrambi – ZObr (Ur. l. 82/94, 44/97, 87/97, 13/98 in 33/2000) v Ustavi določene funkcije Predsednika republike kot vrhovnega poveljnika ne razčlenjuje. V določbi o poveljevanju je navedeno, da je vrhovni poveljnik Slovenske vojske Predsednik republike in da je vojaško poveljevanje s podrejenimi poveljstvi, enotami in zavodi v pristojnosti načelnika generalštaba in drugih poveljnikov (43. člen ZObr). Po določbi o vodenju vojske minister preko generalštaba odreja potrebne razvojne, organizacijske, tehnične in druge ukrepe ter usmeritve, ki jih izvršujejo načelnik generalštaba in podrejeni poveljniki. Za izvajanje teh ukrepov in usmeritev so poveljniki preko svojih nadrejenih odgovorni ministru (42. člen ZObr). Poveljevalna veriga od vrhovnega poveljnika navzdol ni opredeljena. Zakon ima sicer določbo, da Predsednik republike na predlog Vlade razglasi izredno ali vojno stanje in sprejema uredbe z zakonsko močjo na področju obrambe in odloči o uporabi Slovenske vojske, uvedbi delovne in materialne dolžnosti ter splošni mobilizaciji in izrednem stanju, če se DZ ne more sestati (83. člen ZObr). Pri teh določbah pa ne gre za pristojnosti vrhovnega poveljnika, ampak Predsednika republike, ki so itak že določene v sami Ustavi, bodisi izrecno, bodisi s splošnejšo določbo (92. in 108. člen), in jih opravlja predsednik republike namesto DZ, kadar se ta ne more sestati. Ker je po Ustavi Predsednik republike odgovoren za opravljanje svoje funkcije v celoti (104. in 109. člen), je spričo take zakonske ureditve oziroma neureditve funkcije vrhovnega poveljnika odprto vprašanje odgovornosti Prepublike kot vrhovnega poveljnika.