Tone Jerovšek, 2002

12Ustava je v 2. odst. 157. člena določila upravni spor kot posebno sodno varstvo zoper vse akte in dejanja, proti katerim z zakoni ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, če se z njimi posega v ustavne pravice. V takem upravnem sporu odloča upravno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, ki posegajo v ustavne pravice. Predmet presoje so torej posamični akti in dejanja, ki niso upravni akti, ker je za vse oblastne (javnopravne) akte itak predviden “pravi” upravni spor po 1. odst. 157. člena. Pri tem gre lahko za akte in dejanja državnih organov in nosilcev javnih funkcij ter za akte in dejanja oseb zasebnega prava, ki nimajo posebnega sodnega varstva. Nekoliko sporno je, ali so lahko predmet upravnega spora tudi akti in dejanja npr. društev ali organizacij, fondacij, gospodarskih družb, delodajalcev ipd., torej oseb zasebnega prava in posameznikov. Ali lahko prizadeta oseba terja sodno prepoved protiustavnega ravnanja teh oseb, ali le odškodnino zaradi posega v ustavno pravico. Nevzdržno bi bilo, če bi morala prizadeta oseba zaradi izdanega akta ali dejanja, ki traja, dopuščati in trpeti protiustaven poseg, ne glede na to, kdo ga povzroča, organ oblasti ali pravna oseba oziroma posameznik (npr. zasebna detektivska organizacija opravlja prisluškovanje in krši ustavno pravico do zasebnosti, ali delodajalec ne dovoli opravljanja izvoljene svetniške funkcije v DS ali občinskem svetu). Vsaka ustavna pravica mora biti oblastno zavarovana ne glede na to, kdo je subjekt njenega ogrožanja. Zato ustavno pravico do upravnega spora kot rezervnega sodnega varstva ni mogoče zoževati samo na akte in dejanja nosilcev oblasti. To pomeni, da je za vsako ustavno pravico potrebno zagotoviti sodno varstvo, in če ga po predpisih, ki določajo pristojnost sodišč, ni, je kot zadnjo možnost potrebno tudi v teh primerih zagotoviti to rezervno varstvo v upravnem sporu. Če gre za že končane posege v ustavne pravice z akti in dejanji, je mogoče uveljavljati odškodnino v civilnem sodnem varstvu.

13OdlUS IV, 4, U-I-47/94, Ur. l. 13/95: “Nesporno je tudi, da so po 2. odst. 157. člena mišljeni posamični akti, ki niso upravni akti in dejanja, čeprav ustavna določba uporablja nelogično besedno zvezo ‘posamičnih dejanj in aktov’. Da se beseda posamični veže na akte in ne na dejanja, je menil tudi zakonodajalec, saj v 3. odst. 1. člena (starega) ZUS, ki se nanaša na akte po 2. odst. 157. člena, govori o ‘posamičnih aktih in dejanjih’. Z besedo akti brez posamični seveda ni mišljeno, da bi bili predmet izpodbijanja po 157. členu tudi splošni akti. Tako stališče lahko razberemo iz odločbe o presoji Zakona o referendumu in ljudski iniciativi. V skladu z načelom pravne in demokratične države je zahteva, da je treba na vseh ravneh pravnega odločanja preprečiti arbitrarnost, zlasti tedaj, kadar bi morebitna arbitrarnost lahko ogrozila z Ustavo zajamčene pravice. Ker je pravica do odločanja z referendumom ustavna pravica državljanov, je ureditev, ki jo predvideva 2. odst. 15. člena izpodbijanega zakona, v neskladju z Ustavo, ker ne predvideva, da je proti odločitvi DZ možno sodno varstvo. Po 4. odst. 15. člena mora biti namreč zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem je praviloma mišljeno redno sodno varstvo ( v kazenskem, civilnem in upravnosodnem postopku, pri slednjem vključno z ‘rezervnim sodnim varstvom’ po 2. odst. 157. člena), vendar je ta oblika varstva možna le zoper dejanja (materialne akte) in posamične akte. V 2. odst. 157. člena je sicer nelogična formulacija ‘posamičnih dejanj in aktov’ namesto ‘dejanj in posamičnih aktov’, saj le pravne akte delimo na splošne in posamične, medtem ko (materialnih ali fizičnih) dejanj ni mogoče deliti na posamična in splošna dejanja – a tudi v primeru, če bi izrazu ‘posamično dejanje’ lahko pripisali pomen, se izraz ‘posamično’ v besedni zvezi ‘posamičnih dejanj in aktov’ nanaša na akte. Sodno varstvo je torej zagotovljeno le zoper posamične in ne tudi zoper splošne pravne akte, kot so npr. predpisi.

14Med ustavne pravice, ki nimajo z zakonom določenega sodnega varstva, bi šteli npr. pravico do naravnega sodnika, do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča po 23. členu, ali do sojenja v razumnem času po 23. členu ali pravico do referenduma po 3. v zvezi z 90. členom.”

15OdlUS IV, 17, U-I-209/93, Ur. l.18/95: US je opozorilo na možno sodno varstvo po 157. členu tudi v primeru, če bi sodišče odreklo možnost vpogleda, ali je bila določena zadeva zakonito dodeljena naravnemu sodniku. “Izpodbijani poslovnik in razpored dela sodnikov res nista določala, da lahko stranka preveri, ali je bila posamezna zadeva dodeljena v skladu z njunimi določbami. To pa ne predstavlja protiustavne pravne praznine. Temeljno sodišče navaja, da se vsaka stranka lahko, potem ko je zadeva že dodeljena, z vpogledom v sodne vpisnike prepriča, ali so bile ob dodelitvi spoštovane določbe Poslovnika in Razporeda. Izpodbijana akta te možnosti nista izključevala. Ne glede na to, ali je ta možnost v izpodbijanih aktih izrecno določena ali ne, lahko stranke že neposredno na podlagi določb Ustave uveljavljajo to pravico v postopku, če jim jo sodišče odreka, pa imajo na razpolago pravno varstvo na podlagi določbe 2. odst. 157. člena.”