Barbara Kresal, 2011

35Ustavnosodna presoja glede načela socialne države se v zadnjih osmih letih ni pomembneje razvila. Zdi se, da se US v zadnjem obdobju redkeje sklicuje na to načelo, ki ga tudi nič bolj ne konkretizira in ne razčleni, pretežno pa se pojavlja v argumentaciji odločb skupaj še s kakšno posamezno temeljno socialno pravico, denimo s pravico do socialne varnosti iz 50. člena. Še vedno je eden temeljnih poudarkov, da ima pri urejanju ekonomskih in socialnih pravic zakonodajalec široko polje proste presoje in da je zato ustavnosodna presoja na tem področju nujno zadržana. Prav tako je ustaljena praksa US, da s sklicevanjem na načelo socialne države ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe, saj 2. člen neposredno ne ureja in ne zagotavlja kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

36Sicer pa je iz novejših odločitev US, ki omenjajo načelo socialne države, kot elemente oziroma kot vsebinske poudarke tega načela mogoče razbrati npr.:

– omogočanje dostojnega življenja (tudi socialno šibkejšim);

– načelo solidarnosti;

– zadovoljevanje skupnih potreb;

– varstvo eksistenčnega minimuma;

– razporeditev socialnih bremen med delavce, delodajalce in državo;

– reševanje socialnih stisk (npr. v zvezi s preživljanjem na starost);

– preprečevanje socialne ogroženosti.

37OdlUS XI, 68, U-I-66/98 z dne  18. 4. 2002: »5. Zakonodajalec ima, upoštevajoč določbo 2. člena o socialni državi in določbo 50. člena o pravici do socialne varnosti, dolžnost oblikovati učinkovito socialno politiko ter urejati, vzpostaviti in vzdrževati sistem socialne varnosti, ki bo tudi socialno šibkejšim zagotavljal ustrezne in učinkovite socialne dajatve ter jim s tem omogočil dostojno življenje.«

38OdlUS XI, 63, U-I-252/99 z dne 11. 4. 2002: »5. V posebnem varstvu žrtev vojnega nasilja ne gre gledati poravnavanja dolga države žrtvam in ne apriornega upravičenja posameznika nasproti državi, temveč temelji to varstvo na solidarnosti kot enem od temeljnih načel socialne države.« (podobno tudi v dlUS XI, 91, U-I-111 z dne 23. 5. 2002, v OdlUS XI, 259, U-I-403/02 z dne 12. 12. 2002 in drugih)

39OdlUS XII, 98, U-I-36/00, Ur. l. 133/2003, tč. 14, 15: »Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Spoštovanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen).«

40OdlUS XI, 86, U-I-251/00, Ur. l. 50/2002: »21. Takojšnja razveljavitev prvega odstavka 12. člena ZDDPO bi povzročila, da bi davčni zavezanci (lahko) šteli med stroške vse izdatke, ki so kakorkoli povezani z opravljanjem dejavnosti, iz katere izvira dobiček. Takšna ureditev ne bi bila v skladu z Ustavo, saj bi zavezancem omogočala nekontrolirano povečevanje in prikazovanje stroškov, s tem pa neutemeljeno zmanjševanje njihovih prispevkov za zadovoljevanje skupnih potreb, kar bi bilo v nasprotju z načelom, da je Slovenija socialna država (2. člen).«

41OdlUS XIII, 69, U-I-166/03, Ur. l. 128/2004: »8. US je že odločilo, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ali za opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir preživljanja… Iz navedenega načela, ki izhaja iz zahtev socialne države in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izhaja, da izvršba na plačo dolžnika ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum (primerjaj odločbo št. U-I-339/98). Iz istega načela prav tako izhaja, da izvršba na prihodke dolžnika, ki opravlja samostojno dejavnost kot glavni vir preživljanja, ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum.«

42OdlUS XIV, 32, Up-63/03, Ur. l. 14/2005 in 11/2006 (popr.): »10. Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Na ta način zakonodajalec, izhajajoč iz načela socialne države (2. člen), pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena) in pravice do varstva dela (66. člen), porazdeli bremena v zvezi s presežnimi delavci med delavce, delodajalce in državo.«

43V OdlUS XI, 27, U-I-266/98, Ur. l. 27/2002 je US med drugim presojalo, ali – upoštevajoč pravno ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči v takratnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. 59/96, 1/99, 54/2000; 17 – 25. čl.) – onemogočanje sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju brez enakovrednega drugega ukrepanja za reševanje socialnega položaja lastnika zemljišča ni v nasprotju z načeli socialne države. Ureditev je razveljavilo z odložilnim rokom enega leta, v obrazložitvi pa med drugim poudarilo (tč. 29), da je ureditev, »kolikor gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v neskladju tudi z določbo 2. člena, da je Slovenija socialna država. Za to pogodbo je namreč značilen izrazit socialni poudarek: lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje ostarelega in jo bo lastnik sklenil tedaj, če bo zaradi spodobnega preživetja zadnjega obdobja življenja to moral storiti. Preprečevati mu tako rešitev lastne socialne stiske zaradi javnega interesa, ne da bi zakonodajalec hkrati predvidel in pripravil zanj drugo enakovredno rešitev, ni v skladu z načeli socialne države«.

44OdlUS XII, 37, U-I-230/00, Ur. l. 44/2003: »41. Če zakonodajalec nepričakovano tako spremeni pravni red, da ostane zaradi sprememb neka kategorija posameznikov brez možnosti za nadaljevanje svoje dejavnosti, tudi brez priložnosti, da se v primernem času prilagodi novim zahtevam zakonodajalca, je to lahko v neskladju z zahtevo po trajnosti, zanesljivosti in predvidljivosti prava ter na njej temelječim zaupanjem v pravo kot sestavino načel pravne države (2. člen). Če ima taka zakonodaja za posledico tudi socialno ogroženost prizadetih posameznikov, gre lahko tudi za neskladje z načeli socialne države (isti člen).«

45OdlUS XIV, 91, U-I-192/05, Ur. l. 120/2005: »4. Ustava v prvem odstavku 52. člena določa, da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. Kot ena temeljnih socialnih pravic je posebno varstvo invalidov izpeljano iz načela socialne države iz 2. člena.«