Lovro Šturm, 2002

13OdlUS II, 116, U-I-107/93 z dne 9. 12. 1993: Investitorji, ki so na nedovoljen način posegli v prostor pred uveljavitvijo obravnavanih sprememb in dopolnitev zakona, s svojim dejanjem niso pridobili pravic, ki naj bi jih varoval pravni red, zato izpodbijane določbe zakona niso v neskladju z 2. odst. 155. člena, ki določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

14OdlUS II, 110, I-167/93, Ur. l. 67/93: Izpodbijani sklep (o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 1993) je Skupščina občine Zagorje ob Savi sprejela dne 2. 5. 1993 in ga objavila v Uradnem vestniku Zasavja, št. 11/93 z dne 15. 6. 1993, v 2. členu pa določila, da se vrednost točke po tem sklepu uporablja za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od 1. 1. 1993.

15US je na podlagi navedenih podatkov ugotovilo, da izpodbijana določba 2. člena občinskega sklepa učinkuje za nazaj v nasprotju s 1. odst. 155. člena, zato jo je odpravilo.

16OdlUS III, 26, U-I-115/93, Ur. l. 25/94: Člen 155 določa, da predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj, razen izjemoma, ko to zakon določa za posamezne določbe in ob pogoju, ko to zahteva javna korist, če se s tem ne posega v pridobljene pravice pravnih subjektov. Izpodbijani zakon (Zakon o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb, Ur. l. 7/93) učinkuje na pravna razmerja, ki so že nastala, in neposredno posega v pridobljene pravice tretjih oseb (poslovnih partnerjev in družbenikov), zato je v nasprotju z navedeno določbo 155. člena.

17OdlUS IV, 31, U-I-181/94, Ur. l. 21/95: “Pritrditi je potrebno pobudniku, da je določitev obveznosti za nazaj v nasprotju s 155. členom, saj se z davčnimi obveznostmi poseže v obstoječo pridobljeno pravico razpolaganja z dohodkom. Skladno s povedanim je bilo potrebno odpraviti tisti del določbe 18. člena Navodila o ugotavljanju razlike in vplačil po dogovoru o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Ur. l. 32 in 37/94), ki uveljavlja vplačevanje obveznosti že za mesec maj 1994, torej pred objavo in uveljavitvijo Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994.”

18OdlUS IV, 63, U-I-150/94, Ur. l. 65/95: “6. Določba 50. člena varuje posameznikovo pravico do socialne varnosti, v primeru pokojninskega zavarovanja pravico do njegove socialne varnosti v starosti. Pokojninsko zavarovanje je obvezno; ureja ga zakon, ki tudi določa pogoje za pridobitev pravic iz takega zavarovanja in njihov obseg. Pravice iz pokojninskega zavarovanja niso odvisne samo od prispevkov posameznika na podlagi dela, ampak tudi od drugih prispevkov oziroma sredstev, pa tudi od uveljavljanja načela vzajemnosti in solidarnosti. Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države. Pogoji za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja se lahko tudi spremenijo z določitvijo dodatnega pogoja, seveda le z veljavnostjo za naprej in če to ne prizadene pravice do socialne varnosti ali enakosti prizadetih zavarovancev pred zakonom. Sistem, kot je pokojninski, ne prenese hitrih radikalnih sprememb. Spremembe sistema pokojninskega zavarovanja se lahko sprejmejo le za naprej in z daljšim prehodnim obdobjem. To velja tudi za spremembe pri posameznih pravicah iz pokojninskega zavarovanja ali pri določenih kategorijah zavarovancev. Gre za varovanje ne samo (že) pridobljenih pravic, ampak v določeni meri tudi pričakovanih pravic iz pokojninskega zavarovanja. Pri tem je treba upoštevati, da se posameznik ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil. Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo varujeta pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava in še vedno obstajajo. Pričakovane pravice so zavarovane posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom s tem, ko zakonodajalca zavezujejo k izbiri primernih in sorazmernih sprememb, skladnih s predvidenimi cilji in načelom pravičnosti.”

Odklonilno LM sodnika Krivica.

19OdlUS IV, 67, U-I-77/93, Ur. l. 43/95: “50. Glede na to, da družbena lastnina ni bila prava lastninska kategorija in glede na to, da je 5. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP tranzicijski predpis, se pobudniki oziroma predlagatelji ne morejo utemeljeno sklicevati tudi na načelo varstva zaupanja v pravo – kot element pravne države (2. člen) in na določbe 155. člena. Njihov pravni položaj glede sredstev se namreč z zakonom ni spremenil za nazaj (kmetijska zemljišča in gozdovi so postali državna last z dnem uveljavitve izpodbijanih predpisov).”

Odklonilno LM sodnika Udeta, pritrdilno LM sodnika Krivica in sodnika Jerovška.

20OdlUS V, 18, U-I-62/95, Ur. l. 14/96: “8. Dejansko gre za novo davčno obremenitev oziroma za črtanje prej predpisane izrecne davčne oprostitve. V zadevi U-I-181/94 (OdlUS IV, 31) je US že odločilo, da se davčna obveznost po določbi 147. člena lahko predpisuje le z zakonom. Obveznost lahko nastopi šele po uveljavitvi zakona in njegovi poprejšnji objavi. Določitev davčne obveznosti za nazaj je v nasprotju s 155. členom, saj se z davčnimi obveznostmi poseže v obstoječo pridobljeno pravico razpolaganja z dohodkom. […]

2110. Z določitvijo davčne obveznosti za nazaj (2. odst. 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini – ZDoh-A (Ur. l. 7/95)) je Zakon posegel v obstoječe pridobljene pravice davčnih zavezancev do razpolaganja z določenimi prejemki brez plačila davka. Iz utemeljitve sprememb ZDoh v tem delu ni mogoče ugotoviti javne koristi, ki naj bi zahtevala povratno veljavo zakonske določbe. V obrazložitvi ustreznega amandmaja (Poročilo Odbora za finance in kreditno-monetarno politiko k predlogu ZDoh-A z dne 18. 1. 1995) je navedeno le, da naj določba o povratni veljavi “zagotavlja, da določbe zakona veljajo za celo leto tako, da […] se bo pri osebah, ki bodo na podlagi tega zakona obdavčene na novo, upoštevalo tudi obdobje od 1. 1. 1995 do uveljavitve zakona, vendar pri napovedi dohodnine za leto 1995”.

2211. Glede na navedeno je US razveljavilo določbo 2. odst. 17. člena ZDoh-A, ker v neskladju s 155. členom za nazaj določa davčno obveznost za dohodke iz 1. odst. 2. člena in 1. odst. 3. člena ZDoh-A.”

23OdlUS, V, 38, U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996: “18. Zakon o trgovini – ZT (Ur. l. 18/93) ne velja za nazaj niti kot celota, niti v prehodni določbi 2. odst. 30. člena. Velja od dneva uveljavitve zakona dalje oziroma v delu, ki se nanaša na pogoj o minimalni stopnji izobrazbe, šele po poteku dveletnega roka. Izpodbijana določba tudi ne posega v izdana obrtna dovoljenja in pravice samostojnih obrtnikov, ki so na dan uveljavitve ZT (24. 4. 1993) opravljali trgovinsko dejavnost na podlagi Obrtnega zakona. Določa le, da morajo osebe, ki na dan uveljavitve ZT neposredno opravljajo delo prodajalca ali trgovskega poslovodje (ne glede na to, ali je tako delo opravljal samostojni obrtnik sam ali pa pri njem zaposleni delavci), izpolnjevati predpisani pogoj o minimalni stopnji izobrazbe. Če tega pogoja ne izpolnjujejo, morajo v dveh letih po uveljavitvi ZT bodisi pridobiti predpisano izobrazbo bodisi opraviti preizkus strokovne usposobljenosti pri ustreznem združenju trgovcev v okviru zborničnega sistema. Za tiste, ki so pričeli opravljati trgovinsko dejavnost šele po uveljavitvi ZT, navedene izjeme in dodatni rok za izpolnitev pogoja strokovne izobrazbe ne veljajo: ta pogoj morajo izpolnjevati v celoti že ob pričetku opravljanja dejavnosti.”

24OdlUS VI, 135, U-I-169/97, Ur. l. 70/97: “6. Odlok o začasnem financiranju zagotovljene porabe in drugih nalog iz proračuna Občine Tržič za leto 1997 (Ur. l. 33/97) je začel veljati 7. 6. 1997. Z dnem njegove uveljavitve je prenehal veljati Sklep o začasnem financiranju javne porabe Občine Tržič v letu 1997 (Ur. l. 17/97), ki ga je sprejel župan (9. člen Odloka). Začasno financiranje Občine Tržič je torej v času od 1. 1. 1997 do 6. 6. 1997 urejal Sklep župana. Določba 10. člena Odloka pa v delu, ki predpisuje uporabo Odloka od 1. 1. 1997, dejansko za nazaj razveljavlja Sklep župana tudi za čas, v katerem naj bi ta po 9. členu istega Odloka sicer veljal. Po 1. odst. 155. člena zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Prepoved retroaktivnosti je ena od temeljnih konkretizacij ustavnega načela pravne države (2. člen). Retroaktivnost je izjemoma dovoljena le zakonu, če določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odst. 155. člena). Predpis lokalne skupnosti torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljavnosti.”

25OdlUS VII,2, U-I-101/95, Ur. l. 13/98: “26. Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen). Pogoji za pridobitev določenih pravic se lahko tudi spremenijo (npr. z določitvijo dodatnih pogojev), seveda le z veljavnostjo za naprej in če to ne bi v ustavno nedopustni meri prizadelo pravice do socialne varnosti ali enakosti prizadetih subjektov pred zakonom. To velja tudi za spremembe pri posameznih pravicah iz delovnega razmerja. Pri tem je treba upoštevati, da se posameznik ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil.

2627. Tako stališče je US zavzelo že v odločbah U-I-120/91 (OdlUS I, 26) in U-I-123/92 (OdlUS II, 109). V slednji je med drugim navedlo naslednje: ‘Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. To pa ne pomeni, da varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej v našem ustavnem sistemu sploh ni možno oziroma ni zagotovljeno. Zagotovljeno je v okviru tistih splošnih načel pravne države, ki v Ustavi sicer niso izrecno določena, ki pa jih je treba šteti za zagotovljena že na podlagi ustavne določbe, da je Slovenija pravna država (2. člen). Med taka načela pravne države je po presoji US treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti vsekakor tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo seveda nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost.’

27OdlUS VII, 46, U-I-81/96, Ur. l. 27/98: “11. Davčna zaveza je poseg države v premoženjsko sfero (v primeru davka od dobička) pravnih oseb brez neposrednega povračila države zavezancu. Zato za davčne predpise še toliko bolj velja, da ne smejo učinkovati za nazaj, razen ob pogojih, ki ju določa 2. odst. 155. člena, namreč če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V obravnavanem primeru so imele banke in hranilnice v času od 1. 1. 1995 do 8. 4. 1995 pravico razpolagati s svojim premoženjem tako, kot izhaja iz 2. odst. 23. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO, torej ne da bi za oblikovane splošne rezervacije odvajale del sredstev za obdavčenje, ki ga je šele kasneje predpisala novela ZDDPO (Ur. l. 20/95). Enako kot je US pojasnilo že v zadevi U-I-62/95 (OdlUS V, 18, Ur. l. 14/96), tudi v obravnavanem primeru velja, da zgolj to, da je bilo naknadno predpisano obdavčenje treba obračunati šele kasneje, v sklopu celoletnega obračuna, ne spreminja in ne upravičuje dejstva, da določba 18. člena novele ZDDPO vključuje v davčno osnovo splošne rezervacije tudi za čas, ko so bile priznane še kot odhodek, torej naknadno. To pomeni kršitev načela iz 155. člena in je bilo treba določbo 1. odst. 18. člena novele ZDDPO v tem delu njene povratne veljave razveljaviti.”

28OdlUS VII, 48, U-I-340/96, Ur. l. 31/98: “7. Zakon lahko v skladu z 2. odst. 155. člena za posamezno določbo sicer izjemoma določi, da ima učinek za nazaj, toda le, če sta hkrati podana dva pogoja: prvi je, da tako izjemo zahteva javna korist, drugi pa, da se s tem ne posega v pridobljene pravice.

298. O tem, ali je izpolnjen prvi pogoj, se US ne izreka, ker to za odločitev o obravnavani zadevi ni potrebno. Glede na utemeljitve nasprotnega udeleženca le pripominja, da za dokazovanje javnega interesa, ki bi izjemoma terjal uveljavljanje zakonske določbe za nazaj, ni mogoče brez pridržkov uporabiti kar argumentov, ki nasploh upravičujejo poseben režim pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči: določb III. poglavja Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ (Ur. l. 59/96) pobudnica ne izpodbija.

309. Drugi pogoj iz 2. odst. 155. člena ni izpolnjen. Stališče nasprotnega udeleženca, da ni posega v pridobljene pravice, češ, lastninska pravica se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, predvsem ni dosledno: izpodbijana določba izničuje pogodbe o prenosu lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, sklenjene med 13. in 26. 10. 1996, ne glede na to, ali je bil na podlagi njih že opravljen vpis v zemljiško knjigo ali ne; torej tudi, če je bil vpis že opravljen. Ali je bilo to praktično dosegljivo in ali je bilo v posameznem primeru morda tudi doseženo, za presojo ustavnosti izpodbijane abstraktne norme ni bistveno. Ta norma torej vsaj hipotetično velja tudi za primere, ko je (ali ko bi) bila lastninska pravica na kmetijskem zemljišču na podlagi pogodbe, sklenjene v obravnavanem času, v skladu s 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR pridobljena.

3110. Ustavna prepoved iz 2. odst. 155. člena pa v primerih, kakršne zadeva izpodbijana norma, ne varuje le pred posegom v že pridobljeno lastninsko pravico. Izpodbijana norma posega – prav to je tudi njen izrecen namen! – v obligacijska razmerja med strankama, s tem pa v njuno pravico, da obligacijska razmerja – v okviru sočasnih zakonskih ureditev – svobodno urejata, kar ni le pravica iz 10. člena ZOR, temveč predvsem bistvena sestavina pravice do zasebne lastnine (33. člen). US v zvezi s tem spominja npr. na svoji odločbi OdlUS III, 26 in OdlUS V, 32, v katerih je spoznalo za neskladne z 2. odst. 155. člena take zakonske določbe, ki za nazaj posegajo v obligacijske pravice, ki so že nastale. V obravnavanem primeru ne gre le za spreminjanje, temveč za izničevanje obligacijskih razmerij (s silo zakona). Po oceni US pa terja omenjena določba Ustave ustavnopravno varstvo tudi pred poseganjem v pričakovanja tako kupca kot prodajalca kmetijskega zemljišča, da bosta ob zakonskih omejitvah, podanih ob sklenitvi pogodbe, mogla izpeljati pridobitev oziroma prenos lastninske pravice, kakor to ureja zakon v času sklenitve pogodbe.

3211. Pogoja iz 2. odst. 155. člena morata biti podana hkrati. V skladu z načelom iz 3. odst. 15. člena o uresničevanju in omejevanju pravic bi bilo mogoče poseganje v pridobljene pravice upravičevati kvečjemu tedaj, če bi bilo potrebno zaradi varstva še tehtnejše pravice ali odpravljanja še hujših posegov v pravice drugih. Takih razlogov v obravnavanem primeru ni.”

33OdlUS VII, 89, U-I-40/97, Ur. l. 45/98: “20. Občina je izpodbijano odredbo in Sklep sprejela dne 18. decembra 1996, objava pa je bila 30. januarja 1997. V 10. členu Odredbe o plačilu povračila za čezmerno uporabo lokalne ceste LC 7807 na relaciji Slap–Jelendol (Ur. l. 4/97) je določila, da začne veljati z dnem objave v Uradnem listu RS, torej 30. januarja 1997, uporabljati pa da se začne od 1. januarja 1997. Določba 10. člena v delu, ki določa njeno retroaktivno uporabo, ni v skladu s 155. členom Ustave, zato je US v tem delu Odredbo odpravilo.”

34OdlUS VII, 150, U-I-60/98, Ur. l. 56/98: “44. Drugi odst. 155. člena določa, da je retroaktivnost dopustna le, če sta izpolnjena oba pogoja kumulativno; retroaktivnost zakona mora upravičevati javna korist in hkrati povratni učinki ne smejo posegati v že pridobljene pravice. US je že pri presoji 145. a in 145. c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij –ZIKS (Ur. l. SRS 17/78, 23/82, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Ur. l. RS 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) ugotovilo, da interesi javne koristi upravičujejo poseg v pravico do povrnitve škode oziroma do povračila za zaplenjeno premoženje. Zato pri presoji te določbe glede obstoja javne koristi veljajo isti razlogi. Ni pa točna ugotovitev zakonodajalca glede drugega pogoja, da izpodbijana določba ZIKS ne posega v že pridobljene pravice, ker da bi pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja upravičenci pridobili šele s pravnomočno odločbo o vrnitvi zaplenjenega premoženja oziroma o odškodnini za izgubljeni dobiček. […]

3546. Izpodbijani določbi ZIKS torej posegata v pravice retroaktivno. V začetih pravdnih in nepravdnih postopkih morajo sodišča uporabiti druge, za upravičence manj ugodne pravne predpise za vrnitev – določbe Zakona o denacionalizaciji – ZDen in podzakonskih predpisov. Nesporno je, da so nastali tem osebam, ki so sprožile postopke v času veljavnosti prejšnjih predpisov, brez njihove krivde določeni pravdni stroški, ki jih je povzročila država s spremembo zakona.”

36OdlUS VII, 162, U-I-39/95, Ur. l. 68/98: “14. Novela ZLS iz leta 1995 je začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 11. marca 1995. Nove določbe o nezdružljivosti in o prenehanju so bile torej uveljavljene za naprej in so urejale bodoča dejanska stanja in pravna razmerja. Zakonodajalec pa v prehodnih in končnih določbah ni uredil položaja vseh tistih članov občinskih svetov in županov, ki so bili že izvoljeni na prvih občinskih volitvah, ko določbe o nezdružljivosti še niso veljale oziroma ko jih glede na zakonsko ureditev, iz katere ni jasno in nedvoumno izhajalo, da bi bila nezdružljivost funkcij v okviru lokalnih skupnosti zakonsko utemeljena in upravičena, tudi ni bilo mogoče pričakovati. Nove določbe o nezdružljivosti in s tem določbe o prenehanju funkcije so torej začele veljati, ne da bi zakonodajalec uredil določeno prehodno obdobje za tiste, ki so, zaupajoč v veljavno zakonsko ureditev, poleg funkcije opravljali še kakšno drugo funkcijo ali dejavnost, ki na podlagi kasnejših določb ne bi bila združljiva s funkcijo člana občinskega sveta ali župana. S tem je zakonodajalec posegel v pravne položaje, ki so nastali v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve. Taki primeri povratne veljave predpisa se v teoriji označujejo kot neprava retroaktivnost, ki načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (U-I-123/92 – OdlUS II, 109 in U-I-86/96 – OdlUS V, 176). V obravnavani zadevi ne gre za kršitev določbe 49. člena, katere kršitev uveljavljajo posamezni pobudniki.”

37OdlUS VIII, 57, U-I-306/97, Ur. l. 59/99: “4. Izpodbijani Sklep Občinskega sveta Občine Škofljica o povečanju davka od premoženja (Ur. l. 31/97) je bil v Uradnem listu objavljen dne 30. 5. 1997. Iz 2. člena Sklepa izhaja, da začne veljati petnajsti dan po objavi, uporablja pa se od dne 1. 1. 1997, torej tudi za nazaj. Prvi odstavek 155. člena Ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratna veljava je izjemoma dovoljena le, če zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odst. 155. člena). Predpis lokalne skupnosti torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljavnosti. Zato je Sklep v delu, v katerem je veljal za nazaj, v neskladju z Ustavo.”

38OdlUS X, 22, U-I-43/98, Ur. l. 17/2001: »Ker je Sklep Občine Dravograd (z dne 15. 10. 1997) o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 1997 (Medobčinski uradni vestnik, 8/97) učinkoval za čas pred njegovo uveljavitvijo, to je od 1. 1. 1997 do 24. 4. 1997, je v tem obsegu v neskladju s 155. členom.”