Ustavnosodna presoja
Tone Jerovšek, 2002
58OdlUS IV, 137, Up-23/95 z dne 16. 11. 1995: »Ustava v 3. odst. 120. člena še posebej zagotavlja sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil.
59Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja z institutom upravnega spora iz 157. člena. Po določbi 1. odst. 157. člena presoja pristojno sodišče v upravnem sporu zakonitost dokončnih posamičnih aktov, s katerimi o pravicah in obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij odločajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, po 2. odst. 157. člena pa odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika – torej predvsem o zakonitosti tovrstnih materialnih dejanj (brez izdanega pravnega akta) in o zakonitosti tistih tovrstnih posamičnih aktov, ki niso zajeti v 1. odst. 157. člena.
60Ustava torej v 157. členu zagotavlja varstvo zakonitosti, in to ne le glede aktov državne uprave, pač pa vseh državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil, če odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, in če za določeno zadevo ni zakon določil drugega sodnega varstva. Naloga pristojnega sodišča (za upravne spore) po Ustavi je, da presodi zakonitost vsakega izpodbijanega akta v vseh zadevah javnopravne narave. Ustava poleg tega vpeljuje upravni spor (in ne več le t. i. kvaziupravni spor iz 66. člena (starega) ZUS tudi za varstvo vseh ustavnih pravic, ki nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva in to tudi pred kršitvami z dejanji, ne le z akti. […]
61Smiselna uporaba (starega) ZUS glede na 157. člen pomeni, da se odločanje sodišča v upravnem sporu, in s tem presoja izpodbijanih aktov z vidika zakonitosti, širi z dosedanjih ‘upravnih aktov, s katerimi državni organi, organizacije združenega dela ali druge samoupravne organizacije ali skupnosti v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari’ na vse dokončne posamične akte in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V navedenem okviru pa se širi tudi obseg odločanja sodišča v upravnem sporu, kadar gre za t. i. ‘upravni akt’, saj odloča po določbi 1. odst. 157. člena pristojno sodišče v upravnem sporu tudi v primeru, če gre za odločanje o pravnih koristih posameznika in organizacij in ga ne omejuje izrecno na upravno stvar.
62Izpodbijani akt Stanovanjskega sklada predstavlja posamični akt, zoper katerega je po Ustavi zagotovljeno sodno varstvo v obliki upravnega spora. Ugotavlja namreč, da je bil sklep upravnega odbora kot pritožbenega organa Sklada izdan v postopku dodeljevanja posojil, predpisanega z zakonom oziroma pravilnikom, in da kot tak predstavlja dokončen posamičen akt. Nadalje, da je bil izdan s strani organa Stanovanjskega sklada kot nosilca javnih pooblastil in sicer v okviru njihovega izvrševanja, da se z izpodbijanim sklepom odloča o dodelitvi ugodnega posojila posamezniku in s tem o pravni koristi posameznika, ki jo daje Stanovanjski zakon – SZ, ter da drugo sodno varstvo, kot pravilno ugotavlja Vrhovno sodišče, z zakonom ni predvideno.«
63OdlUS V, 189, Up-277/96 z dne 7. 11. 1996: »Pravica do sodnega varstva iz 23. člena pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobna pravica je zagotovljena tudi s 1. odst. 6. člena EKČP, le da je tam pravica do sojenja ‘v razumnem roku’ zagotovljena le za sojenja o ‘civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah’. Člen 120 v 3. odst. še posebej zagotavlja sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Za varstvo pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja je v našem pravnem sistemu na voljo le sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja ali opustitve po 2. odst. 157. člena. […]
64V obravnavanem primeru gre za primer, ko je potrebno oceniti zakonitost dejanj uradne osebe upravnega organa, ki trajajo po navedbah pritožnice kontinuirano že več kot eno leto, in pritožnica zaradi pravne praznine, ki jo je povzročil zakonodajalec, nima drugega sodnega varstva kot varstvo v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem. Pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena nedvomno zahteva, da Vrhovno sodišče kljub svoji preobremenjenosti z zadevami v upravnem sporu postopa v zadevah iz 2. odst. 157. člena hitro in da uporabi posebne določbe (starega) ZUS. Zaradi drugačne interpretacije nastalega pravnega položaja v zvezi z uporabo določb (starega) ZUS v postopkih na podlagi 2. odst. 157. člena je v obravnavanem primeru prišlo do očitne kršitve pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena, ki v specifičnih primerih, ko gre za primer sodnega varstva zoper kršitve z dejanji, zahteva hitro in prednostno obravnavanje. To je izrecno določeno v določbah členov 68–76 (starega) ZUS, ki jih je potrebno uporabiti tudi v postopku specifičnega upravnega spora na podlagi 2. odst. 157. člena, torej upravnega spora ne zaradi kršitve ustavne pravice s posamičnim aktom javnopravne narave (ti so zajeti že v 1. odst. 157. člena), ampak predvsem z dejanji – in morda še z zasebnopravnimi akti (kolikor se varstvo ustavnih pravic razteza tudi na kršitve s takimi akti).«
65OdlUS VII, 140, U-I-146/98, Ur. l. 51/98: »Ustava določa v 1. odst. 23. člena, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva je človekova pravica in je kot takšna deležna posebnega pravnega režima, ki ga v temelju opredeljuje 15. člen. Po določbi 3. odst. tega člena so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Po 3. odst. 120. člena je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. V 157. členu pa Ustava opredeljuje upravni spor in v prvem odstavku določa, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
66Nedvomno pa mora prav zaradi 3. odst. 120. člena in predvsem zaradi 1. odst. 23. člena v določenih primerih sodno odločanje nadomestiti upravno odločanje – to pa je v tistih primerih, ko bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, ker na primer zaradi nedelovanja uprave ali iz drugih utemeljenih razlogov posameznik sploh ne bi mogel, ali vsaj ne učinkovito, uveljavljati svojih pravic oziroma varovati svojih pravnih koristi. Tudi ureditev v ZUS izhaja iz tega, da je upravni spor o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi organi državne uprave, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, odločajo o pravicah (1. in 2. odst. 1. člena ZUS). V primerih, ki jih zakon določa (2., 61., 62., 63. in 65. člen ZUS), odloči sodišče o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe.«