Miran Blaha, 2002

12US je z OdlUS VII, 199, U-I-230/96 z dne 28. 10. 1998 zavrnilo pobudo sindikata kot očitno neutemeljeno. Navedlo je, da ni v neskladju z Ustavo, da zakonodajalec nekatera vprašanja pravice do stavke ureja z zakonom. Glede zakonske ureditve, ki predpisuje vnaprejšnjo napoved stavke, pa je očitno štelo, da presega zgolj določitev načina uresničevanja pravice do stavke in pomeni (glede na posledice opustitve te dolžnosti) že njeno omejevanje. Ne glede na to pa naj bi taka ureditev prestala test sorazmernosti: očitno naj bi bila nujna, primerna in sorazmerna. Nasproti pravici delavcev do stavke postavlja pravico delodajalca do lastnine (33. člen) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen). Vprašanje pa je, ali je ustrezno (prav), da je US o tem odločilo s sklepom na podlagi 2. odst. 26. člena ZUstS in s tako skopo (pomanjkljivo) obrazložitvijo, oziroma glede ugotovitve, da gre za poseg v ustavno pravico in ne le za določitev načina uresničevanja, celo brez obrazložitve.

13US je v utemeljitvi OdlUS III, 38, U-I-193/93, Ur. l. 35/94 navedlo, da »objektivnega in subjektivnega omejevanja stavke s strani zakonodajalca v nekaterih vrstah dejavnosti ni mogoče ostro ločevati. Vsebinsko omejevanje stavke z natančno navedbo nalog, ki jih je med stavko zaradi javnega interesa treba opravljati, lahko pripelje do tega, da bo določenemu številu delavcev v nekaterih službah dejansko prepovedana«. Enako stališče je ponovilo tudi v OdlUS VIII, 219, U-I-136/97, Ur. l. 92/99. Taka interpretacija je sporna, saj kljub jasni ustavni normi dopušča tudi omejevanje pravice do stavke po subjektivnih kriterijih. Iz odločbe izhaja, da Ustava v 2. odst. 77. člena ne dovoljuje subjektivnega omejevanja pravice do stavke v tem smislu, da se določeni kategoriji delavcev (delavcem v določenih službah) stavka sploh prepove. Prepoved stavke nekaterim skupinam delavcev s tem, ko se naštevajo naloge, ki jih morajo ti delavci opravljati med stavko, naj ne bi pomenila subjektivne prepovedi stavke. Prepovedana bi bila le tistim, ki morajo delati zaradi opravljanja nalog, ki se morajo zaradi javne koristi opravljati tudi med stavko. Tako stališče pa v bistvu pomeni, da je posameznim skupinam delavcev v določenih službah mogoče subjektivno prepovedati stavko.

14V zadevi OdlUS VIII, 219, U-I-136/97, Ur. l. 92/99 pa neposredni predmet presoje ni bilo zakonsko omejevanje stavke delavcev javnega podjetja, ki opravlja dejavnost železniškega prometa. US je presojalo ustavnost in zakonitost oblastnega akta Vlade, s katerim naj bi bila omejena pravica do stavke. Izpodbijani sklep je Vlada lahko sprejela na podlagi 15. člena ZStk kot nujen ukrep za preprečitev nepopravljivih škodljivih posledic oziroma za zagotovitev opravljanja zakonsko določenega minimuma delovnega procesa in izpolnjevanja mednarodnih obveznosti v času stavke: »Določba 15. člena ZStk daje Vladi podlago za sprejem ‘nujnih ukrepov, predvidenih z Ustavo in zakonom’ – torej konkretnih ukrepov v primeru konkretne stavke. Pogoj za sprejem takih ukrepov je ocena, da bi s kršitvijo 1. odst. 5. člena, 1. odst. 7. člena in 1. odst. 11. člena ZStk utegnila nastati neposredna nevarnost ali izjemno hude posledice za življenje in zdravje ljudi ali njihovo varnost in varnost premoženja ali druge škodljive nepopravljive posledice. Take ocene ni mogoče dajati vnaprej in abstraktno (na splošno) za vse bodoče stavke, ampak le za konkretno stavko. Vlada mora torej v vsakem primeru posebej najprej oceniti, da organizacija in vodenje stavke ogroža varnost in zdravje ljudi in premoženja ter onemogoča nadaljevanje dela po končani stavki (1. odst. 5. člena ZStk), oziroma da nista zagotovljena minimum delovnega procesa in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti (1. odst. 7. člena ZStk).« Bistvena za oceno skladnosti Sklepa s 77. členom Ustave je bila ugotovitev, da Sklep ne omejuje pravice do stavke preko omejitev, določenih v 1. odst. 9. člena Zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske Železnice – ZNOFP. Za zagotovitev tega minimuma morajo delavci že na podlagi 3. odst. 9. člena ZNOFP opravljati vse potrebne storitve oziroma dela in naloge. Problem je bil očitno drugje: v opredelitvi, katere storitve – in s tem, katera dela in naloge – spadajo v minimalni obseg železniškega prometa.

15Z OdlUS VI, 170, U-I-345/94 z dne 11. 12. 1997 je bila zavržena pobuda dveh sindikatov zoper določbo Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. 72/94). Po izpodbijani določbi morajo domači prevozniki, ki opravljajo prevoze oseb v cestnem prometu, v času stavke zagotoviti izvajanje mednarodnega linijskega prevoza oseb, ki je določen z mednarodnimi pogodbami, in v medkrajevnem, primestnem in mestnem prometu zagotoviti izvajanje nemotenega poteka prevozov oseb v okviru voznih redov (dnevna migracija): »Domači prevoznik je po 5. točki 2. člena obravnavanega zakona fizična ali pravna oseba s sedežem v RS, ki ima licenco za opravljanje prevoza oseb ali stvari v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu. Izpodbijana določba torej nalaga obveznost prevozniku, ki ga je v kontekstu zakona razumeti kot delodajalca. Če bi Zakon hotel omejiti pravico do stavke delavcev, zaposlenih pri cestnih prevoznikih, bi moral to tako tudi določiti. Zakon pa govori le o tem, kaj morajo v času stavke zagotoviti prevozniki (delodajalci). Delodajalcem naložena obveznost ne zadeva delavcev, ker jim pravice do stavke (podrobneje urejene v 2. in 5. členu ZStk) ne omejuje, saj te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi na njeni podlagi delodajalec smel omejevati delavcem pravico do stavke. Glede na to delavci oziroma sindikata kot njihova predstavnika nimajo pravnega interesa v smislu 24. člena ZUstS za vložitev pobude za začetek postopka in je bilo treba vlogi zavreči.« Pravni interes za izpodbijanje take določbe naj bi imel torej delodajalec, vendar ne zaradi poseganja v njegovo pravico do stavke. Določba 77. člena delodajalcem ne zagotavlja pravice do stavke (ali t. i. izprtja) in je tudi noben zakon ne ureja. Lahko bi šlo za poseg v kakšno drugo ustavno pravico (na primer iz 33. ali 74. člena). Če delodajalec namreč v takem primeru ne sme zahtevati od svojih delavcev, da tudi v času stavke opravljajo tista dela, ki zaradi javnega interesa zagotavljajo minimum delovnega procesa (kot to na primer velja pri železniškem prometu), bi moral delodajalec to zagotoviti na drug način. Najbolj logična je zaposlitev drugih delavcev, kar je po 1. odst. 14. člena ZStk dopustna izjema od siceršnje prepovedi zaposlovanja novih delavcev zaradi zamenjave stavkajočih delavcev.