Ustavnosodna presoja
Lovro Šturm, 2002
20OdlUS IV, 110, U-I-124/95, Ur. l. 68/95: “Ob tem je potrebno opozoriti tudi na 59. člen, ki določa, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Država je v okviru svojih možnosti dolžna ustvarjati pogoje za uresničitev te svoboščine. To je možno samo z ustrezno aktivno kulturno politiko, ki po pravilih stroke najprej identificira, v katerih primerih gre za znanstveno in umetniško ustvarjanje, ki ga v interesu javnosti želi podpirati, in za te primere nato skuša zagotoviti ustrezne pogoje. Tudi iz obrazložitve predloga izpodbijanega zakona (takrat še pod imenom Zakon o organiziranju in financiranju na področju kulture) izhaja, da so bili temeljni cilji tega zakona vzpostaviti take zakonske rešitve in mehanizme, po katerih bo mogoče uresničevati, med drugim, tudi vsebinske cilje, in sicer uveljavitev kulturne politike kot enakovrednega dela politike ter zagotovitev javnega interesa na področju kulture, pri čemer Zakon izhaja iz ustavnega načela, da je delovanje na področju kulture svobodno. Zato omejuje poseganje države le na zagotavljanje javnega interesa na tem področju in vzpostavlja predvsem mehanizme in instrumente za njegovo izvajanje. Hkrati uzakonja tudi pravila, po katerih se oblikuje in izvaja kulturna politika.”
21OdlUS VII, 14, U-I-34/94, Ur. l.18/98, tč. 33 in 41: »Svoboda znanosti se izraža v dveh aspektih. Najprej kot individualna negativna pravica, na drugi strani pa kot močna institucionalna pravica. Pravica do svobodnega znanstvenega in umetniškega ustvarjanja na eni strani prepoveduje državi sprejemanje ukrepov, ki bi posegli v to ustvarjanje tako, da bi ga omejevali ali preprečevali, na drugi strani pa ji nalaga obveznost, da zaradi zagotovitve popolnega uživanja te pravice sprejme potrebne ukrepe, ki bodo z ustrezno zagotovitvijo denarja, osebja in z določitvijo organizacijskih okvirov zagotavljali ohranitev, razvoj in širjenje znanosti in kulture in prenos znanja na naslednje generacije. Ob določanju vsebine svobode znanosti in umetnosti nas ne sme zavesti precej razširjena napačna predstava, da je znanost samoreguliran podsistem, ki proizvaja resnico in inovacije samodejno in spontano.«
22OdlUS VII, 69, U-I-243/95, Ur. l. 35/98: »[…] Visokošolski učitelji – ne samo redni profesorji – so nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega dela na univerzi. […] V skladu s 14. členom mora biti zato vsem nosilcem izobraževalnega, umetniškega in znanstvenoraziskovalnega dela zagotovljena enaka (enakopravna) možnost sodelovanja v najvišjem strokovnem organu univerze, ne samo rednim profesorjem […].«