Barbara Kresal, 2002

14Up-210/00 z dne 3. 7. 2001, tč. 7: »Ustava v 52. členu zagotavlja invalidom varstvo. Ena od posebnih oblik tega varstva je tudi določba 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, po kateri so delodajalci dolžni delovne invalide III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim na drug način zagotoviti delo. Toda to ne pomeni, da delovnemu invalidu ne bi moglo prenehati delovno razmerje iz drugih zakonsko določenih razlogov (npr. zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, zaradi neopravičene odsotnosti z dela, prenehanje delovnega razmerja za določen čas, stečaj). Eden od zakonsko predpisanih razlogov za prenehanje delovnega razmerja tujih delavcev pa je tudi potek veljavnosti delovnega dovoljenja. V teh primerih odločitev ni neposredno povezana z invalidnostjo delavca in tudi ne posega v njegove pravice iz naslova invalidnosti, ki jih lahko uveljavlja v okviru pravic iz invalidskega zavarovanja.« Enako je glede vprašanja, ali delovnemu invalidu – tujcu lahko preneha delovno razmerje zaradi poteka delovnega dovoljenja, US že odločilo v zadevi OdlUS IX, 127.

15OdlUS IV, 147, Up-39/94 z dne 4. 4. 1995, tč. 4: »Ne ZPIZ ne ustavna določba 50. člena ne zagotavljata zavarovancu vnaprej nekih točno določenih pravic, ampak uveljavljata sistem ukrepov in pravic, ki zavarovancem omogoča uveljavitev pravice do socialne varnosti. Enako velja za določbo 52. člena, ki poleg varstva posebej izpostavlja pravico invalidov do usposabljanja za delo. Tudi ta pravica gre invalidom »v skladu z zakonom«, torej pod pogoji in v obsegu, ki jih določa zakon.«

16OdlUS VII, 24, U-I-310/96 z dne 5. 2. 1998, tč. 12: »Posebna omemba invalidov v Ustavi pa še ne pomeni, da bi zakonodajalec podobnega načina financiranja, kot ga je zagotovil invalidskim organizacijam, ne smel zagotovili tudi drugim organizacijam, katerih naloge prav tako šteje kot pomembne pri uresničevanju načela socialne države.«

17OdlUS V, 165, U-I-183/93, Ur. l. 75/96, tč. 7 in 9: »[…] je razvidno, da je zakonodajalec pri urejanju obravnavane davčne oprostitve očitno zasledoval cilj, da se oprostitev omeji na najhujše primere trajne telesne ali duševne prizadetosti in to takšne vrste, ki so zaradi težav prizadetih oseb pri gibanju neposredno povezani s predmetom davčne oprostitve – osebnim avtomobilom. […] določba obravnavane četrte alinee, s tem pa tudi celotna izpodbijana zakonska določba ni v skladu s 14. členom. Pravico do davčne oprostitve namreč veže poleg objektiviziranih, preverljivih in nearbitrarnih pogojev telesne ali duševne prizadetosti ter potrebe po negi in pomoči drugih še na neopredeljen in s tem nepreverljiv pogoj ‘priznanega stanja stopnje invalidnosti iz prejšnjih alinej po posebnih predpisih’, s tem pa ne zagotavlja enakosti med upravičenci […].«

18OdlUS X, 23, U-I-216/98, Ur. l. 16/2001, tč. 7 in8: »Zakonsko opredeljena neposredna uporaba za življenje in delo v primeru, ko gre za avto, nedvomno ne pomeni, kot je to predpisano v ocenjevanih podzakonskih določbah, uporabe avta izključno za osebni prevoz, saj je tak prevoz le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Neposredna uporaba pa ne pomeni nujno tudi hkratnega prevoza invalida. […] je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve. […] Navedena oprostitev sicer res lahko povzroča težave pri ugotavljanju, ali so posamezne vožnje res v zvezi z oskrbo invalida ali pa gre za izkoriščanje ugodnosti pri oprostitvi carine. Vendar pa zlorab zakonsko dane pravice ni mogoče omejiti s podzakonskim predpisovanjem takšnih načinov uporabe, ki dano pravico ožijo. Glede na navedeno pomenijo ocenjevane podzakonske določbe, ki neposredno uporabo opredeljujejo kot izključno osebni prevoz invalida, zoženje zakonsko določene meje, zaradi česar so v neskladju z 8. točko 161. člena Carinskega zakona – CZ ter z 2. odst. 120. člena.« Kršitev načela zakonitosti tudi v zadevi OdlUS IV, 4 v zvezi z višino nadomestila za invalidnost.

19V zvezi z vojnimi invalidi, civilnimi invalidi vojne glej tudi prakso pri 50. členu, glede zdravstvenega varstva pa pri 51. členu.