Barbara Kresal, 2002

21OdlUS VII, 139, U-I-125/97, Ur. l. 51/98, tč. 7 in 11: »Ustava v 2. odst. 50. člena državi nalaga urejanje obveznega zdravstvenega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Po 1. in 2. odst. 51. člena ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev določa zakon. […] Zdravstveno varstvo med drugim obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. Zdravstveno zavarovanje je obvezno in prostovoljno.«

22OdlUS II, 124, U-I-154/92 z dne 23. 12. 1993: »ZZVZZ pomeni prehod iz prejšnjega sistema nacionalnega zdravstvenega varstva, v katerem so imeli vsi zaposleni in vsi prebivalci RS vse pravice do zdravstvenega varstva, ki so bile odvisne le od zdravstvenega stanja posameznika, v sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, kjer je obseg pravic vezan na vključitev v obvezno zavarovanje in na plačilo določenega prispevka. […] Obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je različen. Obseg je določil zakon glede na stopnjo družbenega interesa za solidarno pokrivanje določenih programov in tveganj in glede na prizadevanja, da bi se ljudje za določena tveganja, na katera lahko delno tudi sami vplivajo, posebej zavarovali. Zato zakon razlikuje posamezne skupine zavarovancev in posamična bolezenska stanja. […] Odločilna za presojo skladnosti izpodbijane zakonske ureditve z Ustavo je v tem primeru določba 2. odst. 51. člena, po kateri zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, torej obseg teh pravic. Iz tega sledi, da Ustava dopušča, da se zdravstvene storitve, ki ta obseg presegajo, pokrivajo bodisi z neposrednim plačilom pacienta bodisi s plačilom iz sredstev, zbranih v okviru prostovoljnega zavarovanja pri zavodu ali zavarovalnici.«

23OdlUS V, 89, U-I-30/96 z dne 30. 5. 1996, tč. 5 in 6: »Pravica do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva (50. in 51. člen) je že po svoji naravi ena od takih človekovih pravic, ki jih ni mogoče uveljavljati neposredno na temelju Ustave, temveč je treba tako njihove temeljne vsebine in omejitve kot mnoge podrobnosti o pogojih in načinih njihovega uveljavljanja določiti šele z zakonom. […] Kar zadeva pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo delavca od dela zaradi bolezni ali poškodbe do 30 dni, jo je zakonodajalec zagotovil in uredil tako, da jo je naložil – v skladu s kolektivno pogodbo – delodajalcu. S tem je hkrati odločil, da ta pravica […] ne sodi med vsebine obveznega zavarovanja. […] Za tako razmejitev je imel zakonodajalec pooblastila v 50. in 51. členu. Ocena o tem, ali je razmejitev tudi najprimernejša, pa spada v polje njegove proste presoje.«

24OdlUS VIII, 220, U-I-294/96 z dne 13. 10. 1999, tč. 4: »Na podlagi pooblastila iz 2. odst. 51. člena obseg in vsebino pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev določa ZZVZZ. Pravice do zdravstvenih storitev so navedene zlasti v 23. členu navedenega zakona, kjer je določeno tudi, v kakšnem deležu je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo navedenih storitev. Zakonodajalec pa je s 26. členom pooblastil Zavod, da v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, določi natančnejši obseg storitev iz 23. člena ter standarde in normative teh storitev.«

25OdlUS VIII, 281, U-I-50/97, Ur. l. 109/99, tč. 4, 6 in 7: »Sistem pravic, in v tem okviru tudi njihove omejitve, lahko ureja le zakon. Ko US presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, ki mu je dal podlago za določitev podrobnejšega načina izvrševanja posameznih pravic oziroma obveznosti, presoja zlasti, ali podzakonski predpis zakonsko normo razčlenjuje v okviru, ki je dopuščen takšnemu aktu. Zakonske določbe se lahko dopolnjujejo le toliko, da z dopolnjevanjem udejanjajo smisel zakonske norme, iz katere izhajajo. To pomeni, da morajo imeti upravni organi in tisti, ki izvajajo javna pooblastila, za svoje normiranje v zakonu izrecno določen ali iz njega vsaj ugotovljiv okvir in podlago. Tak podzakonski akt ne sme v vsebinskem smislu določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov. […] Podzakonski akt zato ne sme na novo določati pravic in obveznosti, ker je to v skladu z načelom demokratične in pravne države pridržano Ustavi in zakonu. […] Z izpodbijano določbo so Pravila OZZ kot splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, samostojno uredila nov primer izgube pravice do nadomestila plače za začasno zadržanost od dela in s tem zožila zakonsko ureditev. […] izpodbijana določba krši načelo legalitete iz 2. odst. 120. člena in 3. odst. 153. člena.«

26Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so bila predmet ustavnosodne presoje v številnih zadevah. V teh zadevah je praviloma osrednje vprašanje, ali je kršeno načelo legalitete. Pravila so bila uspešno izpodbijana, npr.: v navedeni zadevi glede določitve primerov izgube pravice do nadomestila plače; v OdlUS VII, 139 glede pravice do proste izbire zdravnika – v tej zadevi je US med drugim poudarilo: »Zakon določa pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, pri čemer ta pravica ni omejena le na primarno, osnovno zdravstveno dejavnost. […] Pravila OZZ so z obravnavano določbo prekoračila okvir, ki je dopuščen podzakonskemu aktu, saj le-ta ne sme spremeniti ali samostojno urediti pravic in obveznosti. […] Podzakonski akt sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Stremeti mora za tem, da zakonsko normo razčleni le toliko, da bo dosežen njen cilj.«; v zadevi OdlUS VII, 175 glede omejitev števila poskusov zunajtelesne oploditve, ki se pokrivajo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja iz sredstev ZZZS (v tej zadevi pa US Pravil ni presojalo z vidika načela zakonitosti, ampak z vidika načela zaupanja v pravo iz 2. člena glede dopustnosti spreminjanja, zmanjševanja pravic za naprej). Ni kršitve: npr. v OdlUS IX, 232 v zvezi z določitvijo primerov, ko zdraviliško zdravljenje ni strokovno utemeljeno in se ne pokriva iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (»Pravila ne presegajo okvirov, ki jih je z izvršilno klavzulo iz 26. člena ZZVZZ določil ta zakon.«); OdlUS VIII, 220 v zvezi z določitvijo standardov in trajnostno dobo slušnih aparatov (»V obravnavanem primeru, ko je s Pravili podrobneje urejena pravica do tehničnega pripomočka, je treba upoštevati, da gre pri določanju standarda pri tovrstnih napravah za odločanje o strokovnih, medicinskih in tudi tehničnih vprašanjih, ki niso primerna za zakonsko urejanje.«); OdlUS VI, 26 v zvezi s povračilom stroškov za zdravstvene storitve v tujini.

27OdlUS VI, 57, U-I-112/95, Ur. l. 34/97, tč. 13 in 14: »Po določbi 51. člena ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Vsebino in obseg te pravice torej določa zakon, stvar ustavnosodne presoje v konkretnem primeru pa je, ali je zmanjšanje namenskih sredstev za zdravstveno varstvo v določenem obdobju morda ustavno nedopustno zato, ker je že poseglo v ustavno zagotovljeno zdravstveno varstvo državljanov. US ocenjuje, da v konkretnem primeru do posega v ustavno pravico ni prišlo. Res je zakonodajalec z izpodbijanim zakonom posegel v namenska sredstva zdravstvenega zavarovanja, vendar pa pobudnik hkrati ne izkaže, da bi mu izpodbijani odlog plačila kot nosilcu onemogočil izvajanje nalog obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izkazal ni niti, da je zaradi posega prišlo do zvišanja prispevnih stopenj ali morda do zmanjšanja obsega storitev, ki jih zagotavlja v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. […] ima pobudnik kljub oziroma ob samostojnosti specializirane institucije javne porabe tudi poseben položaj kot javni zavod in izvajalec javne službe, za katerega je značilno, da mora država zaradi javne koristi zagotavljati njegovo delovanje, ne glede na to, koliko je pri tem sam uspešen.«

28Državni posegi v sistem financiranja obveznega zdravstvenega zavarovanja so bili predmet presoje še v zadevi OdlUS VI, 164 – zapadle terjatve ZZZS za plačilo prispevkov se konvertirajo v kapitalski delež ZZZS v podjetju – dolžniku; enak problem glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v zadevi OdlUS VI, 166; OdlUS IX, 96 – nadomestilo za čas bolezni tudi za brezposelne bremeni ZZZS.

29OdlUS III, 115, U-I-34/93 in U-I-33/93, Ur. l. 74/94: »Ustava v prvem stavku 147. člena določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Dajatve v smislu navedenega člena Ustave so obvezna plačila, pa naj se stekajo v proračun ali posebne sklade. Gre za pokrivanje javnega stroška, ki v danem primeru omogoča izvajanje ustavne pravice do socialne varnosti. […] Predlagateljevo sklicevanje na 87. člen je v obravnavanih primerih utemeljeno. Ne zadošča, da je višino obravnavanih prispevkov določil isti organ, kot je sprejel zakon, določena bi morala biti z zakonom.«

30Zadeva se nanaša na določitev višine prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z odlokom. V zvezi z vključitvijo določenega zavarovalnega primera v obvezno zavarovanje in naložitve obveznosti plačila prispevkov, pri čemer je bilo sporno določane pavšalnih zneskov prispevkov s sklepom ZZZS in ZPIZ, glej tudi kasnejšo zadevo OdlUS IX, 280 – iz obrazložitve: »S pobudama izpodbijana sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje sta pavšalne zneske prispevka za zavarovance po 21. členu ZIPZ-92 in po 17. členu ZZVZZ določila v okviru pooblastila. […] Nobenemu od izpodbijanih sklepov ni mogoče očitati neskladnosti z zakonom, ki je bil podlaga za njegov sprejem.«

31OdlUS VII, 238, Up-53/96, Ur. l. 77/98: »Čeprav je zdravje oziroma bolezen in v tej zvezi tudi delovna zmožnost lahko zelo subjektivno vprašanje, pa ni dvoma, da je zdravnik najbolj poklican dati strokovno medicinsko mnenje: gotovo o zdravstvenem stanju delavca, morda malo manj gotovo pa tudi o njegovi delovni zmožnosti. Tu je tudi ‘izvirni greh’ spora. Gre za razlikovanje med strokovnim (izvedenskim) mnenjem in pristojnostjo za odločanje o neki pravici posameznika. To, o čemer lahko odločajo pristojni organi ZZZS, je samo pravica do nadomestila plače iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pristojne organe določa 84. člen ZZVZZ, le-ti pa morajo o tej pravici odločiti v upravnem postopku (85. člen ZZVZZ). […] Z odločbo po 83. členu ZZVZZ pa se odloča samo o (ne)utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo. Gre za odločitev o dejstvu, za ugotovitev katerega so posebej določeni izvedenski organi. […] Izdajanje posebne odločbe po 83. členu ZZVZZ je zato nepotrebno. […] Bolj logično se zdi, da v postopku odločanja o pravici do nadomestila, pristojni organi iz 84. člena ZZVZZ zahtevajo strokovna mnenja od posebej za ta namen imenovanih (pooblaščenih) izvedenskih organov. […] V teh postopkih sodelujejo zdravniške komisije kot izvedenski organi – torej kot strokovni medicinski organi, katerih mnenja naj bi bila le podlaga za odločitev o neki pravici zavarovanca. V tem smislu je treba razumeti tudi določbo 2. odst. 266. člena Pravil, po kateri zdravniške komisije ne postopajo po pravilih upravnega postopka. Gledano skupaj s 1. odst. 264. člena Pravil (oziroma 85. členom ZZVZZ) naj bi to pomenilo, da zdravniške komisije ne odločajo o pravicah zavarovancev. Tako je izrecno zapisano tudi v 262. členu Pravil. Vendar že ZZVZZ sam daje mnenjem zdravniških komisij naravo odločitve o pravicah zavarovancev. […] Obstoječa zakonska ureditev v 82. in 83. členu ZZVZZ ni v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen) in posredno tudi ne s pravico do sodnega varstva (23. člen). […] V primerih, ko gre za odločanje o zdravju (v skrajnem primeru celo o življenju) posameznika, je spoštovanje pravice do učinkovitih pravnih sredstev in do odločanja brez nepotrebnega odlašanja še toliko pomembnejše. US se ne spušča v presojo, kako je urejeno razmerje med pacientom in zdravnikom, kar je predvsem strokovno in etično vprašanje. Zdravniške odločitve pa imajo vpliv tudi na pravice posameznika na drugih področjih – v obravnavanem primeru na pravice iz zdravstvenega zavarovanja in pravice iz delovnega razmerja, deloma pa tudi na pravice iz invalidskega zavarovanja. Zakonodaja bi morala postopek uveljavljanja pravic in varstva posameznika, kadar je podlaga za (ne)priznanje pravic odločitev zdravnika ali zdravniške komisije, urediti tako, da – ob zagotovljeni možnosti presoje tudi strokovnih odločitev – zagotovi hitro in učinkovito možnost do pravnih sredstev in do sodnega varstva.«

32Spornost ureditve postopka za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in v tej zvezi pomen odločitev osebnega zdravnika in zdravniških komisij I. in II. stopnje je bil izpostavljen že v zadevi OdlUS V, 89, vendar takrat neuspešno.

33OdlUS VII, 114, Up-181/95 z dne 28. 5. 1998: »Ker ima ugotovitev in mnenje zdravniške komisije o začasni nezmožnosti za delo naravo dejanske ugotovitve izvedenskega organa (izvedenca), torej naravo dokaza v postopku odločanja o pravici zavarovanca, je napačno stališče Vrhovnega sodišča (in predhodno tudi ZZZS), da so za odločitev o tej pravici ‘pomembni le podatki in dejstva, ki so bila zbrana v zdravstveni dokumentaciji do dne, ko je odločala zdravniška komisija prve stopnje’. […] bi bila lahko odločilna dejstva, ki bi bila zbrana v zdravstveni dokumentaciji do dne, ko je bila izdana dokončna upravna odločba (83. člen ZZVZZ) in ne le tista, ki so bila zbrana do dne, ko je o tem odločala zdravniška komisija I. stopnje. […] Vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan, in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja.«

34V zvezi z 22. členom glej npr. tudi OdlUS V, 65.