Lovro Šturm, 2002

30US je na en vidik načela o ločitvi države in verskih skupnosti opozorilo v OdlUS II, 23, U-I-25/92, Ur. l. 13/93. Navedlo je: »Država in verske skupnosti so ločene. Bistveno za sistem ločitve je, da so cerkvene organizacije in ustanove vezane na državno pravo in so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov. Ti subjekti so bili tako v času podržavljenja njihovega premoženja kot tudi v celotnem obdobju do sprejetja zakona o denacionalizaciji po predpisih, ki so veljali v tem času, obravnavani kot domače pravne osebe in jih kot take opredeljuje tudi pozitivno pravo.«

31V OdlUS V, 174, U-I-107/96, Ur. l. 1/97 je US priznalo cerkvam in verskim skupnostim vlogo obče koristnih ustanov (tč. 28), identično je stališče US tudi v OdlUS VI, 69, U-I-121/97, Ur. l. 34/97. Pri tem velja opozoriti, da US vloge obče koristnih ustanov ni priznalo vsem verskim skupnostim vsevprek. Iz konteksta odločbe izhaja, da so s tem bile mišljene tiste cerkve oz. verske skupnosti, ki so bile delujoče na Slovenskem ob koncu druge svetovne vojne in ki so imele lastno premoženje, ki je bilo kmalu po letu 1945 podržavljeno.

32OdlUS VII, 190, U-I-326/98, Ur. l. 76/98. Podobno je stališče US o verskih skupnostih, ki so upravičenke za denacionalizacijo. »76. […] Verske skupnosti niso del državnega sistema (1. odst. 7. člena), vendar pa opravljajo pomembno družbeno funkcijo.«

33V novejši zadevi Mihael Jarc, U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, Ur. l. 101/2001, je US presodilo ustavnost 3. in 4. odst. 72. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI (glej tudi komentar 41. člena). US je izčrpno podalo svoje razumevanje 7. člena. V nadaljevanju sledijo poglavitne točke obrazložitve, nato pa LM sodnikov Testena in Ribičiča.

34»11. Ustava konfesionalne dejavnosti v (javnih in koncesioniranih) šolah posebej ne ureja, kar pomeni, da je niti ne prepoveduje niti ne zapoveduje. V 7. členu vsebuje le splošno načelo o ločitvi države in verskih skupnosti, na podlagi katerega je država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskemu delovanju. Na področju šolstva to pomeni, da verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka, to je niti del pouka v javni šoli niti del poučevanja v okviru javne službe šole, ki ji je država podelila koncesijo. Glede na to, da predstavlja koncesija podelitev pooblastila za opravljanje dejavnosti, katere trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja država v javnem interesu (Op. št. 5: Primerjaj definicijo javne službe, ki jo lahko opravlja koncesionar v 22. členu Zakona o zavodih – ZZ.), in glede na to, da država opravljanje te koncesionirane javne službe v celoti financira, morajo za njeno opravljanje veljati enaki pogoji, kot če jo opravlja neposredno od države (oziroma lokalne skupnosti ali mestne občine) ustanovljena javna šola.

3512. Načeloma pa ob spoštovanju splošne zapovedi ločitve države in verskih skupnosti velja svoboda delovanja verskih skupnosti (2. odst. 7. člena), ki se navezuje na splošno načelo demokratičnosti države (1. člen) in ki prav tako izhaja iz svobode vesti (41. člen). (Op. št. 6: Svoboda vesti namreč ne velja samo za posameznika kot fizično osebo, temveč tudi za pravne osebe zasebnega prava. Mnenje Evropske komisije za človekove pravice, izraženo v zadevi X. proti Švici, da je cerkev v svojih pravicah varovana le prek pravic njenih posameznikov, je bilo v zadevi Church of Scientology v. Švedska preseženo. Komisija je v tej zadevi poudarila, da je ustvarjena razlika med cerkvijo in člani umetna, in sprejela stališče, da je lahko cerkveno telo samo imetnik pravic iz 9. člena EKČP. Takšno stališče je bilo kasneje ponovno potrjeno v zadevi The Divine Light Zentrum proti Združeno kraljestvo. Glej Macdonald, Matscher, Petzold (ur.), The European System for the Protection of Human Rights, Martinus Nijhoff 1993, s. 448.) Pri tem je treba upoštevati, da so na podlagi 3. točke 18. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Ur. l. SFRJ, MP 7/71, Ur. l. RS, MP 9/92 – v nadaljevanju Pakt) dopustne le tiste omejitve svobode vere, ki jih določa zakon in ki so potrebne za zavarovanje javne varnosti, reda, zdravja, morale ali človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih, oziroma da so po EKČP in praksi ESČP dopustne le tiste omejitve, ki so nujne v demokratični družbi. (Op. št. 7: Drugi odstavek 9. člena EKČP. O standardu nujnosti v demokratični družbi tudi na primer v zadevi Kokkinakis proti Grčiji z dne 25. 5. 1993, A 260-A.) […]

3617. V tem primeru je zakonodajalec posegel v pozitivni vidik svobode vere (1. odst. 41. člena) in pravico staršev iz 3. odst. 41. člena zaradi varstva negativnega vidika svobode vere drugih otrok in njihovih staršev (2. odst. 41. člena). Za dosego tega cilja je bil poseg v pravico iz 1. odst. 41. člena nujen. Po določbi 2. odst. 41. člena imajo državljani pravico, da se glede verskega prepričanja ne opredelijo, pa tudi, da država prepreči vsakršno prisilno konfrontacijo posameznika s kakršnimkoli verskim prepričanjem. Demokratična država (1. člen) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen) pri izvajanju javne službe in v javnih institucijah dolžna zagotoviti nevtralnost in preprečiti prevlado ene vere oziroma filozofskega prepričanja nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Za dosego tega cilja je ustavno dopustno, da država z zakonom sprejme ukrepe, ki so nujno potrebni za zavarovanje negativnega vidika svobode vere in s tem tudi za uresničitev zapovedi nevtralnosti.

3718. Prav tako posegu v pozitivni vidik svobode vere ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče preprečiti prisilno soočenje nevernih oziroma drugače vernih posameznikov z vero, ki ji ne pripadajo. Ta poseg je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, če se nanaša na prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah. Te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku. (Op. št. 29: O spoznavnosti države posamezniku pri Novak B., ZZR LIX, 1999, s. 250.), zato je legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države najbolj dosledno ter strogo izpeljano. Glede na to, da javni vrtec oziroma javna šola ni manifestacija države samo pri izvajanju svoje dejavnosti izobraževanja in vzgoje (javne službe), temveč tudi kot javni prostor, načelna prepoved konfesionalne dejavnosti ne predstavlja nedopustnega nesorazmerja med pozitivnim vidikom svobode vere in pravic staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim prepričanjem na eni strani in negativnim vidikom svobode vere na drugi strani. Za primer, ko bi bilo izvajanje konfesionalne dejavnosti, ker v lokalni skupnosti zanjo ni drugih primernih prostorov, neizvedljivo, pa je že sam ZOFVI v 5. odst. 72. člena predvidel izjemo od splošne prepovedi konfesionalne dejavnosti v javni šoli in javnih vrtcih. Zakonska ureditev zato v tem delu ni v neskladju z 41. členom Ustave in 9. členom EKČP.

3819. Ni pa poseg v pozitivno svobodo vere in pravice staršev iz 3. odst. 41. člena sorazmeren v ožjem pomenu besede v delu, v katerem se nanaša na vrtce in šole s koncesijo zunaj opravljanja javne službe. Tu se namreč pridevnik javni ne nanaša na institucijo kot prostor niti se ne nanaša na celotno dejavnost, temveč samo na tisti del dejavnosti, ki ga država financira kot izvajanje javnoveljavnih programov. Načelo demokratičnosti (1. člen), svobode delovanja verskih skupnosti (2. odst. 7. člena), pozitivni vidik svobode vere (1. odst. 41. člena) in pravice staršev do vzgoje svojih otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem (3. odst. 41. člena) državi nalagajo, da dopusti (ne pa vsiljuje, pospešuje, podpira ali celo predpiše za obvezno) konfesionalno dejavnost v prostorih vrtcev in šol s koncesijo zunaj izvajanja javnoveljavnega programa, ki je financiran s sredstvi države. To pa še zlasti, ker obstajajo blažja sredstva za zavarovanje negativnega vidika svobode vesti. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu moramo v konkretnem primeru tehtati varstvo negativnega vidika svobode vere (oziroma svobode vesti) nevernih oziroma drugače verujočih na eni strani ter težo posledic, ki nastaja s posegom v pozitivni vidik svobode vesti in pravic staršev iz 3. odst. 41. člena na drugi strani. Tega sorazmerja, če kar na splošno prepovemo vsakršno konfesionalno dejavnost v vrtcu in šoli s koncesijo, ni. S takšno prepovedjo je namreč zakonodajalec upošteval le negativno versko svobodo, čeprav bi se njeno varstvo, kljub vzpostavitvi določene pozitivne verske svobode in pravic staršev do verske vzgoje svojih otrok, prav tako lahko doseglo z blažjim posegom. Primerjalnopravno teorija, zakonodaja in praksa kot taka blažja sredstva za zagotovitev negativnega vidika svobode vere omenjajo na primer prepoved obveznega obiskovanja verskega pouka; verski pouk je organiziran pred začetkom ali po koncu pouka, tako da lahko učenci, ki se verskega pouka ne želijo udeležiti, nemoteno odidejo domov. Tuji pravni teoretiki tudi opozarjajo, da je z vidika posameznikove negativne svobode vere ustavnopravno sprejemljivejše, da se učenci prijavljajo k verskemu pouku, ne pa da se morajo odjaviti. (Op. št. 30: O tem Heckel A., Avenarious H., Schulrechtskunde. Neuwied, Darmstadt, 1986, s. 358; pri nas tudi Novak B., 1998, s. 185–186.) To pa v konkretnem primeru pomeni, da teža posledic posega v pozitivni vidik svobode vere in pravice staršev iz 3. odst. 41. člena ni sorazmerna potrebi po zavarovanju negativnega vidika svobode vere drugih, ker je tega mogoče uspešno varovati tudi z blažjim sredstvom od tistega, ki ga vsebuje zakonska ureditev. Zato je izpodbijana določba v delu, ki se nanaša na vrtce in šole s koncesijo zunaj opravljanja javne službe, v neskladju z 41. členom. […]

3926. Opisano razlikovanje služi zagotovitvi svetovnonazorske nevtralnosti države in uresničitvi ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti (7. člen). Tako cilj (popolna preprečitev identifikacije države s katero od veroizpovedi) kot njegova uresničitev na področju javnega šolstva sta ustavno dopustna samo, kadar gre za javne vrtce in šole, ne pa tudi, kadar gre za konfesionalno dejavnost v vrtcih in šolah s koncesijo zunaj izvajanja javnega programa, financiranega s strani države.«

Pritrdilno LM sodnika Testena v strnjeni obliki

40(a) S tem, da je prepovedal opravljanje konfesionalne dejavnosti v prostorih vrtcev in šol s koncesijo tudi, kadar bi se te dejavnosti opravljale zunaj in ločeno od izvajanja javne službe, je zakonodajalec prekršil ustavne pravice ustanoviteljev iz 1. – in lahko tudi iz 3. odst. 41. člena.

41(b) Zakonodajalec mora dovoliti (in je že ustrezno dovolil) opravljanje konfesionalne dejavnosti tudi v prostorih javnih vrtcev in šol, zunaj in ločeno od opravljanja javne službe, če za opravljanje konfesionalne dejavnosti v lokalni skupnosti ni drugih primernih prostorov.

42(c) Zakonodajalec lahko po lastni presoji dovoli opravljanje konfesionalne dejavnosti v prostorih javnih vrtcev in šol zunaj in ločeno od opravljanja javne službe tudi ne glede na to, ali so izpolnjene posebne okoliščine iz prejšnje točke.

43(d) Kadar (če) zakonodajalec dovoli opravljanje konfesionalne dejavnosti v prostorih javnih vrtcev in šol, mora z ureditvijo zagotoviti spoštovanje določbe prvega stavka 2. odst. 7. člena (verske skupnosti so enakopravne).

44(e) Pri organiziranju in izvrševanju konfesionalne dejavnosti v prostorih vrtcev in šol s koncesijo ter javnih vrtcev in šol je treba zagotoviti spoštovanje negativnega vidika svobode vesti iz 2. odst. 41. člena.

Pritrdilno LM sodnika Testena (celotno besedilo)

45»1. Soglašam z odločitvijo, da je določba 72. člena ZOFVI v neskladju z Ustavo, če se nanaša na izvajanje konfesionalne dejavnosti v prostorih vrtcev in šol s koncesijo, v tistem delu, ki takšno dejavnost prepoveduje tudi zunaj opravljanja javne službe. Soglašam tudi s tem, da je US to protiustavnost samo ugotovilo, ne pa te prepovedi že kar razveljavilo – da bo imel zakonodajalec možnost predpisati pogoje za izvajanje te dejavnosti na način, ki ne bo posegal v negativni vidik svobode vesti tistih, ki uporabljajo storitve javne službe, pa se s to konfesijo ne identificirajo oziroma ne želijo na ta način izpovedovati svojega prepričanja. Ne soglašam pa z izbranim merilom presoje (1. odst. 7. člena), če se nanaša na prostore javnih vrtcev in šol. Poleg tega sem se zavzemal, naj se pri vrtcih in šolah s koncesijo kot merilo presoje upošteva tudi svoboda izpovedovanja vere njihovih ustanoviteljev.

462. Odločba temelji najprej na ugotovitvi, da načelo ločitve države od verskih skupnosti prepoveduje, da bi bile verske vsebine del javnega pouka, to je del pouka v javni šoli ali del poučevanja v okviru javne službe šole, ki ji je država podelila koncesijo: v tem delu za opravljanje te dejavnosti v šolah s koncesijo veljajo enaki pogoji, kot če jo opravlja neposredno od države ustanovljena javna šola (tč. 11 obrazložitve). S to ugotovitvijo soglašam. Odločba nadalje izhaja s stališča, da pa prepoved opravljanja konfesionalne dejavnosti v prostorih vrtcev in v šolskih prostorih zunaj izvajanja javne službe posega v svobodo otrok in njihovih staršev, da svobodno izpovedujejo vero, in pa v pravico staršev, da svojim otrokom zagotavljajo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem. Če pri oceni izpodbijane ureditve ostanem pri tem merilu presoje, lahko napravim sklep, da mora biti na podlagi določb 1. in 3. odst. 41. člena v načelu v prostorih (vseh) vrtcev in šol dovoljena tudi konfesionalna dejavnost (tako razumem tudi vsebino 15. točke obrazložitve), prepoved oziroma omejitev te možnosti pa predstavlja poseg v navedene ustavne pravice.

473. Podlago za zakonodajalčev poseg v te ustavne pravice predstavlja varstvo negativnega vidika svobode vesti: po 2. odst. 41. člena se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja. Teža teh dveh pravic, katerih pravilno ravnovesje naj bo merilo za ustavno skladnost zakonske omejitve opravljanja konfesionalnih dejavnosti, je, kot izhaja iz utemeljitve odločbe, enaka v obeh primerih: naj gre za javne šole ali pa za zasebne šole. Šele v 18. točki obrazložitve je v prid dopustnosti posega v javnih šolah navedena še določba 1. odst. 7. člena: Država in verske skupnosti so ločene. Ta določba naj bi glede prostorov javnih vrtcev in javnih šol dopuščala globlji poseg v ustavno pravico otrok in staršev po 1. in 3. odst. 41. člena. V tem delu je zame obrazložitev neprepričljiva. Možnost, da se določene konfesionalne dejavnosti – ne v organizaciji in pod patronatom države – opravljajo tudi v prostorih, ki so javna last, se ne dotika vprašanja ločenosti države in verskih skupnosti. Stališče, da so prostori javne šole oziroma vrtca manifestacija države, ki državo predstavljajo kot simbol, je v tem kontekstu pretirano in načelo ločitve države in verskih skupnosti prej krši kot pa uresničuje. V tč. 11 obrazložitve je sodišče navedlo, da načelo ločitve države in verskih skupnosti zavezuje državo k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskemu delovanju. Ali je res mogoče očitati državi, da do različnih verskih prepričanj ni nevtralna, če zunaj izvajanja javne službe da na razpolago prostore javnih vrtcev ali šol (pod enakimi pogoji vsem) verskim skupnostim tudi za opravljanje dejavnosti, ki jih v 4. odst. 72. člena ZOFVI označuje kot konfesionalne? Ali dovoljenost opravljanja takšnih dejavnosti pomeni že misijonarsko delovanje države? Ali pa je res nasprotno, da se s prepovedovanjem takšne dejavnosti v vseh primerih država izpostavlja nevarnosti, da sama krši navedeno ustavno načelo, ker kaže do religij netolerantnost? (Zakaj po moji presoji z izpodbijano ureditvijo glede prostorov javnih vrtcev in šol zakonodajalec vendarle ni prekršil tega vidika ločitve države in verskih skupnosti, glej v nadaljevanju v tč. 5). Trditev, da zakonska ureditev nedopustno podira ali pa niža ustavno določeni zid med cerkvami in državo in da država nedopustno podpira ali pa se identificira z določenim (verskim) prepričanjem že, če dovoli, da se v prostorih, ki so v njeni lasti, odvijajo aktivnosti skupin s takšnim prepričanjem, je neprepričljiva. Prej nasprotno: če bi država s sklicevanjem na ločitev države in verskih skupnosti preprečevala vsakršno uporabo svojih prostorov za aktivnosti skupnosti z verskim prepričanjem, dovoljevala pa aktivnosti skupinam z neverskimi prepričanji (na primer sestanek društva za pravico do umetne oploditve), bi sama kršila 41. člen, saj bi dajala prednost nekonfesionalnim opredelitvam in prepričanjem pred prepričanji z religiozno vsebino. Ne nazadnje tudi tradicionalno laična Francija dovoljuje npr. ustanavljanje vikariatov v javnih (srednjih) šolah, ameriško Vrhovno sodišče pa je ukazalo, da mora javno šolsko okrožje New York omogočiti klubu dijakov, da zunaj šolskih ur v prostorih javne šole organizira srečevanje otrok za molitev in študij Svetega pisma. Šolski prostori kot državni simboli tam s tem očitno niso dobili verskega obeležja.

484. Merilo presoje oziroma ustavno zasledovani cilj, ki državo upravičuje, da v prostorih šol in vrtcev omejuje konfesionalno dejavnost, je torej tudi, če se nanaša na prostore javnih vrtcev in šol, po mojem stališču lahko le 2. odst. 41. člena. Omejitve – če gre res za omejitve – na tej podlagi so dopustne le, če je nujno potrebno, da tisti, ki so upravičeni uporabljati (šolske) storitve javne službe, ne dobijo vtisa, da se opravlja tudi v imenu križa ali simbola kakšnega drugega verskega ali drugačnega prepričanja oziroma da so na ta način s strani države (neposredno ali pa preko njenega koncesionarja) konfrontirani s temi simboli, ne da bi se jim lahko izognili, ne pa tudi, če varujejo “nevtralnost?” šolskih prostorov samih po sebi kot simbola države. Če so na tehtnici sorazmernosti samo pravice staršev in otrok iz 1. in 3. odst. 41. člena na eni in pravice drugih uporabnikov javnih šolskih storitev iz 2. odst. 41. člena na drugi strani, bi moral biti tudi rezultat tehtanja enak za primer javnih šol in šol s koncesijo. Zame torej v odločbi ni prepričljivih razlogov, zakaj je ustavno dopustno, da v prostorih javne šole konfesionalna dejavnost praviloma sploh ni dovoljena, v zasebnih šolah in šolah s koncesijo pa takšne dejavnosti skladno z Ustavo ni mogoče prepovedati. Če gre tudi v javnih vrtcih in šolah za (enako močan) poseg v pravico staršev in otrok, bi bilo tudi v prostorih teh vrtcev in šol mogoče, s tem pa ustavno nujno, zagotoviti uresničevanje te ustavne pravice z milejšim posegom: takšnim, ki bi zagotovil uresničevanje negativnega vidika svobode vesti tako, da se osebe z drugačnim prepričanjem ne bi bile prisiljene neprostovoljno srečevati z izrazi verskih prepričanj.

495. Kako sem torej lahko soglašal z odločitvijo, da je poseg v koncesioniranih šolah ustavno nedopusten oziroma preglobok, enaka ureditev v javnih šolah pa da ni v neskladju z Ustavo? Po mojem stališču svoboda izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravica staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, ne daje posameznikom pravice, da od države zahtevajo, naj jim da na razpolago za organizirano izpovedovanje vere in za ustrezno svetovnonazorsko vzgojo otrok katerakoli javna sredstva (prostore in druge zmogljivosti), ki lahko služijo (tudi) v ta namen. Pozitivni vidik te pravice je namreč dovolj zaščiten že s tem, da država da (mora dati) svoje prostore na razpolago tudi za te namene, kadar v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov in pa s tem, da mora država tudi s pozitivnimi ukrepi zagotavljati dejanski obstoj zasebnega šolstva (tč. 21 in 22 obrazložitve). Ureditev vprašanja, kolikor velja za prostore javnih šol, torej po mojem stališču sploh ne posega v pravico iz 1. in 3. odst. 41. člena (pač pa, glede na to, da država lahko daje te iste prostore za nekatere druge dejavnosti, s katerimi se izpričujejo druge opredelitve in prepričanja, lahko v pravico do enakosti pred zakonom). Ureditev dovoljenosti konfesionalne dejavnosti v prostorih javnih šol – kadar imajo nosilci posameznih prepričanj dovolj možnosti za njihovo izražanje in starši dovolj možnosti za zagotavljanje verske in moralne vzgoje drugje – je torej v polju proste presoje zakonodajalca. Tu je tudi odgovor, zakaj vendarle ni v nasprotju z načelom ločitve države od verskih skupnosti, če se država – v polju svoje proste presoje – odloči, da v načelu ne bo dovoljevala konfesionalnih dejavnosti v prostorih javnih šol. Tehtanja torej v tem delu sploh ni bilo treba opraviti, zakonodajalec je lahko to dejavnost prepovedal, lahko pa bi jo bil – ob upoštevanju zahteve iz prvega stavka 2. odst. 7. člena – tudi dovolil, če bi pri tem zagotovil spoštovanje negativnega vidika svobode vesti.

506. Pri prepovedi opravljanja konfesionalne dejavnosti v zasebnih šolah s koncesijo pa ne gre le za vprašanje, ali je zakonodajalec (z drugimi ukrepi) zagotovil pravico otrok in staršev iz 1. in 3. odst. 41. člena. Tu namreč prepoved uporabe prostorov posega tudi v pravice verskih skupnosti kot ustanoviteljic zasebnih šol s koncesijo. Svobodo vesti v njenem prvem aspektu (svoboda imeti prepričanje – forum internum) res lahko glede na naravo te pravice uživajo samo posamezniki. Vendar svoboda vesti vključuje tudi svobodo izražanja (verskega) prepričanja in tudi posebno obliko svobode ravnanja. To pa poleg fizičnih oseb, (ne)vernikov, lahko uživajo tudi pravne osebe. Verskim skupnostim je ta vidik – svobodno (versko) delovanje – izrecno zagotovljen tudi po določbi 2. odst. 7. člena. Takšno stališče glede svobode vesti po EKČP izhaja tudi iz mnenj Evropske komisije za ČP, ki so navedena v odločbi v opombi št. 6. Ena od manifestacij verskega delovanja pa je ravno izvajanje konfesionalnih dejavnosti, kot jih opredeljuje 5. odst. 72. člena ZOFVI. Ta ustavna pravica pa se ne nanaša na vse šole, ampak le na tiste, ki jih ustanovijo verske skupnosti.

51Možnost otrok in staršev, da se izobražujejo oziroma vzgajajo drugje v lokalni skupnosti, pa ne odpravi posega v pravico verske skupnosti, da s svobodnim delovanjem izpoveduje svojo vero. Tega posega tudi varovanje negativnega vidika svobode vere neverujočih in drugače verujočih ne more upravičiti, ker je to varstvo, tudi kadar takšna šola opravlja (tudi) javno službo, mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Seveda pa zaradi varovanja negativnega vidika svobode vere v zasebnih šolah s koncesijo, ki so jih ustanovile verske skupnosti, tudi ni dopustno zahtevati, naj tudi verska skupnost kot ustanoviteljica z enakimi pogoji omogoča izvajanje konfesionalne dejavnosti v svojih prostorih tudi drugim verskim skupnostim. Morebitne takšne zahteve na posamezno versko skupnost ni mogoče nasloviti s sklicevanjem na prvi stavek 2. odst. 7. člena – ta postavlja omejitve le državni oblasti. Morebitna takšna zahteva bi, nasprotno, pomenila kršitev svobode vere te verske skupnosti.«

Pritrdilno LM sodnika Ribičiča

52»V 19. točki obrazložitve ugotavlja US, da poznajo primerjalnopravna teorija, zakonodaja in praksa blažja sredstva za zagotovitev negativnega vidika svobode, kot so prepoved obveznega obiskovanja verskega pouka, organiziranje tega pouka pred ali po koncu šole, da lahko drugi učenci odidejo domov in prijavljanje k verskemu pouku namesto odjavljanja. Sam sem se zavzemal, da se na tem mestu omeni tudi ‘zapoved nediskriminacije med posameznimi verskimi prepričanji – zlasti, da mora šola dati na razpolago prostore za pouk različnih verstev v enakovrednih terminih’. Menim, da bi takšno opozorilo na enakopravnost verstev predstavljalo koristno dopolnilo besedila o tem, kako se v različnih državah zagotavlja negativni vidik svobode. Brez tega dodatka bi bila primerjalnopravna informacija celovitejša in bolj prepričljiva. Večina je moj predlog po mojem prepričanju neupravičeno zavrnila. Toliko bolj, ker Ustava v 7. členu poleg načela ločenosti med državo in verskimi skupnostmi in načela o njihovem svobodnem delovanju, vsebuje ravno poudarek, na katerega opozarjam v tem LM: ‘Verske skupnosti so enakopravne […]’.«

Komentar ustavnosodne presoje

53V svojih odločitvah OdlUS II, 23, OdlUS V, 174, OdlUS VI, 69, OdlUS VII, 190 se je US omejilo na posamezne segmente iz razmerja med državo in verskimi skupnostmi. Iz teh odločitev je moč razbrati nevtralno opredeljevanje US, ki do verskih skupnosti ni neprijazno. V novejši zadevi Mihael Jarc, U-I-68/98 je US v obrazložitvi prvič obširno podalo razlago načela ločitve države in verskih skupnosti. S svojim razumevanjem svobode religije in svobode delovanja verskih skupnosti in s svojo razlago načela ločitve države in verskih skupnosti je v ustavno primerjalnem okviru evropskih držav umestilo RS na skrajni rob držav, ki jih doktrina označuje kot države z neprijaznim oz. do verskih skupnosti nestrpnim modelom ločitve. Dosledna uporaba stališča US bi namreč pomenila, da so prepovedani tudi npr. verski obredi v bolnišnicah (drugih kot javnih v RS ni), kapele v javnih domovih za upokojence, verski obredi v zaporih in v vojski. Na ta vidik odločitve prepričljivo opozarja v LM sodnik Testen. Iz LM sodnika Ribičiča izhaja, da naslavlja to, kar zavezuje državo, na vse šole, vključno tudi na zasebne šole, ki jih ustanovijo posamezne verske skupnosti. To stališče ni sprejemljivo, ker bi takšno vmešavanje države pomenilo odstop od načela države in verskih skupnosti.