Metoda Orehar Ivanc, 2002

32US doslej ni imelo priložnosti, da bi se pogosto srečalo z vprašanji glede pravic, zagotovljenih v 35. členu. Na nekatera vprašanja, povezana z vsebino določbe, je kljub temu že odgovorilo, pogosteje pa je mogoče zaslediti vsaj zametke teh odgovorov.

33V OdlUS VI, 158, U-I-25/95, Ur. l. 5/98, v kateri je razveljavilo z odložnim učinkom določbe ZKP, ki so dovoljevale prisluškovanje in druge t. i. posebne metode in sredstva, je US izpostavilo poseben pomen ustavnega varstva človekove osebnosti: »Posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34.–38. člen) in ki prepovedujejo vsem – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice. V skladu z načelom, da je tu prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, je po Ustavi prepovedan vsak poseg v naštete pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.« Na to stališče se je sklicevalo tudi v OdlUS VII, 56, U-I-158/95, Ur. l. 31/98, ko je presodilo skladnost določb Zakona o notranjih zadevah, ki so se nanašale na izvajanje posebnih operativnih metod in sredstev.

34Da je namen ustavnega varstva osebnostnih pravic v tem, da se posamezniku zagotovi možnost razvoja njegove osebnosti, je US navedlo v OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95, v kateri je odločilo, da je vsebina zahteve za razpis zakonodajnega referenduma, po kateri naj bi izgubile državljanstvo RS vse osebe, ki so ga pridobile na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS, v neskladju z Ustavo. Podobno je odločilo tudi v primeru, ko je pritožnica vložila ustavno pritožbo zaradi tega, ker ji je predstojnica preprečevala opravljati delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena: »Povsem nesporno pa je, da pa se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena, v tem primeru v pravico delavca do osebnega dostojanstva, ter v pravico iz 35. člena, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja delavčevih sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika.« (OdlUS VI, 183, Up-183/97 z dne 10. 7. 1997).

35O tem, v kakšnem razmerju sta posameznikova zasebnost in njegove osebnostne pravice, ali sta tudi telesna in duševna celovitost del zasebnosti oziroma osebnostni pravici (odgovor na to je pomemben zaradi tega, ker 2. odst. 37. člena določa (le) dopustne omejitve posameznikove zasebnosti, ne pa tudi drugih vidikov varstva osebnosti, zagotovljenih v 35. členu), se US še ni izreklo. Le posredno je mogoče sklepati, da se ti vidiki med seboj prepletajo (OdlUS VI, 183; OdlUS IX, 310; OdlUS X, 104, U-I-371/98, Ur. l. 48/2001), z vidika dopustnih omejitev pa to vprašanje še ni bilo postavljeno. US tudi še ni odločilo o vsebini pravice do telesne in do duševne celovitosti.

36O vsebini zasebnosti se je US izreklo v OdlUS IV, 38, Up-32/94 z dne 13. 7. 1995, v kateri je razveljavilo odločitvi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča v postopku zaradi motenja posesti in zadevo vrnilo v novo odločanje: »Človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen, je v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajen in bistven del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsem tvarnim v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti. Tudi zato je nedotakljivost stanovanja (36. člen), poleg tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) in varstva osebnih podatkov (38. člen), opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti. Omenjene tri pravice zgovorno kažejo na različnost vsebin zasebnosti, odsevajo tudi, kako se je v pravni doktrini in praksi postopoma oblikovala zavest o globalni človekovi pravici do zasebnosti – nikakor pa te pravice vsebinsko v celoti ne zaobjemajo.«

37Stališče je ponovilo v podobni zadevi OdlUS IX, 296, Up-60/00, Ur. l. 68/2000. V zadevi OdlUS VI, 158 je dodalo še primerjalnopravni vidik: »Po sodni presoji ESČP je zasebnost pogosto razumljena kot varstvo osebe v njenem bivalnem prostoru, kot obsežna negativna pravica varstva posameznika zoper posege države ali tretjih v njegovo zasebno sfero, osebnost in dostojanstvo. Na konferenci nordijskih pravnikov v Genfu leta 1967[1] so pravico posameznika v sferi zasebnosti opredelili preko poseganja vanjo. Kot poseg v zasebnost so opredelili ‘poseganje v zasebno in družinsko življenje ter dogajanje v domu, kot poseg v telesno in duševno nedotakljivost ali moralo in duševno svobodo, poseg zoper čast in dobro ime, odkrivanje neugodnih okoliščin iz zasebnega življenja, zasledovanje, opazovanje, prisluškovanje in sumničenje, zlorabo pisnih ali ustnih zasebnih sporočil, pridobivanje informacij, ki pomenijo poklicno skrivnost’. Preko pojma ‘zasebnost’ naj bi bila varovana tista sfera posameznikovega življenja, ki ne zadeva druge in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne. – Po ‘konceptu pričakovanja zasebnosti’, ki ga zastopa v svojih odločitvah Vrhovno sodišče ZDA[2], z vidika varstva zasebnosti ni bistveno, kje so prisluškovalne naprave nameščene, zunaj ali znotraj prostora, bistveno je, ali je oseba v določenem prostoru lahko računala, da ji je zagotovljena zasebnost. Pri tem sodišče tehta dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Za poseg v zasebnost gre po navedenem konceptu takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam. Tako je dom ponavadi prostor, kjer človek pričakuje zasebnost, vendar izjave, ki jih je izpostavil tretjim, niso zavarovane, ker ni izrazil namere, da jih bo obdržal zase. Po drugi strani pa pogovori na prostem niso zavarovani pred prestrezanjem, saj bi bilo takšno pričakovanje zasebnosti s stališča družbe neupravičeno. Kar oseba vede izpostavi javnosti, pa čeprav na svojem domu ali v pisarni, torej po konceptu pričakovanja zasebnosti ni predmet varstva. Kar pa skuša ohraniti kot zasebno, čeprav na javnosti dostopnem mestu, pa je lahko predmet ustavnega varstva: za poseg v zasebnost gre samo takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam.«

38O pojmu zasebnosti je US zavzelo stališče tudi v OdlUS IX, 310, Up-50/99, Ur. l. 1/2001, v kateri je odločilo o koliziji med varstvom zasebnosti in osebnostnih pravic na eni ter svobodo izražanja in svobodo umetniškega ustvarjanja na drugi strani. US je razveljavilo sodbe sodišč, ki so odločili v pravdnem postopku in s katerimi je bila dana prednost varstvu zasebnosti, ter v enem delu odločilo sámo, v drugem pa sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje. O pojmu zasebnosti je navedlo: »Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. […] Svoboden razvoj posameznikove osebnosti […] zahteva, da človeku ne gre samo za obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj.«

39Poseg v tako razumljeno zasebnost predstavlja poleg prisluškovanja in drugih posebnih ukrepov, ki so bili predmet presoje v OdlUS VI, 158 in OdlUS VII, 56 (glej zgoraj), tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke v kazenskem postopku: »Pred postavitvijo izvedenca psihiatra mora […] sodišče, prvič, presoditi, ali so podane določene konkretne okoliščine v sferi obdolženca, ki utemeljujejo sum o obstoju duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti, in drugič, pretehtati, ali je poseg v zasebnost za potek kazenskega postopka nujno potreben.« (OdlUS V, 188, Up-11/92 z dne 24. 10. 1996; enako tudi OdlUS VI, 208, Up-90/96 z dne 5. 12. 1997) V zasebnost posega zahteva policista v predkazenskem postopku, da mu oseba izroči kos perila, ki ga ima na sebi (OdlUS VIII, 287, Up-62/98 z dne 1. 7. 1999). V OdlUS IV, 37, U-I-299/94, Ur. l. 28/95 je US razveljavilo določbo občinskega odloka, ki je predpisovala, da morajo biti napisi na nagrobnem spomeniku v slovenskem jeziku: »US poudarja, da posvetilo na spominskih obeležjih in nagrobnih spomenikih predstavlja zaseben odnos svojcev do pokojnika ali izpolnitev njegove želje. Kljub temu, da je nagrobni spomenik postavljen na javnem prostoru, je v ospredju pravica do zasebnosti, ki jo zagotavlja 35. člen.« Poseg v zasebnost in osebnostne pravice predstavlja tudi zakonska določba, po kateri je odvetnik lahko le oseba, ki je vredna zaupanja za vestno in pošteno opravljanje odvetniškega poklica (OdlUS X, 104).

40Po OdlUS VIII, 174, U-I-226/95, Ur. l. 60/99 sta s 35. členom varovana tudi posameznikova čast in dobro ime. US je odločilo, da določbi 3. odst. 169. člena in 4. odst. 171. člena KZ, ki določata dva primera, ko se oseba kljub obstoju elementov kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve ne kaznuje, nista v neskladju z Ustavo. Po tehtanju pravic iz 34. in iz 35. člena Ustave na eni ter svobode izražanja na drugi strani je odločilo, da je zakonodajalec vsaki od njih dal pravo težo. O vsebini (34. in) 35. člena je navedlo: »Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. […] Kolikor je z določbami KZ o varstvu časti in dobrega imena varovana posameznikova pravica, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti, sta s tem zagotovljeni tudi pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo osebnostnih pravic.«

41V sklepu OdlUS X, 116, Up-168/98, Ur. l. 52/2001 je ustavnosodno varstvo časti in dobrega imena omejilo. Odločilo je namreč, da zasebni tožilec ni upravičen za vložitev ustavne pritožbe zoper oprostilno sodbo glede kaznivih dejanj, ki se nanašajo na varstvo časti in dobrega imena. V OdlUS VIII, 116, Up-150/97 z dne 4. 2. 1999 je US odločilo, da stališče Vrhovnega sodišča, po katerem zahtevek za prenehanje kršitev pravic osebnosti po 157. členu ZOR le tisti, na katerega se sporno dejanje osebno nanaša, ne pa tudi oseba, ki se uvršča v neindividualizirano skupino ljudi, na katero se nanaša domnevno žaljiva izjava, ni v neskladju s 35. členom.

42Že zgodaj je US široko interpretiralo pojem varstva osebnostnih pravic. Po ustaljeni ustavnosodni presoji 35. člen vsebuje namreč tudi t. i. splošno svobodo ravnanja. Ta element je bil nakazan že v odklonilnem LM sodnika Krivica k OdlUS I, 38, U-I-4/92 z dne 28. 5. 1992, izrecno pa je bil prvič naveden v večinski odločbi OdlUS III, 62, U-I-137/93, Ur. l. 42/94: » […] [35. člen] s tem, ko jamči nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, zagotavlja tudi t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi. Obvezno združevanje v javnopravna združenja, kakršno je tudi socialna zbornica, pomeni poseg v to splošno svobodo ravnanja ljudi, torej v njihovo ustavno pravico iz 35. člena.” In še: »V tej pomembni ustavni pravici je pravzaprav zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano – in ne obratno. Če je kaj prepovedano (npr. voziti se v avtomobilu neprivezan), je to torej poseg v omenjeno ustavno pravico oziroma svoboščino – s čimer pa seveda še ni rečeno, da je vsak tak poseg ustavno nedopusten. Dopusten je, če je v skladu z načelom sorazmernosti […] potreben za varstvo pravic drugih.« (OdlUS VI, 161, U-I-234/97 z dne 27. 11. 1997) Stališče je bilo ponovljeno ob presoji obveznega združevanja v Gospodarsko zbornico (OdlUS VII, 124, U-I-290/96, Ur. l. 49/98).

43Splošna svoboda ravnanja je bila tudi merilo za presojo določbe o obveznem privezovanju voznikov in sopotnikov z varnostnim pasom (OdlUS VI, 161) in za presojo določbe o obveznosti imetnikov radijskih in televizijskih sprejemnikov, da plačujejo RTV naročnino (OdlUS VII, 163, U-I-174/94, Ur. l. 73/98). Očitek o kršitvi splošne svobode ravnanja je US zavrnilo v U-I-141/97 z dne 22. 11. 2001, Ur. l. 104/2001, ko je presojalo ustavnost zakonske določbe o načelni prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov.

44Glede dopustnih omejitev pravic iz 35. člena iz dosedanje ustavnosodne presoje jasno izhaja, da so dopustne tiste omejitve, ki izhajajo iz 3. odst. 15. člena. Po OdlUS IV, 37 smejo biti na podlagi te določbe prepovedani le taki napisi na spomenikih, ki so v nasprotju s splošno sprejetimi načeli morale, ki ne odražajo spoštovanja do pokojnika ali so žaljivi za druge žive ali mrtve osebe. Ustavnosodna presoja pa ne določa kriterijev za razmejitev med posegi, za katere je potrebna sodna odločba (ki jo zahteva 2. odst. 37. člena), in posegi, v katerih to ni potrebno. V zvezi s postavitvijo izvedenca v kazenskem postopku je namreč US navedlo: »Da je sodišče opravilo to presojo in tehtanje, mora biti razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. […] Odločba sodišča, ki jo za vsak poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti terja Ustava (2. odst. 37. člena), je namreč v tem primeru sklep o postavitvi izvedenca, ki ga sodišče sprejme v okviru dokaznega postopka. Da bi bilo obdolžencu zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih ustavnih pravic, mora biti sklep obrazložen.« (OdlUS V, 188) Iz OdlUS VI, 158 ni mogoče zanesljivo sklepati, kakšno stališče je bilo zavzeto. Predmet obravnavanja je bilo namreč prisluškovanje, to pa predstavlja tudi poseg v pravice iz 1. odst. 37. člena. Na drugi strani so primeri, ko sodna odločba ni bila zahtevana (npr. OdlUS VIII, 287). Prav tako je bilo le splošno načelo sorazmernosti podlaga za presojo v primerih, ko je izpodbijana določba posegala v splošno svobodo ravnanja.

45Nedopustnost posega izključuje privolitev vanj (OdlUS V, 188; OdlUS VIII, 287).

46Ustavnosodna presoja se (še) ni izrecno ukvarjala z vprašanjem, kako 35. člen učinkuje tudi v razmerjih med posamezniki, tj. na področju, ki je urejeno v zasebnem pravu, iz odločitev pa je mogoče sklepati na pritrdilen odgovor (OdlUS IV, 38 in odklonilno LM sodnika Zupančiča; OdlUS IX, 310; OdlUS VIII, 116; OdlUS VIII, 116). Tudi v OdlUS VI, 158 je v splošnem stališču o pomenu ustavnega varstva osebnosti navedlo, da so posegi vanjo prepovedani tako državi kot drugim posameznikom.

[1] Rechtsstaatlichkeit und Menschenrechte, Grundsatze und Definitionen, Internationale Juristen-Komission, Genf, 1967.

[2] Glej Ustavno kazensko procesno pravo, Ljubljana 1996, zadeve Katz v. Združene države, 1967, Smith v. Maryland, 1979, Oliver v. Združene države, 1984.