Boštjan M. Zupančič, 2002

22OdlUS III, 33, U-I-6/93, Ur. l. 23/94. US je v tej pomembni odločbi iz leta 1994 o ocenjevanju Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944 omenilo tudi domnevo nedolžnosti: »15. Po 27. členu tisti, ki je ‘obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo’. Tu je torej izkazana tim. predpostavka nedolžnosti. Predpostavka nedolžnosti pomeni, da (1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, (2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in (3), kar je najpomembneje, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.«

23OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96, Hermej Gobec. US je leta 1996 o razmerju med priporom in domnevo nedolžnosti odločilo, da: »[…] zavrača tudi očitek pobudnikov, da je odreditev pripora v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena. Kljub splošni domnevi, da je preventivni odvzem prostosti v nasprotju s predpostavko (presumpcijo) nedolžnosti, je to res v veliko manjši meri, kot bi pričakovali. Pozablja se, kakšna je vloga presumpcij v pravu sploh.

2466. Namen pravne presumpcije je predvsem omogočiti, da se sodišče lahko odloči tudi v situacijah, v katerih dejanskemu stanju ne more priti do dna. Ker pravo praviloma obravnava historične dogodke, ki so nepovratno zapadli preteklosti in ki zato niso znanstveno (z eksperimentom) dostopni, je jasno, da se v določenih situacijah sodišče ne more dokončno znebiti vseh preostankov dvoma glede relevantnega dejanskega stanja.

2567. V kazenskem postopku je temeljna presumpcija tista o nedolžnosti osumljene, obdolžene, ali obtožene osebe. Izhaja iz stare (razsvetljenske) zakonodajno-politične usmeritve, po kateri je bolje oprostiti deset krivih kakor obsoditi enega nedolžnega človeka. A pri domnevi nedolžnosti ne gre predvsem za to, da bi meritorno in izven okvira kazenskega prava in postopka absolutno veljalo, da je vsak pozitivno nedolžen. Če bi bilo to res, potem zoper nikogar ne bi bilo mogoče niti začeti kazenskega postopka, ker zaradi predpostavke nedolžnosti sploh ne bi bilo mogoče govoriti o ‘utemeljenem sumu’, da je oseba storila kaznivo dejanje. Ta utemeljeni sum bi bil v logičnem protislovju s predpostavko nedolžnosti, če bi jo razlagali kot statično meritorno stanje in ne kot dinamični-procesni prenos dokaznega bremena. Res je samo, kakor pravi Ustava v svojem 27. členu, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja (se šteje, praesumptio juris) za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Predpostavka nedolžnosti torej velja glede kazenskopravne krivde in pomeni troje. Prvič pomeni, da je dokazno breme (onus probandi) na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu. Drugič pomeni, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje: ‘Actore non probante reus absolvitur!’ In tretjič, kar je povsem isto, velja načelo in dubio pro reo, ki pomeni, da mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti. […]

2672. US pri tem posebej poudarja, da prizadeta oseba ni dolžna ničesar dokazovati. Po določbi 27. člena je sodišče zavezano tudi pri odločanju o priporu. Besedilo določbe sicer res govori o krivdi, ki mora biti ugotovljena, da je domneva nedolžnosti izpodbita. A če velja domneva nedolžnosti za že storjena kazniva dejanja, mora še toliko bolj veljati glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih prizadeta oseba storila morda enkrat v prihodnosti. Drugačna razlaga določbe 27. člena bi pomenila, da država že vnaprej predpostavlja, da bo nekdo storil kaznivo dejanje. Tako dokazovanje obstoja utemeljenega suma kot tudi neogibne potrebnosti pripora zaradi varnosti ljudi mora biti zato na tožilcu. V dvomu mora sodišče odločiti, da pogoji za pripor ne obstajajo.«

27Sodnik Zupančič je v pritrdilnem LM pri tem primeru med drugim zapisal: »[…] ta anticipacija kaznovanja in pripor kot njena takojšnja pravna posledica predstavljata anomalijo in protislovje ustavnih razsežnosti v kazenskem procesu. Ker pa Ustava izrecno pravi (v svojem 20. členu), da je osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je bila storila kaznivo dejanje, mogoče pripreti, če je to neogibno potrebno za varnost ljudi, je na to izjemnost sicer treba pristati. Dalo bi se razpravljati o tem, ali je ta določba Ustave v koliziji z nekaterimi drugimi določbami, na primer tudi s presumpcijo nedolžnosti iz 27. člena. Toda prav zato je jasno, da terja izvajanje vnaprejšnjega posega v integriteto obdolženega državljanke ali državljana ravno obratno logiko od tiste, ki karakterizira predmetne določbe ZKP (o priporu) in v posledici tudi večino sodne prakse.«