Janez Čebulj, 2011

5OdlUS XI, 246, Rm-2/02, Ur. l. 117/2002: »27. Po prvem odstavku 72. člena Ustave ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Drugi odstavek 72. člena nalaga državi skrb za zdravo življenjsko okolje in ji še posebej nalaga, da v ta namen določi pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča izhaja iz teh določb obveznost države, da sprejme take standarde oziroma okvire dovoljenih posegov v prostor, da ne bo ogroženo zdravje ljudi (prim. U-I-24/96 z dne 9. 12. 1999, OdlUS VIII, 279 in U-I-315/97 z dne 16. 3. 2000, Ur. l. 31/2000 in OdlUS IX, 57).

28. Upoštevaje vpliv uporabe jedrske energije na ljudi in na okolje je jedrska varnost sestavni del zdravega življenjskega okolja. Zaradi velike nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in za okolje, ki jo lahko povzroči uporaba jedrske energije, je država hkrati z odločitvijo za uporabo jedrske energije dolžna sprejeti tehnične, organizacijske idr. ukrepe, ki bodo tveganje zmanjšali na najnižjo možno raven. Ustava z besedami zakonodajalca zahteva sprejetje vseh ukrepov, ki omogočajo, da se škoda za zdravje ljudi in radioaktivna kontaminacija življenjskega okolja zaradi ionizirajočih sevanj kot posledice uporabe virov takih sevanj zmanjša do najmanjše možne mere, ki še dopušča razvoj, proizvodnjo in uporabo virov sevanj in izvajanje sevalnih dejavnosti (prvi odstavek 1. člena ZVISJV). Prvi in drugi odstavek 72. člena nalagata torej državi dolžnost, da zagotovi visoko stopnjo jedrske varnosti. Gre za nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti ob upoštevanju vsakokratnega stanja razvoja znanosti in tehnike.

32. Iz navedenega izhaja, da je država tista, ki je dolžna s sprejetjem predpisov in z njihovim izvajanjem zagotoviti visoko raven jedrske varnosti. Bistveno za presojo 3., 10. in 11. člena Pogodbe z vidika prvega in drugega odstavka 72. člena Ustave je zato vprašanje, ali navedene določbe onemogočajo izpolnjevanje te obveznosti države. Kot je bilo že zgoraj navedeno, bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z Ustavo, če bi državi preprečile izpolnitev obveznosti, ki jih ima pri zagotavljanju visoke ravni jedrske varnosti na podlagi prvega in drugega odstavka 72. člena Ustave, oziroma če bi bila država na njihovi podlagi dolžna sprejeti predpis, ki bi ji preprečil izpolnitev teh obveznosti.

37. Iz prvega in drugega odstavka 72. člena izhaja obveznost države, da v času redne življenjske dobe jedrskega objekta zagotovi načrtovanje glede njegove razgradnje in glede ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Sprejete rešitve morajo v skladu z načelom prepovedi pretiranega obremenjevanja prihodnjih generacij spoštovati najstrožje varnostne standarde.

45. Iz prvega in drugega odstavka 72. člena izhaja obveznost države, da sprejme ukrepe za zagotovitev finančnih sredstev, potrebnih za izvedbo dejavnosti v zvezi z odlaganjem radioaktivnih odpadkov in za razgradnjo jedrskega objekta. Ukrepi morajo biti taki, da je ob koncu redne življenjske dobe jedrskega objekta na razpolago dovolj sredstev za končno odlaganje radioaktivnih odpadkov in za razgradnjo jedrskega objekta.«

6OdlUS XII, 81, U-I-38/01, Ur. l. 105/2003: »11. Temeljni namen takse za obremenjevanje okolja po ZVO ni financiranje javnih služb varovanja okolja in ponudbe javnih dobrin, temveč spodbujanje manjšega obremenjevanja okolja. Predpisana taksa mora imeti preventivni in spodbujevalni učinek. Člen 10 ZVO v petem odstavku namreč izrecno določa, da lokalne skupnosti predpišejo takse in povračila v skladu s tem zakonom zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja. Tudi 80. člen v tretjem odstavku določa, da je osnova za plačilo takse vrsta in količina onesnaževanja. Izpodbijani Odlok s takso ne ustvarja mehanizmov, ki bi zavezovali onesnaževalce sorazmerno s količino njihovega onesnaževanja. Občina je kot osnovo za plačilo takse določila vsakokratni prehod državne meje s prevozom blaga pod carinskim nadzorom. Takšna ureditev zaradi svoje pavšalne določitve takse ne vzpodbuja k dejanskemu zmanjševanju onesnaževanja in je zato v nasprotju z namenom takse. Zato je Ustavno sodišče Odlok1 razveljavilo.«

7U-I-137/04 z dne 9. 9. 2004: »13. Pravico posameznikov do zdravega življenjskega okolja določa 72. člen. V njegovem četrtem odstavku je vsebovana določba, po kateri varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Opustitev normativnega urejanja zaščite živali bi predstavljala kršitev te ustavne zapovedi. Varstvo oziroma zaščito živali ureja ZZZvi-UPB1, ki v 1. členu opredeljuje predmet urejanja, in sicer: odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; določa pogoje za društva, ki na področju zaščite živali delujejo v javnem interesu; določa nagrade in priznanja na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Zakon v 2. členu določa, kaj je mučenje živali in med takšno ravnanje uvršča nepotrebno ali neprimerno usmrtitev živali. V 26. členu Zakon našteva dovoljene usmrtitve živali in mednje uvršča tudi usmrtitve, potrebne zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja, in usmrtitve v primeru, da je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo, in tega ni mogoče preprečiti.

Dovoljeni so le strokovni načini in postopki usmrtitve, ki žival usmrtijo v trenutku oziroma z ustrezno predhodno omamo ali v skrajnem primeru na način, ki povzroča le neizogibne bolečine. Lov na divjad se mora opraviti v skladu s predpisi o lovstvu. Usmrtitev živali, ki je naklepno storjena v nasprotju s to določbo ZZZiv-UPB1, se šteje za mučenje živali.

14. Po navedenem absolutnega varstva življenja živali, ki ga zasledujeta pobudnika, ZZZiv-UPB1 ne predvideva. Zato ni utemeljeno njuno stališče, da Pravilnik posega v pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave), ker strah živali pred usmrtitvijo, ki se prenaša na ljudi, ruši naravno ravnovesje. Nestrinjanje z obstoječo zaščito živali po Zakonu in stališče, da so usmrtitve živali hujše od njihovega mučenja, sicer lahko povzroči občutek razžaljenosti, vendar to samo po sebi ne more predstavljati kršitve pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena. Zato je neutemeljen tudi njun očitek, da Pravilnik sam po sebi povzroča ravnanja, ki imajo znake kaznivih dejanj iz KZ. Pobudnika sicer zatrjujeta, da Pravilnik ne upošteva 26. člena Zakona, vendar pri tem izhajata le iz svojih stališč do zaščite živali in ne iz razlogov, ki jih ta določba Zakona navaja kot dopustne za usmrtitve živali. Po 26. členu Zakona sodi med dopustne razloge za usmrtitev živali uravnavanje populacije, zato je neutemeljen očitek pobudnikov, da predpisi tega pojma ne poznajo, zaradi česar naj bi bil izpodbijani akt v neskladju z 2. in s 153. členom.«

8OdlUS XIV, 83, U-I-80/04, Ur. l. 109/05: »5. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da se pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Do nedopustnih posegov v okolje lahko pride v primeru, če gre pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja. Pri tem sistemska vprašanja zagotavljanja pravice do zdravega življenjskega okolja ureja Zakon o varstvu okolja (Ur. l. 41/04 – nadaljevanju ZVO-1) oziroma jih je v času uveljavitve Odloka urejal ZVO, ki je po 193. členu ZVO-1 prenehal veljati. ZVO-1 v 17. členu pooblašča Vlado (enako kot jo je 27. člen ZVO), da predpiše mejne vrednosti emisij snovi ali energije v zrak, vode ali tla in skupaj z njimi obvezne ukrepe v zvezi z njihovim doseganjem. Te mejne emisijske vrednosti, ki jih po pooblastilu iz ZVO-1 določi Vlada (oziroma jih je Vlada določila po pooblastilu iz ZVO) pomenijo eno izmed najpomembnejših podlag za uveljavljanje pravice do zdravega življenjskega okolja, saj so to norme, ki na celotnem območju države zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Na tej podlagi je Vlada sprejela vrsto podzakonskih predpisov, med njimi tudi Uredbo o hrupu. Po tretjem odstavku 193. člena ZVO-1 ta podzakonski akt še velja. … «

9OdlUS XV, 70, U-I-40/06, Ur. l. 112/06: »23. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu je Ustavno sodišče tehtalo potrebo po izvrševanju lovske pravice zaradi varovanja naravnega bogastva in težo posega v pravico do zasebne lastnine. Država je dolžna na podlagi drugega odstavka 72. člena skrbeti za zdravo življenjsko okolje. Spodbujati mora takšen družbeni razvoj, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biološke raznovrstnosti. Cilj varstva okolja je med drugim trajnostna raba naravnih virov. Po načelu trajnostnega razvoja iz 4. člena ZVO-1 je država dolžna spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. Namen izvrševanja lovske pravice je z varovanjem divjadi, ki je naravno bogastvo, zagotoviti zdravo življenjsko okolje. Zato je pri tehtanju sorazmernosti posega v pravico do zasebne lastnine lastnikov zaradi obveznosti (npr. trpeti, da uporabljajo zemljišče nelastniki, pri gozdnih delih upoštevati življenjski ritem divjadi, uporabljati preventivna sredstva in načine dela za preprečevanje izgub divjadi na leglih in gnezdih), ki so lastnikom zemljišč naložene zaradi izvrševanja lovske pravice, treba dati prednost varovanju divjadi. Če je lastniku zemljišča zaradi posebnih ukrepov za varstvo divjadi povzročena škoda, ki presega splošne naravovarstvene omejitve, ima pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi nepremičnin. …«