Blaž Ivanc, 2011

61OdlUS XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/06. US v okviru presoje zakonodajalčevih posegov v ZZVZZ, s katerim so bile uvedene izravnalne sheme glede dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj, ni ugotovilo kršitev.

»26. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je povezano z uresničevanjem pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ga Ustava opredeljuje kot del pravice do socialne varnosti po drugem odstavku 50. člena. Pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena v širšem smislu obsega vse socialne pravice, ki posamezniku zagotavljajo možnost preživetja in dostojnega življenja takrat, ko si tega zaradi nastopa socialnih rizikov (npr. bolezen, starost, brezposelnost) ne more zagotavljati sam. Bolj konkretizirana, vendar s prejšnjo tesno povezana, pa je pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena, iz katere za državo izhaja obveznost, da vzpostavi sistem, ki omogoča materialno dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki jih potrebujejo, ter da zagotovi delovanje zdravstvene službe, ki je sposobna nuditi potrebne zdravstvene storitve. Kakšne ukrepe naj država za to izbere, Ustava ne določa. Zato lahko država na področju zdravstvenega zavarovanja poleg obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ga, kot rečeno, določa že Ustava, uvede še druga zavarovanja ali kombinacije različnih sistemov zavarovanj, ki bodo posameznikom zagotavljali z Ustavo določene pravice na področju zdravstvenega varstva. To pa samo po sebi ne more biti predmet presoje US. Šele dopolnilno zdravstveno zavarovanje skupaj z obveznim zdravstvenim zavarovanjem omogoča zavarovancem polno pokrivanje stroškov zdravstvenih storitev. Zakonodajalec zato celo mora predpisati ureditev, ki je potrebna za zagotovitev navedene pravice tudi za tisti del zdravstvenih zavarovanj, ki so prostovoljna in se izvajajo kot gospodarska dejavnost zavarovalništva na trgu. V tem okviru sme določiti posebne pogoje za izvajanje dejavnosti, ki se nanašajo tako na zavarovalnice kot na zavarovance in zavarovalce.

27. Glede na navedeno je zakonodajalec z določitvijo pogojev za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na podlagi drugega odstavka 15. člena v povezavi z drugim stavkom drugega odstavka 74. člena na tem področju uredil način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena. Zato ne drži navedba prve pobudnice, da je zakonodajalec presegel svoja ustavna pooblastila. Pobudnica se za utemeljitev nasprotnega stališča tudi ne more sklicevati na OdlUS VII, 14, U-I-34/94, U. l. 18/98, saj je šlo v citirani zadevi za pristojnosti države na področju zakonodajnega urejanja položaja univerze glede na načelo avtonomnosti univerze iz 58. člena.

28. Pooblastilo zakonodajalcu, da določi način uresničevanja neke ustavne pravice, pa ne pomeni, da mu je dana možnost, da to pravico omeji. Ker meja med omejevanjem ustavnih pravic in predpisovanjem njihovega uresničevanja ni vedno lahko določljiva, je treba v spornih primerih najprej presoditi, ali je predpisovanje načina izvrševanja pravice že preraslo v njeno omejevanje (prim. OdlUS IX, 60, U-I-313/98, Ur. l. 33/00). Vendar zakonodajalca tudi takrat, kadar določa pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti, veže splošno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je to nujno zaradi varovanja javne koristi. To pomeni, da mora pri uzakonitvi omejitve izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati ne bo nesorazmerno omejil ustavne pravice (OdlUS XIV, 76, U-I-163/05, Ur. l. 92/05 i n Ur. l. 97/05). … «

62OdlUS X, 193, U-I-141/97, Ur. l. 104/01. Pri presoji določb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) je US ugotovilo, da je poseg zakonodajalca, s katerim je tobačni industriji in veletrgovini prepovedal in omejil oglašanje tobačnih izdelkov ter tako posegel v  svobodo izražanja (prvi odstavek 39. člena), skladen z Ustavo. Podlago za poseg predstavlja pravica do zdravstvenega varstva:

»23. Po navedbah zakonodajalca je namen zakona omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in s tem preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje. DZ kot podlago za poseg v pobudničino pravico navaja 72. člen (pravica do zdravega življenjskega okolja). Vendar po oceni US podlago za posege države na področju oglaševanja predstavlja 51. člen Ustave (pravica do zdravstvenega varstva). Poleg tega, da je država za uresničevanje določenega obsega pravic iz zdravstvenega varstva dolžna zagotoviti javna sredstva, je dolžna z ukrepi gospodarske, ekološke in socialne politike ustvarjati tudi pogoje za ohranjanje zdravja ljudi, posledično pa s tem zmanjševati pritisk na tisti del javnih sredstev, ki je namenjen dejavnostim v okviru sistema varovanja zdravja. …

24. Z ZOUTI je zakonodajalec celovito uredil ukrepe za omejevanje uporabe vseh vrst tobačnih izdelkov – od cigaret do tobaka za žvečenje in njuhanje. Omejil je kajenje v javnih prostorih in na delovnem mestu, prodajo tobačnih izdelkov mladini in prodajo cigaret iz avtomatov, omejil je tudi vsebnost škodljivih sestavin v cigaretah. Določil je način opozarjanja kadilcev in potencialnih kadilcev na škodljivost kajenja ter uredil financiranje aktivnosti za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in način medpodročnega usklajevanja dejavnosti v zvezi z omejevanjem uporabe tobačnih izdelkov. Poleg navedenih ukrepov je v izpodbijanem prvem odstavku 10. člena ZOUTI prepovedal neposredno in posredno oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov, vključno s sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov tobačne industrije in veletrgovine, razen v 11. in 12. členu izrecno naštetih izjem. Izpodbijana ureditev skoraj v celoti prepoveduje oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov. S tem, kot je bilo ugotovljeno, posega v pravico pobudnice do svobodnega komercialnega izražanja, ki je del svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave.

25. Splošno znano je, da je kajenje škodljivo zdravju, tako za aktivne kot za pasivne kadilce, in da povzroča med drugim tudi pljučnega raka.

… Dejstvo, da država kajenja kljub temu ne prepoveduje, ne vpliva na ugotovitev, da kajenje oziroma uporaba tobačnih izdelkov škoduje zdravju in to ne le zdravju kadilcev, temveč tudi zdravju nekadilcev. Upoštevati je treba tudi to, da tobačni izdelki povzročajo zasvojenost, ki v določeni meri izključuje svobodo odločanja tako kadilcev kot tudi uporabnikov drugih tobačnih izdelkov.

26. US zato ocenjuje, da je za dosego ciljev zakonodajalca treba nujno zmanjšati porabo tobaka in tobačnih izdelkov nasploh. Omejitev oglaševanja tobačnih izdelkov pri teh prizadevanjih predstavlja po oceni US nujen ukrep. Ukrepi, ki jih je za dosego zmanjšanja porabe tobačnih izdelkov in s tem za varovanje zdravja ljudi predpisal zakonodajalec z ZOUTI, lahko optimalno učinkujejo le v medsebojni povezavi, torej z učinkovanjem vseh. Vsak posamezen ukrep ne bi imel želenega učinka. Tudi če prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov ne bi prispevala k zmanjševanju njihove porabe, temveč zgolj k preprečevanju njenega povečanja – da pobudnica neutemeljeno zanika tudi takšne minimalne učinke prepovedi, je obrazloženo v 27. točki –, bi prispevala k zasledovanemu ustavno nujnemu cilju. Zato US pritrjuje zakonodajalcu, da je v povezavi z ostalimi ukrepi izpodbijana omejitev ekonomskega oglaševanja kot dela svobode izražanja za dosego ustavno varovanih ciljev nujna.

27. Prav tako izpodbijanemu posegu ni mogoče odrekati primernosti. …

28. Pri presoji sorazmernosti v ožjem pomenu je US tehtalo potrebo po prepovedi oglaševanja zaradi varovanja zdravja in težo posega v svobodo izražanja pobudnice. US je ob tem, kar je navedeno v 20. in 21. točki obrazložitve, upoštevalo tudi stališče, ki izhaja iz sodne prakse ESČP, po katerem svoboda izražanja na področju komercialnih sporočil uživa nižjo stopnjo varstva kot na drugih področjih. …

30. US se strinja s pobudnico, da gre za zelo močan poseg, vendar so se za enako močne in močnejše posege odločili v celi vrsti držav po vsem svetu. Zakonodajalec je očitno ocenil, da z ostalimi uzakonjenimi ukrepi za omejevanje porabe tobačnih izdelkov (prepoved kajenja v javnih prostorih, opozorila o škodljivosti za zdravje, prepoved prodaje osebam, mlajšim od 15 let idr.) ne bo v celoti dosegel želenega cilja. Ob upoštevanju dejstva, ki se ga glede na svoje navedbe v pobudi zaveda tudi pobudnica, da uporaba tobačnih izdelkov povzroča zasvojenost. Zasvojenost pa v psihičnem pomenu (psihična zasvojenost) pomeni ‘stanje, v katerem se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi spomina na njen ugodni učinek; gre za odvisnost od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči’ oziroma se težko odreče. Oglaševanje tobačnih izdelkov, ki povzročajo zasvojenost, gotovo vpliva na tak spomin. Tega ne preprečujejo niti opozorila na škodljivost uporabe tobačnih izdelkov niti prepoved kajenja v javnih prostorih niti prepoved prodaje mlajšim od 15 let, prav tako pa sami po sebi tudi ne ukrepi, ki jih navaja pobudnica (protikadilski izobraževalni programi, programi zdravljenja zasvojenosti). Zato imajo lahko le omejen učinek opozorila.

31. Pri ocenjevanju sorazmernosti v ožjem pomenu besede je US upoštevalo tudi to, da pobudnica kljub omejitvam uporabnike tobačnih izdelkov in tiste, ki to niso, lahko obvešča o svojih izdelkih v okviru 11. in 12. člena ZOUTI. Tudi trditev pobudnice v zvezi z oglaševanjem novih tobačnih izdelkov v javnih občilih (12. člen ZOUTI), češ da naj tobačna industrija ne bi bila sposobna zadostiti zahtevi po tako nizki vsebnosti nikotina in katrana, na takšno stališče ne more vplivati.

32. Glede na to poseg v svobodo komercialnega izražanja, ki je posledica prepovedi oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov, kljub temu, da gre za zelo močan poseg, ni prekomeren.«

63Podobno stališče je US zavzelo pri presoji ukrepa prepovedi kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih, s katerim je ZOUTI posegel v splošno svobodo ravnanja (35. člen), in ugotovilo, da je ukrep skladen z Ustavo.

U-I-218/07, Ur. l. 27/09: »17. Da izpodbijana določba prestane test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Prepoved kajenja omejuje kadilce v njihovi svobodi ravnanja, kadar se ti zadržujejo v delovnih ali zaprtih javnih prostorih. To velja tudi za njihove obiske gostinskih prostorov, saj so jim ti zaradi nemožnosti kajenja bistveno oteženi, obiskovanje gostinskih prostorov pa je eden od vidikov družbenega in družabnega življenja. Na drugi strani imamo pravico posameznika do zdravja (51. člen) in do zdravega življenjskega okolja (72. člen), ki od zakonodajalca zahtevata ustrezne ukrepe za njihovo zagotovitev. Tudi MOSZOT zahteva, da Slovenija spodbuja sprejetje in izvajanje učinkovitih zakonskih, upravnih in/ali drugih ukrepov, s katerimi skrbi za zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu v zaprtih delovnih prostorih, javnih prevoznih sredstvih, zaprtih javnih prostorih in po potrebi v drugih javnih prostorih (drugi odstavek 8. člena MOSZOT). Takšen ukrep pomeni tudi izpodbijana ureditev, katere cilj je preprečitev oziroma zmanjšanje škodljivega vpliva tobačnega dima iz okolja na zaposlene in druge osebe, s čimer zagotavlja njihovo pravico do zdravja in zdravega življenjskega okolja. Zdravje je za vsakogar tako pomembna vrednota, da je za njegovo zagotovitev mogoče poseči tudi v splošno svobodo ravnanja. Poseg v pravico iz 35. člena Ustave zaradi pomembnosti cilja, ki ga zasleduje zakonodajalec, in zaradi pomembnosti dobrin, ki se z izpodbijano ureditvijo varujejo, ni prekomeren. Še posebej ni prekomeren, če upoštevamo, da imajo kadilci vselej možnost, da za kratek čas zapustijo zaprti javni prostor ali delovni prostor z namenom uživanja tobačnih izdelkov. Izpodbijana ureditev prepovedi kajenja tako ni v neskladju s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.«