Matej Avbelj, 2011

17Up-198/97 z dne 26. 2. 1998 »S tem, ko je pritožbeno sodišče odločilo na nejavni seji, o kateri pritožnica ni bila obveščena, pa tudi ni bila prekršena pravica do javnosti postopka po 24. členu. Pravica do javnosti je bila v obravnavani zadevi zagotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je edino lahko dokončno odločalo o dejanskih vprašanjih. Ni pa ustavna zahteva, da bi morala biti javnost postopka omogočena pred instančnimi sodišči, ki lahko dokončno odločajo le o pravnih vprašanjih – kot je bilo tudi v obravnavanem primeru v postopku pred pritožbenim sodiščem.«

18OdlUS, XVI, 109, Up-679/06, U-I-20/07, Ur. l. 101/07: »36. […] ustavna določba, ki pravico do javnosti sojenja ureja kot človekovo pravico, vsebuje zakonski pridržek. Zakonodajalcu daje pooblastilo, da uredi izjeme, da torej navedeno človekovo pravico omeji. Poleg tega ima zakonodajalec v drugem odstavku 15. člena pooblastilo, da z zakonom predpiše način uresničevanja človekovih pravic tudi v primeru, kadar to ni predvideno že s samo Ustavo, vendar pa je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

1937. Pravica do javnega izrekanja sodb je v prvi vrsti namenjena uresničevanju pravice do poštenega sojenja, ki jo kot eno od človekovih pravic v 6. členu varuje tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritrditi je treba pobudniku, da je javni izrek sodbe sestavni del pravice do poštenega postopka, instrument demokratičnega nadzora javnosti nad delovanjem sodišč ter ustvarjanja zaupanja ljudi v sodstvo. Vendar pa je pravica do javnega izrekanja sodb iz 24. člena ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave. To pomeni, da mora zakonodajalec predpisati način uresničevanja te pravice, tj. določiti oblike oziroma način javne razglasitve sodbe z vidika narave in zahtev različnih sodnih postopkov. Po oceni Ustavnega sodišča je izpodbijana določba, po kateri lahko v bolj zapletenih primerih sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, in je ne razglasi, del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do javnega izrekanja sodb. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena), je nujno zadržana. US v tem okviru praviloma preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice razumen razlog. Določbi, po kateri lahko v bolj zapletenih primerih sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, ter da se v takih primerih sodba ne razglasi, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče očitati nerazumnosti. Še zlasti pa to velja za odločanje Vrhovnega sodišča, ki kot najvišje sodišče v državi (127. člen) odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih (praviloma) na nejavnih sejah, v okviru katerih rešuje (praviloma) zapletena pravna vprašanja. Pobudnik izhaja iz zmotne predpostavke, da je javnost izrekanja sodb zagotovljena le z ustnim izrekom sodbe. Pravica do javnega izrekanja sodb zagotavlja javnost izreka sodbe, ne pa nujno tudi ustne razglasitve sodbe. Zahteva po javnosti izrekanja sodb je zagotovljena že z možnostjo vpogleda javnosti v izrek. Če pa se sodba razglasi ustno, je treba izrek sodbe vedno prebrati javno, tudi če je javnost pri branju razlogov sodbe sicer delno ali v celoti izključena.«