Lovro Šturm, 2002

47OdlUS I, 35, U-I-95/91, Ur. l. 34/92: Ni kršena enakost pred zakonom, če se na enako dejansko stanje uporablja enak pravni predpis in na drugačno dejansko stanje drug pravni predpis. Načelo enakosti zavezuje zakonodajalca, da ob pripravi norm izhaja iz povprečnega obravnavanja in da se pri tem opira na pretežne primere. Na netipične primere se zakonodajalec ne more ozirati, saj oblikuje splošne in abstraktne norme. Zakonska določba, ki ta tip netipičnih primerov ne upošteva, ni v neskladju z Ustavo.

48OdlUS II, 23, U-I-25/92, Ur. l. 13/93: Različno obravnavanje fizičnih in pravnih oseb glede pravice do denacionalizacije podržavljenega premoženja pomeni kršitev načela enakosti. Pod enakostjo pred zakonom se razume nearbitrarna uporaba prava v razmerju do pravnih subjektov in to tako na področju sodne in upravne kot tudi zakonodajne oblasti. Dopustne so izjeme, da zakonodajalec v zakonu zaradi dejanskih ali političnih razlogov ali razlogov racionalnosti določi izjeme od splošnega pravila, vendar mora taka norma temeljiti na javnem interesu. V premoženjskem pogledu ni mogoče delati razlik med fizičnimi in pravnimi osebami, zato jih je zakonodajalec dolžan obravnavati enakopravno. Zakonodajalec ni imel utemeljenega, na ustavi temelječega razloga za neenakopravno obravnavanje fizičnih in pravnih oseb, tudi ne za neenakopravno obravnavanje samih pravnih oseb. Pri določanju, katere pravne osebe so upravičenci do denacionalizacije, je ravnal arbitrarno.

49OdlUS II, 69, U-I-67/92, Ur. l. 43/93: Z različnim obravnavanjem oz. urejanjem enakih dejanskih stanj je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom.

50OdlUS III, 27, U-I-75/92, Ur. l. 23/94: Ustava zavezuje zakonodajalca, da pri reguliranju pravnih razmerij upošteva načelo enakopravnosti, zato le različnost dejanskih stanj dovoljuje normativno različnost. Zakonodajalec ima pravico, da za cilj, ki ga s predpisom oz. s posamezno normo zasleduje, izbere primerno in najustreznejše sredstvo. Izbira sredstva oz. različno reguliranje pravnih razmerij je upravičena, če je zakonodajalčeva diferenciacija objektivno utemeljena in koherentno vključena v pravni sistem. Za presojo primernosti izbranih rešitev US ni pristojno, vendar ob tem meni, da je za diferenciacijo, ki jo je uvedel zakonodajalec, imel stvarne in racionalne razloge.

51OdlUS III, 41, U-I-79/93, Ur. l. 29/94: Specifična ureditev za delavce v državnih organih ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, saj ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, ker je utemeljena z različnim dejanskim stanjem oz. posebnostmi položaja, funkcij in odgovornosti.

52OdlUS III, 97, U-I-42/94, Ur. l. 67/94: V nasprotju z načelom enakosti je zakonska norma, ki določa, da predstavnike upokojencev, drugače kot druge, imenuje DZ in ne sami upokojenci. Za tako različno obravnavanje ni utemeljenih razlogov. Gre za enako dejansko stanje in enako pravno situacijo.

53OdlUS III, 117, U-I-57/92, Ur. l. 76/94: Načelo enakosti pred zakonom prepoveduje, da bi zakon uveljavil neposredno ali posredno neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitve subjektov. Zakon mora prevevati načelo razumnosti in namen zakona (“rationabilitas in causa legis”). Skrajno pojmovanje enakosti, brez upoštevanja posebne narave nekega dejanskega in pravnega položaja, lahko privede do neenakosti. Zakonodajalec nima polne svobode in lahko uveljavlja razlike samo iz utemeljenih razlogov. Različnost dejanskih stanov mora biti dovolj pomembna, razlikovanje mora ustrezati izkušnjam iz vsakdanjega življenja. Na poseben dejanski in pravni položaj je zakonodajalec upravičen uveljaviti posebnosti. Načelo enakosti ne dovoljuje zakonodajalcu, da bi različno urejal enake situacije – v normiranju.

54OdlUS III, 124, U-I-205/93, Ur. l. 75/94: Različna pravna ureditev je ustavno dopustna le za različna dejanska stanja. Načelo enakosti kot tudi načelo pravičnosti kot eno od načel pravne države zahtevata, da se zakonodajalec z uporabo takih kriterijev čimbolj približa načelu: za enako plačo oz. delo – enaka pokojnina.

55OdlUS IV, 76, U-I-77/95 z dne 14. 9. 1995: Načelo enakosti pred zakonom normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice.

56OdlUS IV, 104, U-I-78/93, Ur. l. 68/95: Za v zakonu uveljavljeno razlikovanje med nezazidanimi stavbnimi zemljišči ni stvarno utemeljene podlage. Na teh stavbnih zemljiščih država ne more predvidevati selektivnih namenov, zato je njihovo različno obravnavanje po tem zakonu neupravičeno in v nasprotju z načeli pravne države. Cilj, ki ga zakon zasleduje, ni utemeljen na razlikah, ker jih ni. Zakonodajni cilj je zunaj upravičenega razlikovanja in s tem razumnega razmerja do družbene vrednosti cilja.

57OdlUS IV, 118, U-I-147/94, Ur. l. 3/96: Načelo enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do socialne varnosti ne zavezuje države, da bi zagotavljala vojaško pokojnino, pridobljeno po predpisih nekdanje SFRJ, svojim državljanom, ki stalno prebivajo v tujini, v enakem obsegu, kot svojim državljanom, ki stalno prebivajo na njenem ozemlju.

58OdlUS IV, 121, U-I-92/94, Ur. l. 8/96: Načelo enakosti iz 2. odst. 14. člena ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Za kršitev načela enakosti gre tedaj, kadar lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno, torej takšno, za katero ni stvarnega upravičenja.

59OdlUS IV, 181, Up-66/95 z dne 22. 11. 1995: Enakost pred zakonom iz 2. odst. 14. člena pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enaka stanja obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja posebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem stanju ne sme priti do različne odločitve.

60OdlUS V, 80, Up-115/95 z dne 24. 4. 1996: Zatrjevana napačna uporaba materialnega prava sama po sebi še ne pomeni kršitev načela enakosti. Za to bi šlo, če bi sodišče razsodilo napak in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah.

61OdlUS V, 96, U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996: Ni v nasprotju z načelom enakosti, če občinski odlok določa petkrat višjo ceno letne dovolilnice za parkiranje za lastnike počitniških objektov, kot za občane občine. Ureditev ni samovoljna, ker služi ustavno dopustnemu cilju.

62OdlUS V, 174, U-I-107/96, Ur. l. 1/97: Z začasnim zadržanjem denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov nad 200 ha je zakonodajalec brez stvarno upravičenega razloga povzročil razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci in s tem poleg načela pravne države kršil splošno pravico do enakosti.

63OdlUS VI, 22, U-I-303/96, Ur. l. 15/97: “5. US je že v več odločbah poudarilo, da upoštevanje različnih dejanskih stanj v zakonski ureditvi ne predstavlja kršitve načela enakosti (OdlUS IV, 89, U-I-7/94 z dne 5. 10. 1995). Načelo enakosti pred zakonom normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal pravne posledice (OdlUS IV, 76). V obravnavanem primeru je zakonodajalec določil različne kriterije glede zaposlenih pri delodajalcih (gospodarska dejavnost), ki delujejo po načelih tržnega gospodarstva, in drugih, ki so zaposleni v državni upravi, javnih zavodih in organih lokalnih skupnosti, ki pa se financirajo iz javnih sredstev. Oba razlikovalna znaka sta bistvena, stvarna in utemeljena, zato ni mogoče pritrditi predlagatelju, da je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom. Tudi primerjalnopravni primeri kažejo, da sodobna zakonodaja drugače opredeljuje položaj zaposlenih v zasebnopravnih in v javnopravnih osebah.”

64OdlUS VI, 31, U-I-393/96 z dne 6. 3. 1997: “3. Načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem normiranju. US je že večkrat pojasnilo (primeroma tudi v OdlUS I, 35, U-I-95/91, Ur. l. 34/92), da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa enakopravno obravnavnaje enakih dejanskih stanj. Različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost. Za kršitev načela enakosti gre, kadar lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno, torej takšno, za katero ni stvarnega razloga.

Določitev tega dodatnega popusta po 120. členu Stanovanjskega zakona – SZ, v procentih od pogodbene cene stanovanja in ne od vrednosti stanovanja, zadeva vprašanje višine dodatnega popusta, kar pa spada v polje proste presoje zakonodajalca. V zakonodajalčevo odločitev bi US poseglo le, če bi bila očitno nerazumna ali v očitnem neskladju z namenom, ki ga ureditev zasleduje. S takšno zakonsko ureditvijo tako po oceni US ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.”

65OdlUS VI, 143, U-I-149/97, Ur. l. 73/97: “Izpodbijani določbi Odloka postavljata za kriterij, katera kmetijska zemljišča se lahko namenijo za urbanizacijo oziroma se jim spremeni namembnost, poleg lege zemljišč tudi osebno okoliščino: stalno prebivališče v Občini Bohinj. Lastniki kmetijskih zemljišč, ki niso stalni prebivalci Občine Bohinj, so tako kljub dejstvu, da njihova zemljišča ustrezajo drugim kriterijem za spremembo namembnosti, zaradi te osebne okoliščine na slabšem kot lastniki istovrstnih zemljišč, ki so občani Občine Bohinj. Lastnikom kmetijskih zemljišč, ki niso občani Bohinja, je lastninska pravica na njihovih zemljiščih v primerjavi z lastninsko pravico prebivalcev Bohinja na podlagi te osebne okoliščine omejena. Čeprav 14. člen v 1. odst. med osebnimi okoliščinami dobesedno ne navaja stalnega prebivališča, je jasno, da gre tudi pri stalnem prebivališču za osebno okoliščino, o katerih govori ta določba (glej o stalnem prebivališču kot osebni okoliščini, na podlagi katere ni dopustno diskriminiranje v človekovih pravicah. OdlUS I, 77, U-I-70/92, Ur. l. 55/92).

10. Občinski svet navaja, da se je k izpodbijanim določbam zatekel zaradi preprečitve zmanjševanja števila stalnih prebivalcev v naseljih občine, zaradi ohranitve arhitekturne in kulturne dediščine naselij in zaradi preprečevanja spreminjanja naselij v neobljudena počitniška naselja. To je legitimen in utemeljen razlog za predpis poostrenih pogojev za spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišč in s tem za gradnjo, vendar pa je občina za preprečitev teh pojavov izbrala napačno sredstvo.

Preprečitev razraščanja stalno nenaseljenih bivališč znotraj naselij bi lahko preprečili s predpisom pogojev, ki v naseljih, ki niso namenjena gradnji počitniških hiš, gradnjo le-teh prepovedujejo. Na ta ustavno dopusten in pravno izvedljiv način bi Občina svoj problem rešila z ustavnega vidika neoporečno, saj bi razlikovanja ne utemeljevala na osebni okoliščini iz 14. člena.”

66OdlUS VII, 24, U-I-310/96 z dne 5. 2. 1998: “11. Očitki pobudnikov niso utemeljeni. US je že večkrat poudarilo (med drugim v OdlUS III, 111, U-I-23/94 z dne 13. 10. 1994), da načelo enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. člena normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstno razlikovanje, s katerim normodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina normodajne pristojnosti. Pri izbiri vrste in vsebine ukrepov, s katerimi zakonodajalec uresničuje načelo socialne države (2. člen), gre zakonodajalcu široko polje presoje. Načelo enakosti pred zakonom v takih primerih terja, da je zakonodajalčeva rešitev razumna, da ni arbitrarna in da obstaja razumna zveza med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem.«

67OdlUS VII, 196, U-I-94/96, Ur. l. 77/98: “25. Drugi odstavek 14. člena določa, da so pred zakonom vsi enaki. To seveda ne pomeni, da bi predpis ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Dvojezično šolstvo kot posebna pravica avtohtone narodne skupnosti sama po sebi ne posega v pravice pripadnikov večinskega naroda do enakosti pred zakonom. Ustava zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah (v okviru) svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti.«

68OdlUS VIII, 122, Up-113/97 z dne 18. 3. 1999, zveza 22. člen.

69OdlUS VIII, 130, Up-224/97 z dne 6. 5. 1999.

70OdlUS VIII, 246, U-I-298/96, Ur. l. 98/99: “12. V obravnavani zadevi je kriterij razlikovanja spol, torej ena od osebnih okoliščin iz 1. odst. 14. člena. Določba 1. odst. 14. člena varuje pred diskriminacijo: pred neutemeljenim razlikovanjem zgolj zaradi osebnih okoliščin posameznikov. Gre torej predvsem za ‘obrambno pravico’ za odpravo diskriminacije.

13. Dejstvo je, da smo ljudje različni in še posebej, da moški in ženske niso enaki: tako po naravnih kot v družbenih vlogah, ki jih imajo v vsakdanjem življenju. Ustavno načelo o enakosti vseh pred zakonom ne pomeni, da bi moral zakonodajalec formalno vzpostavljati enakost tudi tam, kjer enakosti objektivno (po naravi stvari) ni. Strinjati se je s stališčem Vlade v mnenju z dne 4. 2. 1999, da je bistvena dejanska enakost med spoloma. To pomeni sprejemanje takih ukrepov, ki bodo povsod, kjer bo to mogoče, zagotavljali enake možnosti za uveljavljanje ustavnih in zakonskih pravic ne glede na spol. Eden od možnih ukrepov je tudi vzpostavljanje dejanske enakosti tam, kjer neka osebna okoliščina posameznika sicer postavlja v neenak, podrejen ali slabši položaj. Vlada v citiranem mnenju navaja, da razlike med spoloma izhajajo iz tradicionalnih družbenih vlog, ki so predpisane spoloma. Ženska naj bi dejansko opravila več ur dela na dan kot moški, saj naj bi po opravljenem delu v službi prevzela nase še pretežni del družinskih obveznosti. Drugi razlog za različno obravnavanje spolov pri določanju upokojitvene starosti je v tem, da lahko ženska realno dopolni krajšo pokojninsko dobo kot moški, če ostane doma zaradi materinstva. Zaradi tega so za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, odmerni odstotek za odmero pokojnine pa se za žensko dviga hitreje, tako da pri odmeri pokojnine kljub nižji starosti ni v slabšem položaju kot moški.

14. Izpodbijana ureditev ne pomeni diskriminacije moških, temveč daje določene ugodnosti ženskam. Ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic ne pomeni že sam po sebi kršitve načela enakosti v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga upravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Taka posebna ureditev mora biti tudi v sprejemljivem razmerju s splošno ureditvijo pravic in z dotedanjo ureditvijo takega posebnega področja ter s splošnimi in posebnimi družbenimi razmerami na področju, ki ga ureja zakon.

15. Zgolj zaradi svojega spola nihče ne sme biti zapostavljen ali imeti prednosti. Dopustno pa je razlikovanje po spolu, kjer služi vzpostavljanju dejanske enakosti (enakopravnosti) med spoloma tam, kjer sicer obstajajo objektivne biološke ali funkcionalne razlike med njima. V takem primeru zakonodajalca ne zavezuje le prepoved razlikovanja, ampak tudi (in predvsem) dolžnost pozitivnega ravnanja: zagotoviti možnosti za dejansko enakopravnost med moškimi in ženskami. Različno obravnavanje moških in žensk je torej upravičeno tedaj, ko – tudi ob upoštevanju načela o socialni državi iz 2. člena – izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog. Zakonodajalec je smel iz tega izvirajoče razlike, ki na področju pokojninskega zavarovanja prizadevajo praviloma ženske, kompenzirati z ureditvijo, ki ženskam omogoča pridobitev pokojnine časovno prej kot moškim.”

71OdlUS IX, 159, U-I-398/96, Ur. l. 61/2000: »18. […] Načela enakosti pred zakonom (2. odst. 14. člena) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Po ustaljeni presoji US načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz 1. odst. 14. člena – ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zakonodajalec je upravičen v mejah svoje pristojnosti določiti kriterije, ki mu služijo za opredelitev, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da bo na njih vezal enake pravne posledice, in katera se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi razlikovati od prvih.«

72OdlUS IX, 42, U-I-357/98, Ur. l. 24/2001: “Iz velikosti zvišanja obremenitve pobudnice in tudi iz odgovora nasprotnega udeleženca izhaja, da je obremenitev pobudnice z dodatnim številom točk posledica ocene, da je trgovina v brezcarinskih prodajalnah zaradi lokacije poslovnih prostorov izjemno profitna. Izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, je po izrecni določbi tretje alinee 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ okoliščina, ki jo občina utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ta okoliščina je v razumni povezavi s predmetom urejanja: logiki, naj uporabnik plača nadomestilo tudi v odvisnosti od tega, koliko mu lokacija ali posamezne druge značilnosti zemljišča omogočajo ugodnejše ali celo izjemno ugodne pogoje gospodarjenja, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v nasprotju z določbo 2. odst. 14. člena. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom terja tudi upoštevanje sorazmerja med dodatno ugodnostjo in s tem zvezanimi dodatnimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajalec nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki upravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. V konkretnem primeru pa gre za tako velike razlike v obremenitvi posameznih subjektov, da lahko izpodbijani predpis prestane takšen preizkus le, če normodajalec v postopku ustavnosodne presoje navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Če normodajalec takšnih podatkov ne navede, lahko US upošteva tudi podatke iz gradiva v normodajnem postopku ali podatke, ki so mu dostopni na kakšen drug način. V tem primeru US ni imelo na razpolago nikakršnih podatkov, ki bi utemeljevali tako velike razlike, zato je izpodbijana ureditev v delu, ki za pobudnico določa obremenitev, v neskladju z načelom enakosti po 2. odst. 14. člena.”