Lovro Šturm, 2002

29Splošno načelo enakosti kot razlog za ustavno prepoved diskriminacije deluje univerzalno. Nanj se lahko sklicujejo vsi ljudje, tudi tujci in načeloma tudi vse pravne osebe zasebnega prava. Upravičence je v metodološkem pogledu mogoče razvrstiti v dve skupini . V prvi skupini so osredotočeni okrog področij oz. razlogov za razlikovanje, v drugi skupini pa okrog prizadetih interesov oz. pričakovanih koristi.

30Preprečitev ali odstranitev neupravičenih razlogov za razlikovanje (t. i. de iure diskriminacije), ima za namen, da zagotovi enakost začetnih priložnosti, in sicer tako, da odstranjuje ovire, ki jih pripadniki večinske skupine namenoma postavljajo pred pripadnike manjšinske skupine in da v procesu ustvarjanja prava odstranjuje vplive zaplankarstva in ozkosrčnosti na zakonodajalca. Varstvo vzpostavlja enake začetne položaje pred tekmovanjem – ustvarja enake začetne možnosti.

31Varstvo prizadetih interesov oz. pričakovanih koristi (t. i. de facto diskriminiranje), pa je bolj zvezano z enakostjo rezultatov, ker zahteva preučitev posledic sprejetih zakonskih določil in odstranitev nezaželenih efektov. Čeprav odstranitev škodljivih učinkov lahko zagotovi tudi enakost začetnih priložnosti, vendarle de facto diskriminacija usmerja pravno presojo proti rezultatom razlikovanja. Če pravna presoja ugotovi njeno neupravičenost, je to razlog za ugotovitev protipravnosti in za razveljavitev. Posebej pozorno pravno presojo zahtevajo tudi posebni razlogi ali področja razvrščanja, kot npr.:

– različnost, ki jo povzročajo razlogi, ki niso pod nadzorom posameznika, ali nespremenljiva značilnost, povzročena izključno na podlagi rojstva,

– žrtve zgodovinske in kontinuirane diskriminacije,

– skupina, ki je bila v daljšem časovnem razdobju namenoma podvržena neenakemu obravnavanju.