Upravičenci
Blaž Ivanc, 2011
20Ker je samo posameznik kot fizična oseba zmožen odločanja v smislu moralnih kategorij, kamor se uvrščajo odločitve vesti, je po naravi stvari edini upravičenec do ugovora vesti. Drugače kot v določbi 46. člena, po kateri je upravičenec lahko vsakdo (to je vsak domači in tuji državljan ter tudi osebe brez državljanstva), je v skladu z določbo drugega odstavka 123. člena lahko upravičenec samo slovenski državljan, ki ga veže ustavna dolžnost sodelovanja pri obrambi države. Združenjem oseb, zlasti pa pravnim osebam, ne pripada status upravičencev. Ker je uveljavljanje pravice do ugovora vesti kot posebnega izraza ustavnega varstva svobode vesti v strogem pomenu besede individualno in posamično dejanje, se ne more nanašati na združenja oseb in, v nasprotju s svobodo vere, ne uživa varstva kolektivnega vidika (prim. Bethge, s. 439). Pravica do ugovora vesti je z vidika pravnih oseb, npr. izvajalcev zdravstvenih storitev, lahko pomembna v luči prepovedi diskriminatorskega obravnavanja, ki izhaja iz ustavnega načela enakosti (14. člen) (glej tudi tč. 1 Resolucije Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope št. 1763 (2010) z naslovom Pravica do ugovora vesti na področju zakonite zdravstvene oskrbe z dne 7. 10. 2010).
Literatura k členu:
Alexy, Theorie der Grundrechte, Suhrkamp Taschenbuch Verlag, Wissenschaft 582, Baden-Baden 1994;
Alexy, Begriff und Geltung des Rechts, Alber 2003;
Böckenforde, Staat, Gesellschaft, Freiheit, Studien zur Staatstheorie und zum Verfassungsrecht, Frankfurt na Majni 1976;
Cerar, Ugovor vesti v slovenski pravni ureditvi, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana 1992, s. 27–35;
Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/rights/charter/docs/network_commentary_final%20_180706.pdf;
De Sousa e Brito, Conscientous Objection, v: Linholm et al., (ur.), Facilitating Freedom of Religion or Belief: A Desktop, Leiden 2004, s. 273–289;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Ermacora et al., International Human Rights – Documents and Introductory Notes, Law Books in Europe, Dunaj 1993;
Evans, Freedom of Religion Under the European Convention on Human Rights, Oxford 2003;
Frenz, Handbuch Europarecht, Band 4: Europäische Grundrechte, Springer 2009;
Frowein/Peukert, Europaische Menschenrechtekonvention, Engel 2009 (3. izdaja);
Grimm, Conflicts between general laws and religious norms, Cardozo Law Review, Vol. 30, 6, s. 2369–2382;
Harris et al,, Law of the European Convention on Human Rights, Oxford 2009 (2. izdaja);
Isensee/Kirchhof, Handbuch des Staatsrecht, Band IV, Freiheitsrechte, Heidelberg 1989;
Jacobset al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2010 (5. izdaja);
Korošec, Medicinsko kazensko pravo, Ljubljana 2004;
Martínez-Torrón/Durham, Religion and the Secular State, General Report, XVIII. mednarodni kongres primerjalnega prava, Washington 2010;
Meyer-Ladewig, Europäische Menschenrechtskonvention, Handkommentar, 2. Auflage, Nomos 2006;
Novak, Šola in otrokove pravice, Ljubljana 2004;
Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, sprem. in dop. izd., Ljubljana 2007;
Polajnar – Pavčnik/Wedam Lukić (ur.), Pravo in medicina, Ljubljana 1998;
Raz, The Authority of Law, Essays on Law and Morality, Second Edition, Oxford 2009;
Schinkel, Conscience and Conscientious Objections, Amsterdam 2007;
Takemura, International Human Rights to Conscientious Objection to Military Service and Individual Duties to Disobey Manifestly Illegal Orders, Springer 2009;
Tettinger et al., Gemeinschaftskommentar zur Europäischen Grundrechte-Charta, Beck 2006.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/