Upravičenci
Klemen Jaklič, 2002
17Svoboda izražanja je zagotovljena »vsakemu« (10. člen EKČP; dikcija 39. člena Ustave je podobna: »[…] vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« (podčrtal K. J.)), tako fizičnim kot tudi pravnim osebam, vključno s profitnimi družbami (OdlUS VI, 181, Up-20/93 z dne 19. 6. 1997 in ESČP, Autronic AG v. Švica, 1990, A 178, p. 47). To, da je neka fizična oseba rekrutirana v vojaški službi (Engel in drugi v. Nizozemska, 1976, A 22, p. 41; Hadjianastassiou v. Grčija, 1992, A 252, p. 17; in Vereinigung Demokratischer Soldaten Östereichs in Gubi, p. 14) ali zaposlena v katerem od državnih organov (Vogt v. Nemčija, 1995, A 323, p. 22) ipd., ne vpliva na samo dejstvo uporabe ustavne določbe o svobodi izražanja. Svoboda izražanja predpostavlja subjekt izražanja, ki deluje zavestno in namenoma, toda svoboda se ne omejuje zgolj nanj. Varstvo se nanaša tudi na naslovnika (Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 65–66). Poleg tega je varovana tudi vsaka oseba, ki sicer ni nosilec mnenja, a je nosilec sredstva komunikacije. Tako so na primer tudi organizatorji razstave slik (poleg slikarja kot avtorja oz. nosilca mnenja) upravičeni do ustavnopravnega varstva na podlagi svobode izražanja (Müller in drugi v. Švica, p. 19).