Učinkovitost pravice do izjavljanja in osebe, ki niso same sposobne zavarovati svoje pravice v postopku
Aleš Galič, 2011
46Ko je US presojalo določbe (tedaj veljavnega) Zakona o nepravdnem postopku glede neprostovoljne hospitalizacije duševnih bolnikov, se je opredelilo tudi do vprašanja primerov, ko stranka sicer formalno ima pravico do izjavljanja (podobno tudi pravico do pritožbe in pravico do sodnega varstva), vendar te pravice sama ne zna učinkovito zavarovati – npr. zaradi narave bolezni, kot je to pogosto (ne pa vedno!) pri osebah, za katere je utemeljen ukrep prisilne hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici. US je (v zvezi z zahtevo, da mora imeti pridržana oseba kvalificiranega pravnega zastopnika) poudarilo, da je tudi pri pravici do izjavljanja treba zagotoviti njeno dejansko učinkovitost in ne le formalno priznanje. Bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljaviti svojih pravic v postopku, je torej treba zagotoviti ustrezno zastopanje, s katerim bo poskrbljeno za učinkovito varstvo pravic in interesov bolnika v postopku (OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03).
47Do podobnih sklepov je US prišlo glede vprašanja pravdnih strank, ki jim poslovna sposobnost formalno sicer ni bila odvzeta, vendar (npr. zaradi starostne demence) dejansko te sposobnosti in zato tudi procesne sposobnosti nimajo. V našem pravnem redu se obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti domneva. Če pa sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti. V poštev pride tudi oprava poizvedb ter izvedba dokazov (postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti. Če sodišče tega ne stori in zato ni poskrbljeno za ustrezno zastopanje osebe, ki procesne sposobnosti dejansko nima, je stranka prikrajšana za učinkovito možnost izjavljanja pred sodiščem (OdlUS XVI, 117, Up-752/07, Ur. l. 118/07).