Peter Jambrek, 2002

Že navedena odločba US (OdlUS VI, 103, s. 153) potrjuje, da je Preambula v pomoč pri teleološki razlagi normativnega dela Ustave. V konkretnem primeru moramo ugotoviti, da pomenijo »temeljne človekove pravice in svoboščine« enega od osrednjih izhodišč, se pravi tudi ciljev in namenov, zaradi katerih je bila sploh sprejeta slovenska ustava. Enako teleološko razlago splošnega cilja in namena EKČP je dalo tudi ESČP v sodbah Soering v. Združeno kraljestvo, 1989, A 161, § 87 in Belgian Linguistics v. Belgija, 1968, A 6, s. 31.

Zastavlja se vprašanje, ali sintagma »temeljne človekove pravice in svoboščine« zajema le določbe drugega poglavja Ustave (II. Človekove pravice in temeljne svoboščine, členi 14–65), ali jo je treba razumeti v širšem pomenu. V prid širše razlage navajamo naslednje razloge: US je v primerih, ko se je oprlo na navedeno sintagmo Preambule, upoštevalo širši pomen človekovih pravic. Nomotehnična zgradba in naslovi poglavij prispevajo k preglednosti ustavnega besedila in nimajo pomena pravnih definicij. Ni sporno, da človekove pravice in svoboščine v smislu možnosti ravnanja (facultas agendi), ki je pravno varovana v primerih, ko je upravičenje kršeno oziroma ogroženo (Pavčnik, s. 116–122), urejajo tudi določbe drugih poglavij Ustave. Čeprav je v teoriji in v pravnih instrumentih uveljavljeno razlikovanje med negativnimi in pozitivnimi pravicami, ni sporno, da je zagotovljeno pravno varstvo obeh vrst pravic, če se država zaveže, da jih bo varovala (negativna dolžnost države, da vanje ne posega) ali spoštovala (pozitivna dolžnost države, da z določenimi ukrepi ustvari možnosti za njihovo dejansko uživanje) (Harris et al., s. 19). Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je prva povzdignila varstvo človekovih pravic na svetovno raven, ne uvaja razlik med državljanskimi in političnimi ter ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami – ampak že v preambuli poudarja njihovo celovitost glede na vsem skupni ideal svobodnega, strahu in revščine prostega človeškega bitja, ki ima temeljno in od človekove osebnosti neločljivo pravico do dostojanstva.

Temeljne človekove pravice in svoboščine kot izhodišče, na katerega se je oprla Skupščina RS, ko je sprejela Ustavo RS, lahko štejemo za razlagalno orodje vsega normativnega dela ustave. Ta prvina Preambule opozarja na naravnopravne, zgodovinske in mednarodne razsežnosti ideje o človekovih pravicah in svoboščinah. V tem svojem pomenu človekove pravice niso odvisne od države, ampak so po svojem bistvu naravne, človeku prirojene in zato postavljene nad vsakokratno oblast (Perenič, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, s. 21, v: Prispevki za slovenski nacionalni program). To skupno dediščino evropske pravne civilizacije so najprej utemeljevali John Locke, Charles de Secondat Montesquieu in Jean-Jacques Rousseau z naravnim stanjem, s človekovo naravo in z družbeno pogodbo o pravno urejenem načinu varovanja naravnih pravic. Tudi Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) pomeni priznanje »prirojenega človeškega dostojanstva« ter njihovih »enakih in neodtujljivih pravic«, ko razglaša, da se »vsi ljudje rodijo svobodni«. EKČP pa se v Preambuli sklicuje na »isti način mišljenja in skupno dediščino političnega izročila, idealov, svobode in pravne države«, ki pogojujejo skupno uveljavljanje človekovih pravic evropskih držav. Ne nazadnje je boj za človekove pravice in temeljne svoboščine spodbujal tudi slovensko pomladno gibanje za ustavno demokracijo in lastno državo v letih 1987–91.