Goran Klemenčič, 2011

1637. člen v 1. odstavku zagotavlja »tajnost« pisem in drugih občil. V tem pogledu je slovensko ustavno besedilo nekoliko omejujoče. Določba poudarja »tajnost« komunikacije, medtem ko večina mednarodnih in tujih ustavnih dokumentov govori o »spoštovanju dopisovanja«, o »svobodi in zasebnosti komuniciranja«, o »prepovedi vmešavanja v pisemsko in drugo sporočanje« ipd. Slovenska Ustava na ta način izrecno prepoveduje zgolj nadzorovanje komunikacije, ne omenja pa pozitivne pravice do svobode komuniciranja. Razlika je pomembna v primerih, ko se posameznik nahaja v okolju, kjer je podrejen določenim institucionalnim omejitvam (osebe, ki jim je odvzeta prostost, zaposleni ipd.). ESČP je npr. v več primerih odločilo, da pripornikom in zapornikom pomeni omejevanje pravice do dopisovanja in komuniciranja z zunanjim svetom kršitev 8. člena EKČP (glej Golder proti Združenemu kraljestvu (21. 2. 1975, A 18), Silver in drugi proti Združenemu kraljestvu (25. 3. 1983, A 61) in McCallum proti Združenemu kraljestvu (30. 8. 1990, A 183). Odločitve ESČP v omenjenih primerih kažejo na pomemben vidik pravice do komunikacijske zasebnosti, ki že prihaja do izraza (in bo v prihodnje vse bolj) tudi pri odnosu delodajalec – zaposleni. Domet pravice do komunikacijske zasebnosti se ne ustavi zgolj pri zagotavljanju zaupnosti vsebine sporočanja in podatkov, povezanih z njo, ampak hkrati prepoveduje tudi nesorazmerne prepovedi komuniciranja z zunanjim svetom (npr. na delovnem mestu). Podobno bi lahko pomenil poseg v 37. člen vsak ukrep države, ki bi nesorazmerno omejeval svobodo komuniciranja z uporabo določenih šifrirnih tehnologij (npr. nesorazmerna prepoved kriptografije ali uporabe anonimnih računalniških strežnikov za komuniciranje po elektronski pošti).

17T.i. pozitivna pravica do komunikacijske zasebnosti (torej ne samo pravica do varovanja zaupnosti komunikacije, ampak tudi svoboda do komuniciranja) prihaja v ospredje z vse pogostejšimi iniciativami (tudi na ravni EU) po reguliranju vsebin interneta in omejevanju dostopa do interneta oziroma nekaterih internetnih vsebin. Nekatere države so že uvedle in zakonsko uredile t. i. črne liste IP številk, do katerih je internetni dostop onemogočen (oziroma brez uporabe dodatnih programskih orodij in tehnik otežen). Ustavnosodna (tuja ali domača) praksa na tem področju nam ni poznana, ker gre za relativno novo prakso. Vsekakor pa je v kontekstu slovenske Ustave in 37. člena mogoče zavzeti stališče, da bo potrebno morebitno bodoče omejevanje komuniciranja preko spleta (da ti poskusi bodo, ne gre dvomiti) presojati tudi v luči 37. člena. Za to pa bo potrebno z ustavnosodno doktrino »nesrečno« poimenovan člen o »tajnosti« komuniciranja razlagati v smislu »svobode« komuniciranja, za kar ni ovir (oziroma so v luči EKČP celo močni argumenti), obenem pa sprejeti stališče, da omejitev komuniciranja pomeni poseg v »nedotakljivost človekove zasebnosti«. Tudi za slednje obstajajo utemeljeni argumenti, ki jih je povzelo VS ZDA v zgoraj citiranem primeru Pacific Railway: »Pravica do zasebnosti je v veliki meri pomembna vrednota prav zato, ker pospešuje izmenjavo informacij z drugimi ljudmi, ustvarjanje in utrjevanje družbenih vezi in ne zgolj zaradi zagotavljanja neodvisnosti in izolacije od drugih.«