Tone Jerovšek, 2002

17Ustava torej sama predvideva, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je državna uprava odločila o pravici posameznika, in ne zahteva, da bi moralo sodišče v vsakem upravnem sporu odločati v sporu polne jurisdikcije o sami pravici, o kateri je sicer pristojen odločiti upravni organ. Načelo delitve oblasti, določeno v 2. odst. 3. člena, vzpostavlja med posameznimi vejami oblasti medsebojno odvisnost in zagotavlja, da vsaka od njih izvršuje funkcije, ki so po svoji naravi izvršilne, zakonodajne in sodne (OdlUS VI, 65, U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997). To na eni strani zahteva sodno kontrolo dela upravnoizvršilne oblasti, na drugi strani pa zahteva, da sodna oblast izvršuje le svojo ustavno določeno funkcijo in ne prevzema hkrati upravnoizvršilne državne funkcije. Če bi sodstvo kljub temu, da je o posamezni pravici odločil že upravni organ, na podlagi vložene tožbe zoper takšno odločitev vselej moralo kar avtomatično soditi v sporu polne jurisdikcije, potem ne bi šlo več za sodno kontrolo upravnega odločanja, ampak za prevzem upravnega odločanja. To bi imelo negativne posledice tako za položaj izvršilne oblasti – vlade in ministrstev, kot tudi za medsebojna razmerja vseh vej oblasti in za njihove odnose medsebojne kontrole in za obstoj ravnovesij med njimi. To izhaja že iz opredelitve upravnega spora v 157. členu, ki določa: “O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov […].« in 2. odst. 1. člena ZUS, ki določa: “V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti in druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil.” Sodišče ima pooblastilo, da na podlagi tožbenega zahtevka presodi, ali je izpodbijani akt formalno in materialno zakonit. To je posebej razvidno iz 60. člena ZUS, kjer je določeno, da lahko sodišče odpravi upravni akt in vrne zadevo v ponoven postopek organu, ki je akt izdal. Sodišče v tem sporu ne more meritorno odločati o sami stvari. Lahko le ugotovi, ali je dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ali so bila spoštovana pravila postopka pri njegovi izdaji in ali je bilo materialno pravo sploh in pravilno uporabljeno. Če ugotovi te kršitve, odpravi izpodbijani akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Spor o zakonitosti je prevladujoč upravni spor, ker izhaja iz narave sodne funkcije v upravnih stvareh ter iz smisla delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

18Ko pa gre v upravnem sporu za spore zoper akte, ki niso tipični upravni akti, pa samo presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. Ti drugi spori pa praviloma terjajo takojšnjo odločitev o pravici ali sami obveznosti, ker narava pravice oziroma varstvo ustavne pravice to terja. ZUS res govori v 1. členu le o preizkusu zakonitosti dokončnih posamičnih aktov in dejanj, v 61. členu pa o pravici sodišča, da meritorno odloča o sami stvari potem, ko je odpravilo upravni akt. To pa ne pomeni, da je dopustno meritorno odločanje le v primeru izpodbijanja upravnega akta. Tako npr. 62. člen ZUS v primeru poseganja v ustavne pravice po ugotovitvi nezakonitosti akta ali dejanja nalaga, da mora sodišče prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja in odrediti druge ukrepe, določene v tej določbi. Torej mora sodišče odločati meritorno. Hkrati 3. odst. 3. člena določa, da se tudi v primerih izpodbijanja drugih neupravnih aktov smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Ker ZUS pri drugih neupravnih aktih izrecno ne preprečuje odločanja o sami stvari, je to seveda v obsegu in pod pogoji, določenimi v 61., 62., 63., 64. in 65. člena ZUS dovoljeno.