Aleš Galič, 2011

4Pravica do izjavljanja (tudi: pravica do izjave, pravica do kontradiktornega postopka), v kateri se izraža klasično pravilo audiatur et altera pars, je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku (vključno s postavljanji vprašanj pričam in izvedencem), da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča (Up-498/08 z dne 15. 4. 2008). Pravdni postopek se mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16.1.1997, izčrpno tudi OdlUS XII, 93, U-I- 60/03, Ur. l. 131/03). Najširša opredelitev, ki jo je US povzelo po praksi ESČP, je, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča (OdlUS XVII, 76, Up-271/07, Ur. l. 79/08). Pomen in konkretna vsebina pravice do izjavljanja v civilnih sodnih postopkih, ki ga skladno z 22. členom zagotavlja tudi 5. člen ZPP, se torej ne izčrpa s pravico do »navedbe o predlogih in zahtevkih nasprotne stranke«, pač pa je vsebina tega načela bistveno širša.

5Pravica do izjavljanja zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. Ta pravica zagotavlja, da bo človek v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se človek pretvoril le v objekt državnega odločanja. S tem je ta pravica tudi neposreden izraz spoštovanja človekove osebnosti (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997). Pravica do izjave v postopku ima dvojen pomen. Po eni strani je namreč ureditev, ki strankam zagotavlja, da se bodo v postopku opredelile do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev sodišča, in ki ob kontradiktornem navajanju dveh nasprotujočih (pristranskih) strank sodišču v največji meri omogoča, da si ustvari objektivno sliko (audiatur et altera pars), najbolj primerna za zagotovitev materialno pravilne odločitve sodišča. Po drugi strani pa ima ta pravica tudi samostojno in avtonomno vrednost, ta pa se nadalje izraža z vidika dveh razmerij: z vidika razmerja med stranko in sodiščem ter z vidika razmerja med obema pravdnima strankama. V prvem delu (glede razmerja med stranko in sodiščem) je ta pravica izraz zahteve po takšnem razmerju med človekom in državo, ki mora zagotoviti spoštovanje človeka kot svobodne, avtonomne in za lastna dejanja odgovorne osebe. Vsakdo mora imeti pravico, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti (OdlUS XVII, 41, Up-1378/06, Ur. l. 59/08). Poleg samostojnega pomena z vidika razmerja med človekom in državo pa ima pravica do izjave v postopku pomen tudi z vidika položaja človeka glede na položaj drugih ljudi. Ta pravica namreč služi tudi zagotavljanju enakopravnosti strank v pravdnem postopku. Stranki v pravdnem postopku sta obravnavani enakopravno, če je obema dana enaka možnost predstaviti svoja stališča in če vsaka lahko odgovori na navedbe in predloge nasprotne stranke.

V 22. členu so vsebovana ustavna procesna jamstva in ne jamstvo pravilne vsebinske odločitve. US ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodbah in zato tudi ne presoja pravilnosti dokazne ocene pravdnih sodišč. S tem v zvezi lahko US presoja le, ali je bila v postopku ugotavljanja dejanskega stanja kršena kakšna človekova pravica procesne narave (OdlUS VII, 115, Up-348/96 z dne 28. 5. 1998).  Tudi »po ovinku« skozi zatrjevanje kršitve procesnega jamstva v ustavnosodno presojo ni mogoče vnesti presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe. Tako je npr. ustavno procesno jamstvo tudi obveznost sodišča, da (vsaj praviloma) izvede dokaze, ki so za odločitev v zadevi bistveni (Up-440/00 z dne 26. 2. 2002). Dokazov, ki bi služili ugotavljanju dejstev, ki za odločitev niso bistvena, torej ni treba izvajati. Pri tem pa US ne presoja, ali je materialnopravno stališče sodišča, na katerem temelji sklep o (ne)bistvenosti določenih dokazov in dejstev, pravilno. To velja tako glede zahteve po izvedbi bistvenih dokazov, kot tudi glede zahteve, da se sodišče izjavi o bistvenih navedbah stranke in da odgovori na bistvene navedbe v pravnem sredstvu (OdlUS X, 108, Up-373/97, Ur. l. 19/01). Če sodišče npr. zavzame materialnopravno stališče, da gre za objektivno odgovornost in zato zavrne dokazne predloge za ugotavljanje krivde, to ne more predstavljati kršitve pravice do izjavljanja v zvezi z dokazi. Pravica do izvedbe dokaza je procesno jamstvo; kršitve procesnega jamstva pa nikoli ne more utemeljiti sklepa, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Če je sodišče napačno opredelilo zadevo z vidika objektivne odgovornosti namesto krivdne, je to kršitev materialnega prava, ne pa kršitev procesnega prava – niti zakonskega niti ustavnega procesnega jamstva. US zato utemeljeno sklepa, da je ustavno procesno jamstvo le zahteva, da sodišče izvede dokaze, ki so po razumni oceni tega (tj. pravdnega) sodišča za odločitev bistveni (Up-286/00 z dne 5.3. 2001).

6US ugotavlja, da so človekove pravice, ki se nanašajo na ravnanje strank v postopku pred sodiščem, med temi še prav posebej pravica do izjavljanja, že po sami naravi stvari takšne, da zahtevajo podrobnejšo ureditev z zakonom. Sodni postopek je namreč lahko učinkovit le v primeru, če je v njem zagotovljena določena stopnja formalnosti in reda (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05). Pravice do izjavljanja po 22. členu je zato po naravi takšna, da je potrebno njeno konkretnejše zakonsko urejanje.

7Novejša praksa ESČP. Enakost orožij v pravdi, ki se nanaša na nasprotujoče si individualne interese strank, implicira, da mora biti vsaki stranki zagotovljena razumna možnost predstaviti svoje argumente, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v občutno slabši položaj nasproti drugi stranki (Colak in Tsakiridis proti Nemčiji, 77144/01 in 35493/05, 3. 2009). En del te pravice je zahteva po enakopravnem obravnavanju, drug del pa pravica do kontradiktornega (adversarnega) postopka (Westlund proti Islandiji, 42628/04, 6. 12. 2007, par. 33). Ni dovolj, da je strankam omogočeno, da navedejo dejstva in dokaze, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek (Gaspari proti Sloveniji, 21055/03, 21. 7. 2009, par. 50, Andrejeva proti Latviji, 55707/00, 18. 2. 2009, par. 96). Omogočeno jim mora biti, da se seznanijo in izjavijo glede navedb in dokazov nasprotne stranke (Fortum Corporation proti Finski, 32559/96, 15. 7. 2003), tudi če se postopek vodi pismeno, z imenjavo pisnih vlog (Steck-Risch in drugi proti Liechtensteinu, 63151/00, 19. 5. 2005, par. 58), na vseh stopnjah sodnega postopka, vključno z ustavnim sodiščem (Gaspari proti Sloveniji, 21055/03, 21. 7. 2009, par. 50, Milatova in drugi proti Češki, 61811/00, 21. 6. 2005, par. 65). EKČP od držav sicer ne zahteva, da omogočijo večstopenjski sodni postopek, če pa to storijo, mora tudi postopek pred sodišči druge in tretje stopnje v celoti ustrezati zahtevam 6. člena EKČP (Zapadka proti Poljski, 2619/05, 15. 12. 2009, par. 57). Pravico do odgovora na navedbe in predloge nasprotne stranke je ESČP razširilo na ravnanja katerekoli osebe ali organa, ki lahko v postopku vpliva na odločitev sodišča, npr. stališče državnega tožilca ali generalnega pravobranilca o utemeljenosti strankinega pravnega sredstva Meral proti Turčiji, 33446/02, 27. 11. 2007, par. 41, Asnar proti Franciji, 12316/04, 18. 10. 2007, Feliciano Bichao proti Portugalski,  40225/04, 20. 11. 2007) ali stališče nižjega sodišča o navedbah v pritožbi (Ferreira Alves proti Portugalski, 25053/05, 21. 6. 2007, par. 42).  Stranka ima načeloma pravico, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki je v sodnem spisu (LB Interfinanz A. G. proti Hrvaški, 29549/04, 27. 3. 2008, par. 25). V izjemnih primerih (varstvo državne varnosti, varstvo poslovnih skrivnosti) so sicer možne izjeme glede pravice do seznanitve s procesnim gradivom, vendar je glede tega potreben restriktiven pristop in preizkus, ali je varstvo legitimnih interesov mogoče doseči tudi brez omejitve konvencijskih pravic (Dagtekin in drugi proti Turčiji, 70516/01, 21. 5. 2008, par. 34). Ni pa obveznosti, da bi sodišče dalo stranki možnost seznaniti z gradivom, ki ga za sejo sodišča pripravi sam član sodišča, npr. sodnik poročevalec (Meral proti Turčiji, 33446/02, 27. 11. 2007, par. 41) ali strokovnjak, ki je član tribunala (Markko proti Finski, 61113/00 sklep 13. 12. 2005). Prav tako ni zahteve, da se v postopku pred SEU omogoči stranki seznanitev in opredelitev do mnenja generalnega pravobranilca (Cooperatieve Producentenorganisatie van de nederlandse kokkelvisserij U. A. proti Nizozemski, 13645/05, sklep 20. 1. 2009).