Franc Testen, 2002

3Iz določbe 156. člena je jasno, da sodišče na ta način lahko zahteva samo presojo ustavnosti zakonov, ne pa tudi presoje podzakonskih aktov. Takšna razlaga je tudi v skladu z zgoraj (tč.1) opisanim bistvenim razlogom za takšno ustavno ureditev. Iz 125. člena namreč po nasprotnem razlogovanju izhaja, da sodniki pri opravljanju sodniške funkcije niso vezani na podzakonske predpise. Če sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo ali z zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Zato za morebitno takšno izpodbijanje podzakonskega akta s strani sodišča manjka temeljna procesna predpostavka: pravovarstvena potreba. Vprašanje – sicer samo z veljavnostjo za konkreten spor – lahko razreši samo sodišče, ne da bi zaradi razrešitve vprašanja prišlo do (nepotrebnega) zastoja – prekinitve v postopku. Določen dvom glede tega vprašanja bi lahko nastal na podlagi določbe pete alinee 1. odst. 23. člena ZUstS: zahtevo, s katero se začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti, lahko vložijo tudi sodišče, državni tožilec, Banka Slovenije in računsko sodišče, če nastane vprašanje ustavnosti in zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodijo. Določbo je treba razlagati tako, da se v delu, ki govori o možnosti začetka postopka za oceno zakonitosti, nanaša samo na druge tu naštete organe, ki so pri svojem odločanju vezani tudi na podzakonske akte, ker za njih exceptio illegalis ne velja. Če bo sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega akta, bi moralo US takšno zahtevo zavreči oziroma postopek ustaviti (tako npr. v zadevi OdlUS I, 89, U-I-138/92 z dne 19. 11. 1992, kjer je sodišče prekinilo postopek in zahtevalo presojo odloka Izvršnega sveta Skupščine RS o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino). Vendar gl. npr. odločbo v zadevi OdlUS III, 7, U-I-89/93, Ur. l. 9/94, s katero je US na zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča odločalo o ustavnosti odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.