Urška Prepeluh Magajne, 2011

33Pravica dostopa do informacij javnega značaja omogoča uresničevanje številnih drugih temeljnih pravic in svoboščin, še zlasti svoje starejše sestre, svobode izražanja iz člena 39/1. Slednja je tako doma kot v tujini že dolgo časa uveljavljena in sistematično obdelana. Informacije so nepogrešljive za delovanje zares svobodne in demokratične družbe, v kateri si posamezniki lahko ustvarjajo neodvisna mnenja, jih sprejemajo in širijo zgolj takrat, kadar imajo na razpolago neposredne in nepristranske informacije. Javna razprava v vsaki družbi je namreč smiselna samo, če je podkrepljena z bistvenimi informacijami. Zato pravica javnosti, da informacije od organov javnih oblasti pridobi, predstavlja predpogoj za resnično uresničitev svobode izražanja (Dienes et al., s. 9). Zaradi njune prepletenosti se pravici iz 1. in 2. odstavka tega člena v teoriji in praksi pogosto obravnavata skupaj (tako tudi npr. člen 19 SDČP in člen 19 MPDPP).

34Pravica dostopa do informacij javnega značaja je nadalje predpogoj za učinkovito uresničevanje ustavnih pravic, ki predstavljajo temelje za delovanje demokratičnega procesa v družbi. Za uspešno rast demokracije je svoboda informacij tako nepogrešljiva kot kisik za živa bitja, brez nje so številne druge človekove pravice le mrtva črka na papirju (Article 19, The Public’s Right to Know, s. 1). To še zlasti velja za pravice, kot so volilna pravica (člen 43), pravica do peticije (člen 45), do zakonodajne iniciative (člen 88/2) in do zakonodajnega referenduma (člen 90). Demokratična družba lahko ustrezno deluje samo, če so splošna javnost in njeni izvoljeni predstavniki popolnoma obveščeni. Kajti le kadar imajo ti na razpolago ustrezne informacije o določenem vprašanju, političnem sistemu ali politični stranki, si lahko ustvarijo lastno kritično mnenje, uveljavljajo politično odgovornost nosilcev javnih funkcij ter pravilno usmerjajo dogajanje v družbi. Pri tem se ne morejo zanesti na vlado, da jim bo vedno posredovala vse bistvene informacije (še zlasti ne tiste, ki ji niso v prid), zato morajo biti dejanja vlade pregledna in poznana širši javnosti.

35Pravica dostopa do informacij javnega značaja državljanom učinkovito omogoča sodelovanje pri upravljanju javnih zadev in sprejemanju političnih odločitev (člen 44), saj le-ti brez ustreznih informacij ne morejo presojati, ali so odločitve organov, ki jih zastopajo, ustrezne, ter na podlagi katerih premislekov se sprejemajo. Pravica dostopa pomeni tudi, da morajo imeti državljani, zlasti prek medijev, širok dostop do informacij o dejavnostih izvoljenih teles in o njihovih članih.

36Pravica dostopa do informacij nadalje pospešuje bolj učinkovito in odgovorno delovanje javnopravnih subjektov, saj omogoča splošen nadzor javnosti nad njihovim delom. Javni uslužbenci, zaposleni v teh organih, delajo bolj strokovno, nepristransko in učinkovito, če se zavedajo, da so njihova dejanja (lahko) predmet nadzora javnosti, kar prispeva k boljšemu političnemu nadzoru ter tako preprečuje zlorabe, korupcijo in finančno razsipnost. V interesu javnih oblasti bi moralo biti, da z omogočanjem vpogleda v svoje delovanje ohranjajo svojo integriteto, legitimnost in zaupanje javnosti vanje.[1]

37Brez dostopa do ustreznih informacij v rokah javnih organov si ne nazadnje ni mogoče predstavljati uresničevanja nekaterih drugih ustavnih določb, kot so na primer načelo enakosti (člen 14) in enako varstvo pravic (člen 2), kajti posamezniki lahko presodijo, ali so obravnavani enako, le če vedo, kako so v podobnih primerih obravnavani drugi. V novejši praksi se pravica dostopa do informacij javnega značaja priznava tudi kot nujen predpogoj za uresničevanje pravic in svoboščin na področju gospodarskih in socialnih razmerij. Tako je dostop do okoljskih informacij in informacij o onesnaževanju nujen za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja (člen 72), dostop do pravice do ustrezne izobrazbe (člen 57), dostop do informacij o zdravstvenem, pokojninskem, invalidskem ali drugem socialnem zavarovanju pa za uresničevanje pravice do socialne varnosti in pravice do zdravstvenega varstva (člena 50 in 51).

38Ne nazadnje prost dostop do informacij javnega značaja prispeva k uresničevanju svobode znanosti in umetnosti (člen 59), pravic iz ustvarjalnosti (člen 60) ter svobodne gospodarske pobude (člen 74), še zlasti, če države omogočajo ponovno uporabo informacij v zasebne gospodarske namene. Javne oblasti dandanes proizvajajo in posedujejo velike količine informacij, ki imajo splošen pomen in ki jih ni mogoče pridobiti iz drugih virov. Ker so pridobljene oziroma ustvarjene z davkoplačevalskim denarjem, so te pomembna osnova za nadaljnjo gospodarsko uporabo oziroma za uporabo za potrebe znanosti in umetnosti. V praksi so namreč poleg novinarjev največji uporabniki pravice dostopa prav gospodarski subjekti, ki vidijo v javnih gospodarskih in finančnih informacijah dragoceno tržno blago, bodisi v njihovi izvorni obliki bodisi potem, ko jih ustrezno predelajo ali dopolnijo. Poleg tega prosta delitev znanja in informacij povečujeta znanje celotne družbe in vsega človeštva ter tako pripomoreta k razvoju zlasti revnejših in ranljivih skupin prebivalstva in držav v razvoju.[2]

39Po drugi strani pravica iz člena 39/2 pogosto zaide v konflikt z ustavno pravico do zasebnosti (glej Čebulj, člen 38, v: Šturm (ur.), KURS-A). Konflikt med njima je v končni fazi potrebno reševati v skladu s praktično konkordanco, tj. s tehtanjem obeh vrednot in z iskanjem kompromisa, ki naj zagotovi zmanjšanje vsake od pravic zgolj v tistem obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice, kot tudi v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (Testen, člen 15, rob. št. 4 in 14, v: Šturm (ur.), KURS).

[1] Tako tudi preambula Uredbe EU, preambula Konvencije SE o dostopu do uradnih dokumentov, preambula Priporočila SE št. 2 (2002);  Obrazložitveno poročilo (tč. 1) Priporočila SE št. 19 (1981); Splošni komentar Odbora OZN za človekove pravice št. 25 k 25. členu MPDPP, 12. 7. 1996, § 25 ter Mnenje Odbora OZN za človekove pravice št. CCPR/C/65/D/633/1995 v zadevi Gauthier proti Kanadi z dne 5. 5. 1999, pritožba št. 633/1995, § 13.4. Prim. tudi Foerstel, s. 12; Mendel, Freedom of Information, s. iii; Dienes et al., s. 9–11; ABA CEELI, s. 2; Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 41 in nasl. z dodatnimi viri.

[2] O ponovni uporabi informacij javnega značaja v gospodarske namene v ZDA ABA CEELI, s. 30, za EU pa Sobotta, s. 84 in 278. O uporabi informacij javnega značaja v znanstvene namene glej UNESCO’s Approach to Open Access and Public Domain Information, http://portal.unesco.org/ci/ev.php?URL_ID=8439&URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201&reload=1076356260; ter World Summit on the Information Society: Draft Declaration of Principles, dokument WSIS03/PCIP/DT/4(Rev.3)-E z dne 18. 7. 2003, tč. 24–28. Podobno poudarja pomen dostopa do informacij za kulturo in človeško zgodovino Priporočilo SE št. 13 (2000) o evropski politiki dostopa do arhivov, 13. 7. 2000.